Avla

Alex je zakorakala v avlo, medtem pa je potisnila svoje temne, skodrane lase nazaj. Na sebi je imela popolnoma ozke kavbojke in belo srajco, saj je navsezadnje prišla v službo. Na njenem obrazu je bil namrščen izraz, saj je bilo klimo v njenem avtomobilu nemogoče ugasniti, zunaj pa je že brez tega bilo dovolj vroče vreme. Ni se ozirala na začudene poglede, temveč si je brez obotavljanja odpela nekaj gumbov na srajci, saj se je dobesedno kuhala. Iz bližnje mize je potegnila neko revijo si ustvarila zasilno pahljačo, potem pa se je nenadoma zaletela v nekoga pred seboj.

Timothy se je nerazmišlajujoče sprehajal po avli in iskal Mika, ko pa se je enkrat nekdo zaletel v njega. Tim je nejevedno kaj se je zgodilo pogledal na tla in pomagal vstati ženski. Videl je kartico na njenih prsih z imenom Alexandra Fox in takoj je vedel, da je to forenzičarka, ki se bo pridružila njegovemu oddelku. Brez dlake na jeziku jo je začel ogovarjati in poskušal izvedeti čim več o njej. Seveda pa se je najprej primerno predstavil ''Dober dan, moje ime Je Timothy Cash ali samo Tim, ti pa si?''

"Jaz pa sem Alex Fox," se je predstavila, ne da bi se ozirala na kartico, kjer je jasno pisalo njeno celotno ime. Ni ga marala - bilo je preprosto preveč dolgo in dolgočasno, zato ga je vedno znova preprosto skrajšala. S pogledom je zdrsela po moškemu in mu namenila svoj najbolj očarljiv nasmeh. "Me veseli, Tim. Oprosti da sem se zaletela vate. Obljubim da se ne bo več zgodilo," je sproščeno govorila, medtem ko je znova potisnila svoje rjave lase nazaj in svoj pogled uprla v moškega.

Tim je videl Alexin nasmeh, ki ga je takoj očaral. Poskusil je je malo potolažiti z svojimi besedami ''Saj nisi samo ti kriva, tudi jaz sem bil preveč zamišljen za hojo v toliki gneči''. Čez minuto molka in spogledovanja pa je Timothy spet spregovoril ''No, če hočeš te lahko peljem v naš oddelek in te predstavim naši skupini?''

"No, prav," se je vdala ob njegovih besedah in se namuznila. "Je vedno takšna gneča?" se je pozanimala, medtem ko je odložila revijo in se z zanimanjem zazrla v Tima, ob njegovi ponudbi pa se je na njenem obrazu pojavil širok nasmešek. "To bi bilo lepo. Si v moji skupini?" se je znova pozanimala, medtem ko je premišljevala, da pravzaprav ni bilo nobene potrebe po predstavljanju - ampak proti temu ni mogla nič.

Tim je z velikim nasmeškom odgovoril novi forenzičarki ''Ja tukaj je večinoma takšna gneča, razen, če si v našem oddelku in se sprehajaš po avli ob 3. uri zjutraj, ko je avla skoraj prazna''. Alex je tudi z veseljem odgovoril, da bosta od slej naprej sodelovala in, da je v njegovem oddelku. Ker pa ji je obljubil, da ji bo predstavil oddelek se je odpravil do dvigala in jo poklical za sabo.

