Gostilna Domino

Mike je vstal in se prerinil mimo Tima ter Patricie. "Torej, ti si tista bolana baba, ki žali naše delo v mornarici." je rekel Mike in stisnil roko v pest." -"In sklepam da si ti tista bolana baba, ki je zasrala ameriško mornarico." je neustrašno odvrnil Regis. Plešec mišičaste postave se je pribljižal agentu in ga premeril od glave do nog. Kaj pa mi bo on. si je mislil. Mahnil ga je.

Mike je sprejel zmerno močen udarec v čeljust. "Izbral si napačen dan, da se zajebavaš z mano, kurbir." je rekel in izpljunil kri. Udaril je pisatelja, ta pa se je zgrudil po tleh. Brcnil ga je v obraz in ga pljunil, nato pa se obrnil proti njegovi klapi. "Me še kdo hoče?" Vsi so znerivrano zbežali, Mike pa je še enkrat brcnil pisatelja. "Spravi se mi izpred oči." je rekel. Bradati mož s krvavečo ustnico je prikimal, sicer nekaj robantil, a se je spravil stran. Vedel je, da so ga ostali le gledali. Na hrbtu je čutil njihove poglede. Ni se obrnil. "Kaj?" je rekel agresivno.

Obstala je na mestu. Mike se je prerinil mimo nje in Timothya. Saj ni resen?! Ne.. Ne sme..Jooj! V sebi je že kar besnela. Kako je lahko se zopet pretepal? Nekaj časa je kot prikovana stala in opazovala prizor. "Mike..Umiri se." Je tiho in mirno rekla. Še vedno je gledala prepir med njima. Prav nič ji ni bilo jasno. Okej. Nekaj z mornarico, to je bilo pa tudi vse. Ni vedela. Se to tiče kakšnega primera od prej? Ali sedaj? zakaj, takšna agresivnost?
Nato, sta se začela tepst. kar trznila je, ko je Mike prejel udarec in pljunil kri. No. Sedaj ga bo treba pokrpati. Pika! Ne sprejemam ugovorov. Si je mislila. Na obrazu se ji je kazala jeza. Med pretepom je skoraj stopila k njima, a si je premislila. Vedela je, da je prešibka, da bi katerega zaustavila.
Po koncu pretepa je hitro stopila k Mikeu. Z mize je pograbila prtiček. "Mike! Umiri se." Z jeznim glasom je glasno zaklicala. Prtiček si je namestila na prst. nežno se je približala njegovi rani na ustnici in popivnala odvečno kri. "Resno te je treba zakrpati." je dejala trdo in smrtno resno. Ni imela namena, se prepričati v nasprotno. "Kje imaš ključe?!" Je še vprašala. Prtiček je pospravila, saj je za silo ustavila krvavitev. "Avto, ključ?! Kje. Pridi, greva do njega. takoj!" Še vedno je resno govorila in počakala, da je izvlekel ključe na dan. Prijela ga je za roko in ga dobesedno vlekla za seboj. "Prvo pomoč imaš v avtu. Torej..Logično je, da sedaj potrebuješ oskrbo. Kaj si pa mislil?!" Upiral se ji je. In to mu je odgovorila v zagovor zase. Ni je zanimalo, kaj si je sam mislil. In vedela je, da zna sam zase poskrbeti. A kaj, ko lahko na vsakem vogalu pade v neumnost. "Kje je avto?!" Je malo milejše rekla. Glas je še vedno imel sled jeze.

"V redu sem." je zatrjeval Mike, ko se je želel pognati za Regisom. Nekako ni zbral moči in se je udal v usodo. "Levi žep v jakni." je rekel in pomignil proti stolu, na katerem je bila obešena ustnena jakna. Ko je segla po ključu se ji je izmuznil iz prijema in rekel: "Popolnoma v redu sem." Še vedno je prežvekoval kri, ki se mu je pretakala v ustih. Ni hotel pokazati svojega stanja, zato je nelagodno kri pogoltnil in sedel na stol. Vedel je, da tega še ni konec, zato se je Patricii preprosto nasmehnil. "Nič mi ni." je mirno ponovil.

