Laboratorij

"Oh, jasno, in uničiš človeku vso upanje," je sama pri sebi zamrmrala, a še vedno je bil ton njenega glasu dovolj glasen, da ga je slišal. Ugriznila se je v ustnico. Je bilo res tako očitno? Najverjetneje res. Ob njegovem vprašanju je morala svoj pogled znova presenečeno upreti vanj. Ko vsaj ne bi bil tako zelo prijazen, ustrežljiv, zabaven in... Ustavila je svoje misli, še preden bi lahko zašle na bolj nevarna področja in vdano v usodo dvignila svojo dlan, da je lahko videl majhen, urejen šiv, ki se je vlekel čez njeno roko. "Kot se je izkazalo, sem imela nekje v roki še nekaj manjših koščkov stekla, ki so mi jih odstranili," je pojasnila, ko je ravno vprašal in z drugo roko pogladila šiv, ki ji je šel, po pravici povedano, na živce. Ni marala tega in pravzaprav je bil celotni postopek šivanja precej boleč. "Zakaj te pravzaprav tako skrbi za moje dobro?" se je pozanimala in svoj pogled znova uprla vanj, tokrat pa je bilo bolj kot kadarkoli prej jasno, da mu ni zaupala.

Nekoliko je privzdignil brado in si z razdalje kakih dobrih petih metrov poskusal ogledati nekaj tankega kar mu je kazala. "Oh, sivi."pokimal je in se naslonil nazaj na podboj vrat. "Saj se hitro zacelijo."ji je smeje zagotovil ob cemernem pogledu, ki ga je namenila sivu na svoji dlani. On bo pa ja vedel, kajti v pretepih je marsikdaj staknil kaksno vec kot hudo in velikokrat koncal na urgenci. Ce pa to ni slo skozi, no, potem pa so mu rano preprosto zasili kolegi, in to ponavadi kar s kako povsem nehigienicno iglo, ki je bila po moznosti ostanek kakega fiksa. Iztrgal se je iz misli ob ponovnem vprasanju in privzdignil pogled. Nagnil je glavo vstran, premlevajoc, kako naj najbolje odgovori na to vprasanje. "Ker je v normalnem refleksu cloveka, da skrbi za stvari, ki so mu v trenutnem interesu?"se je namuznil in zopet odrinil vrata. "Zdaj pa te bom lepo prepustil tvojemu delu, preden me obtozis, da te oviram ali karkoli podobnega."pomeziknil ji je in se izmuznil skozi vrata, vendar mu je po nakljucju iz zepa padel listek in njej povsem na oceh zajadral na tla. Na njem je pisalo: 18.30, Zebra.

Namrščeno je prikimala njegovi ugotovitvi. Šivi, krasno. Sovražila je bolnišnice in tisti vonj, ki je tam visel v zraku. Sovražila je ljudi, ki so šušmarili po njeni koži in sovražila je tudi tiste, ki so se pretirano vtikali vanjo. Torej bi po vseh pravilih moral tudi on biti v tej kategoriji. Bolj zmedeno se je zazrla vanj ob njegovih besedah. Kakorkoli je že bilo, Alex ni želela biti stvar, ki bi bila komerkoli v trenutnem interesu. Ampak še preden bi mu karkoli od tega lahko povedala, se je spretno izmuznil skozi vrata. Lahko bi se pretvarjala, da listka ni opazila, kljub temu pa ga preprosto ni mogla prezreti. Namrščila se je. Je res delovala kot nekdo, ki bi... Ustavila je svoje vprašanje. Najverjetneje že. Pobrala je listek in ga potisnila v žep, potem pa se lotila svojega dela.

Po odhodu iz prizorišča zločina se je oglasila pri forenzičarki Alexandri Fox, s katero se bo tokrat srečala prvič. S polnimi rokami dokazov, je po Timovemu navodilu, potrkala na vrata laboratorija. ''Forenzičarka Fox, Emily White tukaj. Posebna agentka'' se je predstavila in počakala pred vrati, saj ni vedela, ali lahko vstopi, ali naj počaka na nadaljnja navodila. ''Agent Timothy Cash me je poslal k vam, da vam izročim nekaj dokazov iz prizorišča novega zločina'' je še dodala in še vedno čakala pri vratih. Bila je vznemirjena, saj ni vedela kaj natanko lahko pričakuje in to je sovražila. Vedela je, da izkušenj ne dobiš kar čez noč, vendar pa se ji je na obrazu videlo, da je tukaj popolnoma nova, saj je bila očitno zelo izgubljena. Še enkrat je potrkala in se nekoliko umaknila od vrat.

