Avla

Skorajda se mu je že uspelo pomiriti ter do konca pokaditi zvitek tobaka, ko je Dimitrya ponovno nekaj oziroma bolj natančno, nekdo zmotil. Ponovno je bil moški od poprej, ki je očitno iskal pretep. Ali pa je pretep iskal njega ...? Kakorkoli, rus je brezbrižno pustil viseti ponujeno roko ter se ni zmenil za besede sprave, ki jih je izvlekel človek zraven njega. Zaleti se nekam. Odvrgel je ostanek izbraljene cigarete nekam v daljavo ter opazoval, kako so se zaiskrile iskrice, ko je tleči ogorek zadel tla. Počasi je z roko segel v žep in na plan privleke škatklico. In ponovno je zagorel še en zvitek tobaka.

Ray je opazil, da moški še ni čisto pomirjen. "No, me je veselilo. Se vidimo." Odpravil se je proti rpairišču. Zazrl se je v oblake-danes bo še deževalo, ali pa bo navha. Ni vedel, zakaj, vendar je imel občutek, da Rusa nekaj matra. Zmajal je z glavo in pogledal po prakirišču. Opazil je Patricin avto in se nasmehnil. Spomnil se je, da jo mora obsiskati, samo za primer, če je odkrila kaj novega na truplu. "No, adijo" je rekel iz voljudnosti in se odpravil v stavbo. Potem pa ga je Rus polical nazaj. "Prosim, gospod?" je rekel in se nasmehnil.

Hitro je stopala po avli proti izhodu. Stopila je skozi vrata in kmalu se je nevedno znašla na parkirišču, na katerem je bilo parkiranih manj avtov kot ponavadi. Stekla je k svojem avtu. No, ni bil ravno njen, bil je od NCIS-a. Samo dodeljen je bil njej. Nič posebnega. Še enkrat si je pridušeno rekla trapa, saj je medtem, ko je prekinila zasliševalni postopek, pobegnil osumljenec, ona pa je samo stala tam, pa čeprav je bila že večkrat na terenu in je bila že zelo navajena, da osumljenci poskušajo pobegniti, saj se je to večinoma skoraj vedno zgodilo. To je bila le še ena njena napaka. Odprla je vrata na voznikovi strani, sedla v avto in jih zaprla. Z rokami si je prekrila obraz in komolce položila na noge. Rahlo je zmajal z glavo. ˝Ines, bodi močna. Saj bo še vse v najlepšem redu. Ni se še podrl svet.˝ Posebno je poudarila besedi ni se še. Kmalu je bila spet normalna. Z rahlim nasmeškom na obrazu in kot vedno urejena. Pogledala se je. Majica z kratkimi rokavi in črne kavbojke. Kot vsak dan. Razpela si je čop, ki ga je imela na glavi od zjutraj in rahlo stresla z lasmi. Nato si je lase spet spela v figo in vžgala avto. Iz pasu je potegnila svojo pištolo in jo spravila v skriti predal v avtu. Prijela je za volan in odpeljala. Nekaj ljudi se je oziralo za črnim avtomobilom, a ni ujela čisto nobenega pogleda. Peljala se je po Washingtonskih ulicah in cestah in kmalu pripeljala tja, kamor je odšla vedno po službi.

[Sori, Thimothy. Mislim, da je zdaj 263 besed. No, vsaj World jih je toliko preštel.]

[Prosim Ines ne piši tako! Prvo kot prvo smo določili, da morajo biti posti dolgi več kot 200 besed in drugo kot drugo morajo biti napisani čim bolj razumljivo...ne govorim, da tvoji niso napisani razumljivo ampak enostavno niso nekako povezani, so bolj preproste ločene povedi! Tako, ad prosim popravi post in poskušaj pisati čim lepše z več lepotnimi pridevniki itd.]

Kmalu je prišla nazaj. Park jo je pomiril, zato je v stavbo vstopila z nasmeškom. Nasmehnila se je čisto vsakemu, ki ga je videla. Gledala je okrog sebe, ali koga slučajno pozna. Okrog nje je hodilo veliko agentov. Tudi tukaj je bila malo drugačna od drugih. Zdelo se ji je, da stopa po šoli. Vsi so jo zbadali ali pa se ji umikali, ker jih je bilo strah, saj je Ines vsem dajala občutek nevarnosti, neudobja, nevrednosti... Ines si je vedno govorila da je drugačna, a ne manjvredna. Bila je zelo zadržana, na terenu pa je nisi moral preslišati ali spregledati. Ni rada vspostavljala kontaktov z ljudmi. Raje se je zapirala v svojo pisarno, brskala po starih primerih in jih zelo veliko tudi uspešno rešila, rada pa je hodila tudi na teren. V svojem prenosnem računalniku je imela posebno mapo z starimi primeri, ki niso bili nikoli rešeni. V vsaki mapi z primerom je bil World dokument in v njemu je bilo vse, kar je Ines izvedela o tem primeru(spletne strani, osumljenci, priče,...). Ines je hmalu prišla do stopnic. Počasi je stopala po njih in hmalu prišla do svoje pisarne. Najprej se je malo obotavljala, nato pa je zadržano in z nasmeškom na ustih odprla vrata in stopila v domačo pisarno, v kateri je delala že kar veliko časa. Zavrtela se je in visoko dvignila nogo. Nič ni prevrnila, pa tudi sama se ni poškodovala, kakor se je skoraj vedno zgodilo. Še sama ni vedela, zakaj to kar naprej ponavlja, takoj ko pride v svojo pisarno. Ni se zavedala, ampak ob tem se je sprostila. Na rahlo se je zasmejala in počasi ter previdno sedla na svoj stol.