"Mike!" jezno se je zadrla nad njim. Kako lahko reče, da je v redu, če je videti, da ni!? Pograbila je njegovo jakno. "Do avta. Takoj!" In s prstom pokazala proti parkirišču. Resnici na ljubo, nebi bila tako trmasta, če bi poznala njegov avto. A ker se z njim še ni peljala ni mogla vedeti, le ugibala bi lahko. Trdo ga je prijela za zapestje. "Daj no! Bodi resen in pusti, da te za silo oskrbim. tako ali tako moraš v bolnišnico. kaj če imaš notranje krvavitve in poškodbe? Bog si ga vedi, kaj imaš zlomljeno." Je nekako milejše dodala. Upala je, da bo vžgalo in bo končno popustil. Saj ni tako 'zabit' ne? Da nebi odšel v bolnišnico na pregled? Dvom se ji je porajal po glavi. Pri temu tipu je vse možno. Priznala si je pa, da tudi sama ni ravno vešča obiskovalka bolnišnice. Ponudila mu je prijazen nasmeh. Za silo se zatrla svoj bes v njej. Res nebi bilo pametno, da bi se trenutno znašala nad kom. Vse bi samo še poslabšala. "No?! Greva? Prosim?" Saj se gre zate, ne zame.. Potrpežljivo je čakala ob njem z njegovo jakno in ključi v roki. Z nogo je začela tapkati po tleh medtem, ko je roke prekrižala pod prsmi.

Mike je skomignil z rameni in se sprehodil z njo, držoč se za rebra. Po poti se je nasmehnil Timu in odkorakal iz gostilne. Nekaj pogledov ga je prezerujoče spremljajo, saj se je ravno stepel. Ko sta prišla do parkirišča je Mike pritisnil na ključ, da so se luči na njegovemu Jeepu, z izjemo tiste razbite - prižgale za par sekund. "Prva pomoč je zadaj," se ji je nasmehnil. Ni vedel, kaj naj bi zdaj naredil in predstavljal si je, kako se Patricia počuti. Malce je pomel ustnico, ki jo je poprej Patricia popivnala z robčkom. "Kako zdaj?" je z nenavadnim glasom vprašal.

Olajšano je zavzdihnila, ko je končno popustil. Na poti do avta, mu je hotela nuditi podporo. Pa je nekako opustila to misel. Že tako, sem dovolj silila vanj.. zavzdihnila je. "Okej." Je rekla pri avtu. Stopila je k prtljažniku. Odprla ga je in poiskala bel kovček z rdečim križem na njemu. "Kako to misliš, kaj zdaj? Pridi sem. Več prostora.." Ob zadnjih besedah je stopila k njemu in mu nudila podporo. Res je, da je bilo samo nekaj korakov a vendar. Vsaj zlomil se ni. Previdno mu je pomagala, se nasloniti na rob Jeepa. Dvignila mu je majico, da bi videla kako je z rebri. Bila je ena velikanska modrica. "Definitivno, greva k zdravniku." Je resno dejala, ko mu je majico nežno potegnila nazaj dol. Odprla je kovček. Na roke si je nadela rokavice. Saj ne, da ji niti ni bilo treba. Stvar navade. Pograbila je za razkužilo in vato. Vato je navlažila z razkužilom. "Malo bo zapeklo.." Je nežno rekla, čeprav je že vedel. Sploh ni vedela, od kje vsa ta..Profesionalnost ali pač nekaj podobnega. Previdno se mu je z vato približala ustnicam. Pod roko je čutila kako je nehote trznil. Potem mu je nežno razkužila še vse druge praske in rane na obrazu. "No. Vesela novica je, da ni treba šivati. No s tem mislim na rane na obrazu.. Rebra so pa druga zgodba." Razmišljala je ali bi jih potipala in videla kako hudo je? Ali bi ga kar direktno odpeljala k zdravniku? "Te hudo boli?" S skrbjo v očeh je poiskala njegove. "Hočem, odkrit odgovor." Je še dodala, saj se ji ni dalo igrati igric medtem, ko lahko krvavi. Ob vsem tem je popolnoma pozabila na usta in zobje. Glede na to, da je pljuval..