V črni suknjič, pod katerim se je nahajala bele srajca in rdeča kravata, ter črne hlače oblečena postava se je ustavila pred vhodom v zgradbo NCIS/-a. Obraz je povsem brezizrazno strmel predse in za trenutek je mogoče celo izgledalo kakor, da je osebek pod vplivom opojnih substanc, ko je tako stal tamkaj. Nenadoma je zavel močnejši veter in igrivo dvignil kravato, da je kakor uročena poplesavala. Morda je Dimitry čakal ravno na to ali kakšen drugačen znak, da naj vendarle že premakne svoje telo in vstopi. In tako je tudi naredil. Črni čevlji so tiho odzvanjali, ko so se stopala dvigovala in spuščale ter prinašale z vsakim gibom bitje bližje vhodu. V usnjene rokavice odeta dlan je poprijela za kljuko in vrata so se premaknila. Samo nekaj bližnjih osebkov je na hitro obrnilo glavo proti neznancu toda tudi te so hitro odhiteli naprej po svojih opravkih. To je to. Ne vedoč, kam naj se odpravi oziroma s kom naj govori se je moški odpravil proti prvi točki, ki se mu je prikazala v daljavi – recepciji. Pred pultom je moral nekoliko počakati, saj se je receptorka ravno pogovarjala po telefonu. Ko je dekle končno končala ji Dimitry ni, kakor bi to morda storil kdo drug, namenil nasmeha temveč je kar takoj z hladnim glasom spregovoril. ''Privet. Danes nastopim službo kakor posebni agent, toda nihče mi ni povedal kam naj se odpravim oziroma do koga naj stopim. Me lahko vi usmerite?'' Temno zelene oči so še naprej strmele v receptorko tudi po tem, ko je moški izrekel, kar se je namenil povedati.

Ray je stopil v stavbo, potem pa za sabo zaslišal znan glas. Ray je pobrskal po spominu in videl po laseh obritega moškega. Nasmehnil se je, saj ga je takoj prepoznal. "Pozdravljeni pri NCIS, gospod Sokolov." Nasmehnil se je in rokovala sta se. "Enigma," je dodal in se nasmehnil. Dimitryev obraz se je takoj spremenil, in Ray je vedel, da se ga je spomnil. "Misija SWAK. Na ulici ste me našli, se spomnite?" je previdno vprašal. Mogoče je moškega zamenjal? Ne, saj je to vendar Dimitry. Pomignil je receptorki in rekel: "Ga bom jaz pospremil. Upam, da vas ne moti?" je previdno vprašal.

Moški je še kar naprej upiral svoj pogled proti dekletu čeprav mu ta ni in ni vrnila nikakršnega odgovora. Morda jo je zmotila celotna podoba, ruski prizvok v glasu ali pa preprosto njegov pristop. Vsekakor je Dimitry postajal z vsako pretečeno sekundo bolj živčen. Njegov namen namreč ni bil, da stoji tukaj celi dan in se morda spogleduje z receptorko. Ne, semkaj je prišel delati in z svojo služno je želel kar se hitro nastopiti. Toda kako naj bi opravljal svojo zaposlitev, ko pa mu niso še niti dali orožja in razložili prav ter pooblastil, ki jih ima. In tedaj je za seboj, skorajda kakor odrešitev, zaslišal glas, ki ga je ogovarjal. Počasi je Dimitry obrnil glavo ter pred seboj ugledal znanega moškega. Čeravno sprva ni vedel od kje ga morebiti pozna mu je njegov glas znova in znova odzvanjal v ušesih. In nato so mu je kakor iskrica razodetja pojavila razsvetljenje o neznančevi identiteti. Obrnil je celoten trup in oči preusmeril z receptorke proti znanemu neznancu. Brez, da bi rus snel usnjene rokavice, sta se rokovala. Na obrazu novopečenega člana NCIS/-a je še zmeraj vladal brezizrazen izraz, ki ga je Dimitry le redkokdaj zamenjal z kakšnim drugim. Ni se zahvalil za izrečeno dobrodošlico temveč je kar direktno z hladnim glasom odgovoril na vprašanje o prvem srečanju. "Za nobeno misijo KWAK ne vem. Ako me namreč možgani ne varajo sva se prvikrat srečala, ko sem bil tukaj na razgovoru za službo." Pogled je hitro skočil na služben izkaznico ter nazaj s čemer se je Dimitry prepričal, da je moškemu resnično ime Ray. Da, to je on. Na glas, ne meneč se za to, da je bilo dekle za pultom blizu in je lahko slišalo njun pogovor, je osebek nato nadaljeval svoj govor. "Tako ali tako mi ni še nič pomagala. Zatorej bom še enkrat povprašal, tokrat tebe, v upanju, da končno dobim želeni odgovor. Kje lahko dobim službeno pištolo ter takšne reči? In kje se sploh kaj nahaja?"