Ray je stopil v laboratorij. "Hej," je pozdravil agentko pred vrati in vstopil. "Dober večer. Ray Cullen." Pogledal je po laboratoriju in se nasmehnil. "Tukaj imate pa lepše laboratorije kot v Los Angelesu. Tam so kar v kuhinji..." je začel, potem pa raje utihnil. Podružnica L.A. ni imela preveč rada, če njihovi bivši agentje povedo vse skrivnosti. "Upam, da te ne moti, če sam pregledam DNA. Pogrešam to delo, tako zanimivo in zabavno se mi zdi," je rekel in se spet nasmehnil agentki ter laborantki. Stopil je po kemikalije in pripravil vse potrebo. Postavil je vzorec s sedeža v aparaturo, prav tako vzorec z odbijača. Prižgal je napravo in stopil do računalnika. Ta je začela izkati podatke v bazi NCIS-a. "No, že dolgo delate za NCIS? Nikoli ne utih..." je začel, potem pa je računalnik zapiskal ter natisnil podatke. Na zaslonu se je izpisalo: RAY CULLEN, POSEBNI AGENT, NCIS WASHNIGTON D.C. "Kaj? Kaj poče moja kri tam?" je vprašal. Potem se je obrnil in pogledal agnetko.

Emily je po petminutnem čakanju vstopila v laboratorij in se odločila, da bo forenzičarko počakala kar notri. Nič se ji ni zdelo narobe, sicer pa se ni nameravala ničesar dotikati. Na prosto mizo je položila papirnato vrečko z označenimi dokazi in v glavi je preračunavala čas smrti, najdbo trupla, količino krvi in vse ostale podrobnosti. Nikakor ji ni bilo jasno, kaj bi lahko bilo morilsko orožje ali kje pravzaprav je. Celoten umor je bil čuden in skrivnosten, že samo količina krvi jo je begala. Misli pa je prekinil nov agent, ki je stopil v laboratorij. Prijazno se mu je nasmehnila. ''Me veseli, Ray. Moje ime je Emily Kirsten White, Emily kratko'' se je predstavila novemu agentu, ki je kar zavzel naprave. Očitno je bilo, da ima na tem področju že kar nekaj izkušenj, čeprav je po letih izgledal mlajši. Pričel je z delom in Em ga je z veseljem opazovala, zmeraj se ji je zdelo tako skrivnostno, kako centrifuga obdela vzorce in pošlje rezultate. ''Pravzaprav sem nova, in vi?'' ga je vprašala, seveda ga je iz vljudnosti tikala, sploh ker ji ni dal nikakršnega znaka, da bi se tikala. Iskreno rečeno Emily ni marala vikanja, s tem se je počutila še starejšo, pa vendar je spoštovala ljudi in se potrudila. Iz misli jo je iztrgal Rayev zaprepadeni obraz. Stopila je bližje, da bi pogledala kaj se dogaja. Nekaj sekund je samo strmela v ekran, potem pa se je zresnila in ukrepala. ''Ray Cullen, prosim da roki dvignete kvišku in se ne premikate'' mu je narekovala ukaze in počasi stopila za njega, bila je popolnoma pripravljena. Glock v toku je bil nabit in samo sekundo je potrebovala, da ga je potegnila ven.

Ray je ubogal agentko. "Prosim, da me ne vikate. In, seveda, nisem nov. No, tukaj v Washningtonu že, ampak v tem poklicu nisem. Že prej sem delal v L.A." Dvignil je roke in jih spet spusitil. "Smo pištolo vam predam," je rekel in se ji nasmehnil. "Hudiča! Kaj dela moja kri tam?!" Predal ji je pištolo, potem pa se pognal nad agentko. Slišal je oster pok in trganje tkanine. Na rami je začutil ostro bolečino, vendar se je vseeno pognal nad njo. Podrl jo je in prestregel, preden bi padla na tla. Stekel je naprej. "Kam naj grem, ker sem hm... Osumljenec?! Kaj za vraga dela moja kri tam?!" Ustavil se je pred dvigalom. Pritisnil je gumb, v tistem času pa so se oglasili alarmi. Dvigalo se ni odprlo, obrnil se je in dvignil roke nad glavo.

Emily se je zasmejala. ''Vsaj eden, ki prav tako kot jaz ne mara formalnosti'' vendar ji je bilo že v tistem trenutku žal, da je bila tako prizanesljiva do agenta. Kar naenkrat je postal osumljenec in Emily je bila kar se da profesionalna. Vendar pa še nikoli ni imela opravka z osumljencem, ki je sodeloval pri primeru in, ki je pravkar ugotovil, da se je njegova kri pojavila na prizorišču. Nagon ji je velel kako mora ravnati in seveda je upoštevala pravila. ''Ne dotikaj se pištole!'' je zakričala, a vendar prepozno. Ray se je pognal nad njo in jo podrl, čeprav jo je pred padcem zavaroval, je bila Em v šoku. Kakor hitro se je dalo, se je postavila na noge in se pognala za njim. Dvigala niso delovala, povsod se je slišal alarm. Iz toka je izvlekla glock in se postavila v obrambni položaj. Skrila se je za vrati in previdno gledala, če bi se osumljenec kje prikazal. Ker ga ni videla, je previdno nadaljevala pot, seveda z nabito pištolo. z levo roko je počasi segla v žep in izvlekla mobilni telefon, a si je hitro premislila. Spustila ga je nazaj v žep in nadaljevala pot za osumljencem.