Mike se je udan v usodo sprehodil do Jeepa. Med pregledom je večkrat nekaj bentil sam pri sebi, a na koncu se je slišal le kratek sik, ki ga je lahko spravil iz sebe ob razkuževanju. Nasmeh mu je na obraz priklicala šele informacija, da vseeno ni tako hudo. Ko se je oglednica zazrla v njegove oči se je zavedal, da je pravzaprav res lepa deklina. "Resno, Patricia - ni hudo..." je povedal. "Res, pojdi se zabavat, grem sam k zdravniku." se je hotel ponuditi, saj sodelavke ni hotel nalagati in ji povzročati skrbi. Pljunil je. Tokrat izpljunek ni bil popolnoma krvav.

[morm igrat, da spim, zato redko odpisujem.]

"To ti misliš, da ni hudo. Veš, velikokrat se realnosti poškodbe sploh ne zavedamo, kot je. Oprosti, vendar bom morala s teboj. Prvo. V takem stanju, res ne moreš voziti. Drugič. Ne smeš se pretirano premikati. In tretjič. Sedaj si še bolj ranljiv, sploh če imaš notranje krvavitve. Torej. Si prepričan, da še hočeš oditi sam? In mimogrede.. Zabava lahko počaka." Začela mu je resno naštevati razloge, zakaj nebi smel iti sam k zdravniku. Ob vsakem razlogu je iztegnila prst. Prvo kazalca, nato sredinca in nazadnje še prstanca. Ob zadnjem stavku se mu je toplo nasmehnila in mu pomežiknila. "Torej. Kako močno te boli? Če te ne boli preveč..Bi lahko malo potipala in pretehtala ali je zlom ali ne." Nežno mu je povedala njen namen in zakaj je hotela to informacijo. Ves čas je stala pred njim, le nekaj centimetrov stran od njega.

Ray je pozorno pogledal gostilno od zunaj. Bila je kar lepa in fluresčenčni napis ga je vabil noter. Odprl je avtomobilska vrata in bil skoraj takoj pri Patriciji ter odprl je še njena. "J'ai vraiment besoin de café." je Ray rekel v brezhibni francoščini in se nasmehnil. "Tvoja bo verjetno s cimetom?" Ni je dražil, zanimalo ga je, če rada poskuša kaj drugega. Tik preden sta vstopila je avto dvakrat zapiskal. "No, Tim mi gotovo ne bo zameril, ker sem si sposodil njegov avto." Dtopila sta proti praznem separeju in slekla zgornje dele. Ray je imel oblečeno srajco s kratkimi rokavi ter tri četrt hlače. Obute je imel Nikove adidaske. Po navadi je v službo prišel bolj športno obleen, razen če je bila posebna priložnost. "Kot opažam nisi lana. Torej samo kavo?"

[ kaj the fuck je lana? ]

Pripeljala sta se v avtomobilu. In to Timothyjevem, ne Rayovem. "No ja, to ti veš ali ti bo zameril ali ne." In pogledala na avto, ki ni bil ravno v lepem stanju. Odprl ji je vrata in vedel se je kot pravi kavalir. Nekaj novega za njo, a ji je bilo všeč. Preveč všeč. In še to, da je znal francosko, je bilo nekaj kar ji je bilo zopet všeč. Če zaključimo, čedalje bolj ji je postajal všeč. "Moja kava, mogoče bo kokosova. Ne vem še." Mu je pomežiknila in pritisnila poljubček na lice. Slekla sta si plašče, ko sta prišla notri. Prijela ga je za roko in ga potegnila k sebi. "Samo kave ne." Se mu nagajivo nasmehnila in ga poljubila na usta. Čisto lahkoten poljub. "Kaj boš ti?" Je hotela izvedeti in ga malo dražila, ker sama še ni povedala kakšno kavo bo. Čeprav je že vedela.