Ray je bil nekoliko razočaran. Upal je, da se ga bo Dimitriy spomnil. Sam se je predobro spomnil 13. septebra. Bilo je pozno zvečer in Ray se je zapletel s preprodajalcem drog. No, ubistvu se je on zapletel z njim, saj ga je poskušal pretentai, da je le prah, ki ga mora snifati. Ray je bil takrat navaden 14 letni mulc, kdo pa si je mislil, da bi lahko premagal Velikega Lolyja? No, Ray ga je zmlatil skupaj kot kanto, potem pa so prišli njegovi prijatelji. V resnici je bilo nekaj posameznikov, ki so kot on zatirali droge. Med njimi je bil tudi Dimitry, ki pa ga je Ray napadel. On se mu je zdel največja grožnja. Nekaj časa sta se pretepala, vendar je bil Dimitry močnejši. Ray še ima vedno brazgotino, ki pa je grozno bleda in komaj vidna, na levem licu. "Aha. Služebno pištolo morate najprej kupiti. NCIS vam krije stroške. Tam so dvigala," je Ray pokazal na desno. "Na levi so avtomati in kioski, prav tako tudi razne kantine." Pogledal je Dimitryia. Poklical ga je po kodnem imenu, ki ga je imel v času, ko ga je Ray prvič videl.

Sekudne so tekle, ljudje so se sprehajali mimo po svojih vsakodnevnih opravkih, letala so prisatajala in zapuščala letališča, ladje so pristejale ter odhajale v pristanišču, umori so se dogajali, vendar je pobriti moški še kar naprej strmel v sogovornika. In končno je osebek spregovoril. Dimitry je končno dobil željeni odgovor čeravno mu le ta ni bil ravno pogodu. Da bi si namreč sam moral kupovati službeno pištolo mu ni bilo niti malo po godu. Vendar ne zato, ker ne bi znal izbrati pravega orožja. Ne, večji problem je bilo to, da je sam bil bolj navajen uporabljati puške. Le te pa najverjetneje niso ravno sodile na takšno delo. Toda tako je sedaj bilo. Če je že zapustil svojo domovino se je sedaj moral s tem sprijaznit in vložiti v novo službo kar največ moči ter volje. "Sam si moreš kupiti? Tukaj pa imate čudno politiko." Z pogledom je pobriti osebek sledil povedanemu in kmalu je skozi množico ljudi, ki so se nahajali okrog, res zagledal razne avtomate namenjene hrani in jedači. Pred njimi je sicer res stalo nekaj uslužbencev toda izibra je bila bolj majhna k čemur je najverjetneje pripomoglo dejstvo, da so bili avtomati že dodobra spraznjeni. Ponovno je osebek raje tako svojo pozornost preusmeril proti sogovorcu, ki je poprej trdil, da sta se spoznala na nekakšni misiji. "Vsekakor sem trdno prepričan, da sem nisva morali prvikrat srečati tam, kjer trdiš. Tukaj se namreč ne nahajam toliko časa, da bi lahko bil ravno tam."

"Ja, prav. Sem pač nekaj zamešal," je rekel in povesil pogled. "Oprostite." Potem je nadaljeval: "No, najbolje bi bilo, da bi najprej se predstavili šefu. Je hm... No..." je začel, potem pa vendarle rekel: "Nekoliko zategel. Lahko je tvoj najboljši prijatelj, ali pa tvoj najhujši sovražnik. Pazite se ga. Pa ne da obrekujem nadrejene," je pojasnil Ray. Spet je pogledal moškega.