Ray je spet spustil roke. Pogledal je okoli in potegnil mobilni telefon iz žepa. Odtipkal je številko in čakal na odziv. "Hej! Agent Ray tukaj. Nič ne govori, samo poslušaj. Osumljenjec umora sem, ampak po krivem. Moja kri se je znašal na prizorišču zločina. Pa poslušaj! No, samo to je. Prosim, pridi danes na facebook okoli devetih. Hvala!" je rekel Ray in odložil. "Hudiča!" Pogledal je rano in rekel: "Super, moja najljubša srajca je raztrgana!" Potem je slišal korake in se obrnil. "Ooo, agentka White! Okej, zdaj pa se predam. Moram najti odvetnika? Eh, zakaj? Saj sem nedolžen!" Dvignil je roke in rekel: "Ne boš pritisnila na pretelin. Verjemi. Strah te je. Vidi se ti v očeh." Nasmehnil se je.

Emily je bila polna adrenalina, v njenem telesu ni bilo še nikoli toliko vznemirjenja in cela se tresla, pravzaprav ne od strahu, ampak od razburjenja, od akcije. Ko je prehodila nekaj hodnikov je končno zaslišala agentov glas. Počasi se mu je približala, vendar jo je prehitel. Presneto dober je bil in njegov sluh je bil odličen, lahko je razumela zakaj je postal agent, vendar ji trenutno to bi prišlo ravno prav. ''Lepo, da sva spet formalna, agent Cullen'' je sarkastično povdarila njegov naziv in priimek, ter se prebrisano nasmehnila. ''Ja, potreboval ga boš, in to presneto dobrega. In zaenkrat, dragi moj, si osumljenec, in prekleto dobro veš kaj to pomeni'' je bila neizprosna in ostra, kolikor se je dalo. Včasih je znala bit prava psica, tega se je dobro zavedala. Za nežno in nedolžno masko je skrivala svoj drugi obraz, ki ga je zdaj nedvomno pokazala. ''Strah? Nočem streljati, niti me ne prisili v to, vendar v sili bom in to naj ti bo jasno'' mu je zabrusila in se mu približala, imela ga je na muhi in v stotinki bi lahko pritisnila na petelina, Ray bi samo napačno obrnil oči in BUM. Prijela mu je desno roko in mu jo grobo zvila za hrbet, potem pa še levo. Nalašč je lisice zapela tesno, saj je hotela pokazati, da se z njo ni za igrat.

"Ne potrebujem ga," je rekel. "Nisem kriv, poleg tega pa bi lahko bil vir okužen. Kja če sem se urezal tam?" jo je zbodel in čutil grob zvin na roki. "Ojej, pa saj ni treba biti tako grobi. In kakšno kremo uporabljate, zelo so mehke," jo je zbodel. Obrnil se je nazaj k njej. "Res ne boste, agentka. Verjemite. V očeh se vam vidi." Njegove oči so se igrivo zalesketale. "Imate čas jutri?" je vprašal in se nasmehnil. Agentka se je delala nadostopno, ampak Ray je vedel, da to ni res. "Greva v zasliševalnico? Ampak žal moramo iti peš, saj dvigala ne delajo." Nasmehnil se je in spet se je vrgel naprej. Slišal je pok, vendar je krogla priletela v steno. Pognal se je po hodiku naprej do stopnišča. Povzepl se je po njemu.

Emily se je sarkastično nasmehnila in zavila z očmi. ''Potrebuješ ali ne potrebuješ, tukaj gre za formalnosti, srček'' se ni dala in si želela, da bi ga lahko prebodla z očmi. ''Dragi, prav vseeno mi je kje si se urezal. Pravzaprav, mislim da je okoli polno očividcev, z mano vred. In kolikor vem so laboratoriji pod video nadzorom, prav tako pa se da ugotoviti kako stara je kri. Antikoagulanti ne lažejo, iz tega sem naredila izpit z desetko'' mu je pomežiknila in še bolj zategnila lisice. Trdno ga je držala in bila je trdno prepričana vase. ''Jutri? Jaz ga imam, ampak po moje ga vi ne boste imeli, glede na to v kakšni godlji ste'' ga je zabijala in se enostavno ni dala. Z njo res ni bilo lahko češenj zobat, pa vendar se agent ni in ni hotel vdati. Pika na i je bil strel, ki se definitivno ni sprožil iz njene pištole, saj jo je že prej pospravila v tok. Sedaj je bila prestrašena in jezna, saj se ji je Ray spet izmuznil. Stekel je po stopnicah in najraje bi mu utrgala glavo. Iz toka je potegnila pištolo in se pognala za njim, zdaj ima opravka z kar dvema norcama.