(( xD Lačna xD))

"Kdo ve," je rekel in se nasmehnil. "Kokosova? Hm... Potem bo verjetno moja..." Malo je premišljeval in rekel: "No, vem, da vanilijeva ne bo." Ni mogel pozabiti nagnusnega okusa vanilije. "Ugotovil sem, da so kave v službi lahko prav nagnusne. No, saj ne, da je lahko v službi kako drugače." Na usta mu je pritisnila poljub in vrnil ji ga je. "Hja, ne vem. Vem, da sem vedno lačen. Ne se smejati," ji je rekel navihano. Usedel se je na klop. "Tele klopi so tako defektne barve. Mislim, pastile?" je Ray zmajal z glavo. Nasmehnil se je, ko je opazil njen pogled. "No, verjetno bom lazanjo. Sirovo." Spet se je nasmehnil. "Ne vem, zakaj se kar naprej smejim. Pač čuden sem."

[hhaha ]

"Dvomim, da bo tvoja." Nagajivo ga je pogledala in že kovala, kako mu bo vzela njegovo kavo. "V službi? Na tistem avtomatu so vse nagnusne. Niti ena ni dobra. Oziroma, mogoče je kdaj celo dobra kava, ampak redko. Zato si jo jaz povečini kuham sama." Je pokomentirala njegovo trditev. Saj ne da je tista kava najbolj poceni, oni pa zanjo dajo veliko. In to za en deciliter ali dva decilitra. Nesmisel. A to je kapitalizem. Nimaš kaj. Usedla se je nasproti njega in ga čudno pogledala. Sploh ni dojela zakaj govori o barvi klopi, ko pa tako ali tako ni važna. A vseeno, pustila ga je. Naj razglablja o barvi, če mu paše. "Jaz bom isto kot ti." Se je nasmehnila in ga pogledala s tistimi ljubeznivi očmi. "Nisi čuden!" Je takoj protestirala in ga skoraj zopet začela oštevati, a si je premislila. "Aja, saj res. Kava." Pomislila je za trenutek ali dva. "Kar kokosov kavo bom. Ti?"

"Ne vem, verjetno bi... S cimetom, prosim," je vedro rekel. Natakarica je odšla in Ray je zaljubljeno operil oči v Patricijo. "Veš..." je začel in iz majhnega nahrtnika potegnil božično kapo ter si jo dal na glavo. "Ne smej se, prosim." Komaj se je zadržal, da ni bruhnil v krohot. "Božiček ti je nekaj prinesel." Potegnil je majhno škatlico in jo podal. Bila je zavita v živi barvi in upal je, da bo Patriciji darilo všeč. Kupil ji je majhno zapestino, ki jo je našel v neki trgovonici. Sicer ni bila nič posebnega, samo bila je zelo lepa. Bila je modre barve, na njej pa je pisalo "Patricija" in Ray je imel podobno, samo da je bila siva in na njej ni nič pisalo. Upal je, da bo zapestnica in njegove oči povedale malo več, kot on sam. Končno je pospravil kapo nazaj. Patricija je odvila darilo.

Presenetil jo je. Najprej je mislila, da bo tudi on naročil kokosovo kavo. A to niti ni bil tako velik šok. Največji šok je bil, ko je na plano potegnil neko zavito kvadrasto stvarco in jo položil proti njeni smeri. "Ray..?" Je zmedeno spregovorila in gledala v škatlico. Potem ji je rekel naj se ne smeje, zato je utihnila. Šele sedaj je opazila tisto božično kapo. V bistvu mu paše. Je pomislila in ga gledala. Kaj za boga bo sedaj? Pogled je švigal iz Raya na škatlico. In to kar nekaj minut, neprestano. "Božiček?" je ponovila za njim in še vedno gledala škatlico. "Saj ti ne bi bilo treba." Je rekla, še preden se jo je sploh dotaknila. Nekaj minut jo je nepremično gledala. Nekako sploh ni dojemala. A na koncu je le za voljo njegovega truda stegnila roko proti škatlici in jo previdno odprla. Notri je bila modra zapestnica, ki je nosilo njeno ime. "Ray.." Ni našla besed. Všeč ji je bila, a nebi mu bilo tega treba. "Res..Je..Prelepa. Samo ne bi ti bilo tega treba veš." Končno je pogled uprla proti njemu. Vstala je s sedeža. V desni roki je držala škatlico v kateri je še vedno bila zapestnica. Odšla je proti Rayu in ga poljubila na usta. "Mi jo zapneš?" je proseče pogledala.