Čeravno se je moški pri sememu sebi nasmehnil nad majhno zmago, ki jo je ravnokar dosegel, tega nazven ni pokazal znanemu neznancu. Ne, na obrazu je še zmeraj ohranjal tisti hladni, že skorajda zlobni izraz. In prav tako je s hladnim tonom tudi ponovno spregovoril, ne meneč se za to, da je šlo za šefa in bo marsikdo izmed množice, ki se je nahajala okrog njiju, slišal pogovor ter morebiti vse skupaj povedal naprej. "Lahko pa sem jaz njegov prijatelj ali največji trn v njegovi peti." Za trenutek je Dimitry odmaknil pogled z moškega in se zazrl nekam v daljavo. Skozi vrata je namreč vstopil nek neznanec, ki je močno spominjal na razlog zaradi katerega je zapustil Rusijo. Desnica je nagonsko segla proti mestu, kjer bi se morla nahajati tok v njem smrtonostno orožje, toda le tega ni bilo tam. In ravno to je bilo tisto, kar je neznancu rešilo življenje. V drugačnem primeru bi namreč rus skorajda zagotovo potegnil pištolo in streljal misleč, da se mora braniti. Tako je lahko, rahlo zmeden nad dejstvom, da ni oborožen, še pravočasno videl, da gre v resnici za povsem drugo osebo. V upanju, da bo to zmoto kar se da hitro pozabil, se je ponovno obrnil proti Rayu in spregovoril. "Kako ti je že ime?"

Ray je takoj opazil pogled poln sovražtva. Tiho je segel k toku, če bo potrebno posredovanje. Potem se je spomnil, da je vendar brez orožja. Nasmehnil si je in si mislil: "Hudo, tale gospod pa je kar agresiven. No, saj nisem nič boljši." Spet se je nasmehnil ob njegovi pripombi nad šefom in rekel: "Hja, tudi jaz sem lahko zloba. In po navadi sem tak, čeparv hitr zaupam, kar pa pogosto ni dobro." Skoraj bi zavil z očmi, ko ga je Dimitry vprašal za ime. "Ray. Enigma sem bil na ulici." Zazrl se je v oči Rusu in si rekel: "Tipične ruske poteze. Hladen obraz, nedostopen. To se dela, seveda."

Morda bi kdo drug odregiral z nasmeškom nad lastno pozabljivosti, se poskušal opravičevati ali pa kaj drugega. Toda Dimitry ni bil kdo drug. Še zmera je hladno zrl v osebek pred seboj, ko je hitro spremenil temo z novim vprašanjem. "Kdo pa je tukaj vse zaposlen in kakšno fukncijo opravljajo? In kolikšna mera nasilja je dovoljeno pri kontaku z osumljencem?" Če se je nad čemer namreč moški navduševal, potelj je bilo bilo to arenalin. In le tega je bilo vsekakor več kakor dovolj pri aktivnostih, za katere je pričakoval, da se bodo dogajale v tej službi - strelanje, pretepanje in divja vožnja. No, vsaj resnično je upal, da se bodo dogajale.

"No, tukaj so zaposleni posebni agenti, direktadministrativni delavci, mrliški ogledniki, forenziki in pomočniki. Po navadi opravljajo svoje delo, lahko pa opravljate tudi delo nekaterih forenzikov, recimo če znate narediti DNK analizo, lahko opravite to sami, če seveda ni forenzika. Glede nasilja. Hja, če se upira, ga lahko poobžamo, da bo še vedno živ, seveda. Če vas napadejo z orožjem mate pravico, da streljate nazaj. Si niste prebrali navodil a uporabo?" je smeje vprašal Ray. Nejmu ni nihče nič povedal, ker ni seveda nikogar vprašal.

Morda prvikrat v celotnem pogovoru je Dimitry resnično prisluhnil sogovorcu. Plamen hladnosti v očeh je zamenjala radovednost, ko je zrl v Raya. In tisti trenutek se je moškemu zahotela cigareta. Ne ozirajoč se na to, ali je v prostoru morebiti prepovedano kajenje, je iz notranjosti suknjiča potegnil škatlico zvitkov smrti, elegantno z eno samo potezo namestil rob cigarete na ustnice. Na brbončicah na koncu jezika je lahko začutil tisti posebni okus tobaka, ki ga ni moralo nadomestiti nič drugega. Nenadoma se je med prsti moškega znašel zippo in že trenutek kasneje je proti stropu poletel prvi oblak dima. Ponovno je nato rus usmeril svojo pozornost proti osebku pred seboj in nadaljeval pogovor. "Ne, nisem si jih prebral. Večinoma delam namreč tako, kakor se mi zahoče. Saj smo vendar v demokratični in svobodni državi. Ali pač?"