"Vem, da nebi bilo treba. Samo... Rad bi, da sva mogoče kaj več, kot prijatelja. Vem, da je mogoče še prehitro, samo da veš, to mi je pomembno." Vrnil ji je poljub in ji zapel zapestnico. Nasmeshnil se ji je, natakarica pa je prišla z lazanjo ter kavami. "Se boš predsedla ali ne?" jo je nagajivo vprašal. "Kako neumestno vprašanje!" si je mislil in tiho klel sam nad sabo, da ima takšen. Zdaj izgleda, kot da jo naganja. "Jaz palačam, da ne bo pomote." Natakarica ga je grdo pogleala ter odšla, Ray pa je zavil z očmi. "Kako zdolgočasena ženska!"

((Ej, če me ne bo, pridem ziher ob pol osmih ))

Le nasmehnila se mu je. Temeljito je morala premisliti nastalo situacijo. Bil enostavno večni romantik. In, da bi bila z nekom, ki je večni romantik? Ni se ravno predstavljala v tej vlogi. A nikoli se ne ve. "Zakaj bi prisedla zraven, ko pa se lahko usedem v tvoje naročje?" Ga je nagajivo vprašala nazaj in mu na usta pritisnila še en poljubček. Prišla je hrana. Patricii je začelo kruliti v želodcu. "Mmm. Kako lepo diši." je pokomentirala in se končno usedla k njemu v naročje. "Saj te ne moti kaj ne?" Se je še prepričala. Usedla se je tako, da je obe nogi imela na njegovi desni strani. S svojo levo roko pa ga je objela okoli vratu. Prijela je za njegovo vilico in nanjo nasadila kos lazanje. "Odpri usta, pošiljka prihaja." Je rekla in z vilico začela oponašati avion, kot malemu otroku. Sploh se ni zmenila za nezanimivo natakarico. In to, da naj bi on plačal. Enkrat pa že lahko pusti račun moškemu, kajne?

Ray se je nasmehnil. "Seveda da me ne moti." Nasmehnil se je in odprl usta. Prežvečil je lazanjo in jo pogoltnil in se nasmehnil. Začel se je smejati in potem so ga gosti grdo pogledali. "Imate težave?" je vprašal vljudno. Moški je odkimal in Ray je privzdignil obrvi. Obrnil se je nazaj k Patriciji in ji podal kavo. "Reči glug glug." Začela sta se smejati in končno je srknila kavo. "Imaš rada lazanjo?" Stegil se je prek mize k sladkorju in si ga stresel v kavo. "Rad imam sladkor. Saj vem, odvisink," je dodal med stresanjem. Potem je v njo položil žlico in ta je stala pri miru. "Okej, dovolj ga imam." Premešal je in opazoval njen pogled.

Zasmejala se je z njim. Res sta se vedla kot kakšna dva otročička. Prav smešno. "Glug, glug." Je rekla in poskušala biti resna. A ji ni uspevalo. Prahnila je v smeh, ki se ni in ni nehal končati. Ko se je končno, za silo pobrala, je srknila kavo. Kava ji je bila ravno po godu. Ni je sladkala, saj je bila že tako dovolj sladka. Z njegovo vilico je zopet zajela bogat kos lazanje. Tokrat je ni odnesla k njegovim ustom ampak k svojim. Okusila je tisti topljivi sir in testo testanin. "Seveda jo imam rada. Vendar je mesna mogoče boljša. Odvisno, kdo jo naredi." Mislila je predvsem na domače lazanje. Vendar ta Sirova, je bila perfektna. Potem je opazila njegovo sladkobnost. "Odvisnik praviš? Meni se zdi le, da imaš grenko življenje." Zasmejala se je. Poljubila ga je na lice. Na drugo lice in na usta. Lahko je okusila pretirano sladko kavo. "Mmm, Sladek si." Je zamrmrala.