"Se mi je zdelo," je rekel. Najraje je hotel rusu iz ust potegniti cigareto, vendar se je zadržal. Za zdaj. Če se bo sprožil požarni alarm, se pač ne bo sekiral. "Seveda smo." Zavil je z očmi in ujel receptoriči pogled, ki je razkrival bogi vi in se vedro nasmehnil. Končno mu je prekipelo, ko je začel pihati dim proti njem. Res je, da se je že dvakrat umikal, vendar izgledalo je, da se norčuje iz njega. Potegnil je rusu cigareto iz ust in rekel: "Gospod Sokolov, zdaj pa nehajte. Res je, da smo v svobodni državi, vendar pač ne morete početi kar se vam zahoče." Hladno ga je pogledal in videl, da je rus razjarjen. Pričakoval je napad in postavil se je v obrambno držo. Cigareto je odložil na pult, receptorka pa jo je takoj skrila nekam v predale.

((kakšno pipo?))

((Sorry xD Neki druga sm mislu, pa sm vidu, da sm se zmotu xD))

Z obžalovanjem, ki se je jasno izražalo na obrazu, se je rus zazrl v sogovorca. Glas se mu je skorajda zastresel, ko je hitel z opravičilom. "Joj, oprostite. Nisem vedel, da vas to tako zelo moti. Prosim, dovolite mi, da se primerno opravičim." Desnica, ki je medtem že segla ponovno v žep, je ponovno privlekla škatlico cigaret in spet se je med ustnicami moškega znašel zvitek tobaka. Ponovno ga je hitro prižgal ter tokrat, načrtno, prvi dim izdihnil v Raya. "Bo sedaj bolje?" No daj mali, udari, če si upaš. Bomo videli, kdo bo nazadnje cvilil.

Ray ni rekel nič, pogled je bil dovolj jasen, naj se ne igra z njim. "Trenutno lahko to smatram kot napad na uradno osebo, gospod. Ne izzivajte me," je rekel z ledeno hladnim glasom. Ray se je poskušal umiriti, vendar ga je Rus spet izzival. Začel je divje kašljati in končno mu je prekipelo. Rusa je mahnil v trebuh, z nogo pa brrcnil proti njegovem kolenu.

Čeprav je rus želel mahniti vrniti udarec so bili varnostiki v hipu pri agresivnežih. Vsakega so zvlekli na svoj konec ter ju poskušali na vse načine brzdati. Končno jim je Dimitry dopovedal, da so ga spustili ter pospremili k izhodu. Sončni žarki so nežno objeli moškega, ko je le ta izstopil. Ponovno je na plan povlekel novo cigareto in plamen se je pojavil na vrhu vžigalnika. Konec palčke tobaka je zagorel, da je kadilec lahko povlekel še eno dozo dima. "Kreten."

Ray je začutil stisk roke na svojem zapestju. Obrnil se je in se iz oči v oči srečal z varnostnikom. "Hej, okej, vse je BP. Okej?" je rekel in namenil varnostniku najbolj nedolžen nasmeh. Vedel je, da bodo zaradi agresnivnosti njaprej zahaklali Rusa, ne njega, saj so ga poznali. "K njem moram, da ga pomirim. Ne, pa dajte, no!" je rekel Ray, ko se je eden izmed varnostinkov postavil pred njim. "Prosim!" Končno so ga izpustili, Dimitry pa se je divje upiral. "Hej! Pusitite ga!" je rekel in izpustili so ga. Šel je nekam in Ray je stopil k drugi skupini. "Nesporazum je bil, lahko greste." Res so došli, Ray pa je stopil k mošek. "Glejte, res mi je žal, ampak sovražim, če me kdo zafrkava. No, kaj ko bi začela od začetka?" je vprašal in podal roko Rusu.