Ray je prasnil v smeh. "Ti tudi, L'amour sans sucre." Z njeno drugo roko je prijel za vilico in vzel njeno laanjo. Potegnil je roko, da je z vilico dodegel usta. Nasmehnila sta se, saj je Patricija bila čisto presenečena, da si je to upal. "Presenečena, Amor?" je vprašal in končno je lahko Patricija pojedla svoj kos. "Vem, ampak tako pač je. Zdaj vidiš, da se to ne kaže veliko v mojem karakterju in osebnosti." Nasmehnil se je in rekel: " Tudi ti." Pomežiknil ji je, ko je prišla zategla natakarica. "Izvolite. In še napitino." Zavil je z očmi, saj očitno natakarica ni bila njabolj zadovoljna, da je Ray popacal prt s sirom. Obrnil se je k njej in ji tiho rekel: "Bi zaplesala? Se ti ne zdi, da so ti natakarji predcej tečni? Mogoče pa ker imajo grenko življenje." Pomežiknil ji je in upal, da tega ni vzela kot žalitev.

"Veš, nisem vedela, da govoriš francosko." Je rekla napol presenečeno, napol občudojoče. Všeč ji je bilo. Enostavno ji je bilo. Potem je bila presenečena njegove porcije lazanje, ki se ji je zabila v usta in tako sta popackala prt na mizi. Zasmejala se je in končno pojedla lazanjo. "Mmm, je dobra." Na ustnicah je imela delce topljenega sira. Zato ga je poljubila na njegove ustnice. "Prav res, si čudež." Je rekla in ga objela okoli vratu. Občutila je njegovo toplino in pri srcu ji je bil. Všeč ji je. Definitivno. Umaknila se je z njega, da je lahko poravnal račun in dodal napitnino. "Kam pa sedaj Ray?" Je povprašala, a jo je že povabil na ples. Seveda je sprejela in kmalu sta se odvrtela med mize. Roke je položila na njegova ramena in ga gledala v oči. Oči so se ji iskrile. Nekaj tako močno prisotnega je bilo v njej..

[ups.. učer pozabla? am am a greva pol kenmu domou al neki? ]

"Francoščina... Korenine imam tam. abica in dedek." Nasmehnil se je. Potem ga je poljubila in vrnil ji je poljub. Bil je tako nežen, tako sladek. Njena šminka je imela olus po jagodah. Potem sta se ločila in Ray jo je popeljal na prazno plesišče. Vrtela se je nežna glasba, primerna za angleški valček. Zaplesala sta, potem pa je Rayeva ura zapiskala. Deset. "Kmalu bo zaprto, ne?" je vprašal in se nasmehnil. Videl je njene čudovite oči, polne energije in zaljubljenosti. Ray je bil nor na Patricijo in tega ni skrival. "Hm... Ta večer je prelep. Greva k tebi?" je previdno vprašal. Potem je zazvonil še telefon. "O hudiča! Kje je pa ona dobila mojo telefonsko?!" Ni se oglasil, poklical je operaterja in rekel, naj onemogočijo prejemanje klicev te telefonske. "Okej. Vse je zmenjeno. Samo sošolka je bila, nora je name. Grozno." Pomežiknil ji je. "K tebi domov?"

"O, kako super!" Je rekla vsa vesela in ga poljubila. Poljub je bil mehak in sladek. Uživala je v vseh njegovih poljubih. Potem sta odplesala valček. Stisnila se je k njemu in glavo položila na njegovo ramo. Bilo ji je prijetno. Žalostno je pogledala njegovo uro. Res je. Okoli desetih se je lokal zaprl. Patricia ni hotela, da bi se ta večer sploh končal. Preveč je uživala v tem. Objela ga je in mu šepnil:"Nočem, da se konča.." Potem ga je pogledala in zazvonil mu je telefon. Prav nič ji ni bilo jasno, ko je tako na hitro opravil kar dva klica. Potem ji je vse skupaj pojasnil. Hitro je pozabila na to. "Seveda. Boš ti peljal?" Ljubko ga je pogledala. Prijela ga je za roko in ju odpeljala do njune mize. Pobrala je svoje stvari in jih zmetala v torbico, ter si oblekla plašč. Počakala je še njega in z roko v roki sta odšla do avtomobila.


[tm piš ;D ]

((Okej ))