Laboratorij

Alex je zakorakala v laboratorij, ki je bil zdaj njeno novo delovno mesto. Oboževala je ta prostor in naprave, ki so jo obdajale. S skoraj ljubečim pogledom jih je ošinila in odložila svojo skodelico kave na mizo. Pravzaprav je živela za svoje delo - tega se je zavedala, in ravno zato je prostor, v katerem bo preživela veliko časa, obravnavala s spoštovanjem. In tako ali tako je bilo prijetno hladno, kar je bila neverjetna osvežitev po njenem avtomobilu. Sama pri sebi se je nasmehnila, potem pa je odšla k računalnikom, ki so bili precej zmogljivi in zato še toliko bolj všečni za njo. Usedla se je pred zaslon in začela delati, potem pa jo je zmotil pisk - nov kraj zločina. V trenutku je bila na nogah, zaklenila zaslon in vse datoteke, potem pa se je odpravila skozi vrata.

Tim je prispel v laboratorij v upanju, da bo našel Alex. Z sabo je imel kavo PowerCof ki jo je pila prejšnja forenzičarka. Ko je prispel pred glavni računalnik je tam dal kavo na mizo in zaklical ''Dober dan!''.

Pred nekaj trenutki sta s Timom prispela iz kraja zločina. Odložila ga je in se odpravila v laboratorij, saj je imela s seboj kar velik kup dokaznega materiala, ki ga je morala pregledati. Poslovila se je od agenta Casha in se s svojim kovčkom odpravila v laboratorij, kjer je pustila kovček na mizi, ga odprla in vzela dokaze. Na eno stran je spravila dokazno gradivo s krvjo, potem je imela kupček s prstnimi odtisi, lase in odtis noge, tam pa je bilo tudi tkivo in vijolična vlakna, ki jih je pregledala najprej. Nadela si je svojo belo haljo in spela lase v čop, potem pa se je posvetila vlaknom. Potisnila jih je pod povečevalno steklo in se sklonila bližje. "Poglej poglej," je mehko zamrmrala sama pri sebi, ko je opazila nekaj krvi na njih. Približno petnajst minut jih je zavzeto analizirala, potem pa je imela dovolj podatkov, da jih je vnesla v računalnik, vzela vzorec krvi in njeno pozornost je pritegnil agent Cash. "Dober dan," je odzdravila, z mislimi še vedno pri analiziranju, potem pa dvignila pogled in opazila agenta, ki je stal pri njeni mizi. Nenadoma je računalnik zapiskal in obrnila se je ter prebrala rezultate. "Egiptovski bombaž," je sama pri sebi zamrmrala. Torej je nekdo na kraju zločina počel nekaj z oblačilom - najverjetneje majico, saj so ta material ponavadi uporabljali za majice - in morala je ugotoviti, čigava je kri na nežno vijoličnemu tkivo. Tudi to je že dala analizirati in kratek pisk drugega računalnika ji je povedal, da je analiza končana. "Bingo," je zamrmrala. Kri je pripadala žrtvi in dvomila je, da je možakar nosil oblačila, narejena iz nežne vijolične barve, ki je bila izrazito ženska barva.

Tim je začudeno spremljal Alex, ki je zavzeto delala in je na vsako minuto dobila nov podatek. Po nekaj minutah pa se je opugumil in ji porinil po mizi pred njo kavo, ki jo je prinesel malo prej. Nato pa jo je vprašal ''No, a z dokazi dobr kaže? Kaj si že odkrila?''

"Oh, hvala," je zamrmrala ob pogledu na kavo in namenila hvaležen nasmešek agentu, potem pa naredila nekaj požirkov in se zamišljeno zazrla v agenta, ne da bi ga zares poslušala, saj je bilo v njenih mislih vse preveč stvari, ki jih je skušala povezati in postaviti na pravo mesto. "Recimo," je odgovorila na njegovo vprašanje in se zbrala. "Na mestu zločina sem našla vijolično bombažno tkivo. Nežno vijolična barva - verjamem, da je ta barva letos v modi," je spregovorila in pokazala na zaslon za svojim hrbtom, kjer so se zapisale vse ugotovitve. "Nekaj, kar bi zelo težko verjetno nosila naša žrtev. Bil je močan moški - zakaj bi nosil kaj takšnega? Kar privede do ugotovitve, da tega ni nosil. Ampak na oblačilu, ki je bilo glede na barvo in material lahka ženska majica, je bila žrtvina kri, ki tam ni bila od nekdaj, temveč se je tam pojavila v roku zadnjih štiriindvajsetih ur. Torej je vse to nekako povezano z žrtvijo," je spregovorila. "Je to oblačilo nosil morilec? Morilka? Kako se je tam pojavila kri žrtve?" Njena vprašanja, ki so bila izrečena bolj za njo, so obvisela v zraku, ko se je obrnila, odložila kavo in vzela nekaj vzorcev krvi ter jih spretno vstavila v računalnik in pritisnila gumb 'primerjaj', da bi ugotovila, kateri vzorci so pripadali žrtvi in kateri ne.

''No, hvala za te ugotovitve, ki jih bom sporočil Miku'' ji je z nasmeškom odvrnil Tim. ''Adijo'' je za konec dodal še Tim in se odpravil k vratom, a preden je prišel k vratom se je obrnil in poskušal nekaj povedati Alex. Potreboval je nekaj časa potem pa le sramežljivo povedal ''Zanima me, če bi lahko danes zvečer šla z mano ven v Restavracijo z francosko hrano, saj veš kot zmenek?''. Na koncu pa ji je še odmeril velik nasmešek.

"Tudi prav," je spregovorila, medtem ko je njen pogled znova obstal na računalniškemu zaslonu. Računalnik je z vso močjo obdeloval podatke in njeno čelo se je lahno namrščilo, ko je prebrala prve ugotovitve. Nekaj je zamrmrala v odgovor na Timovo vprašanje, potem pa je znova spregovorila. "Tretji vzorec krvi... Oseba ima v krvi povečano število nezrelih belih krvničk in posledično primanjkovanje krvnih ploščic. Saj veš kaj to pomeni?" Ozrla se je proti Timu, v njenih očeh pa se je svetlikalo navdušenje, ki je bilo vedno prisotno kadar je delala. "Oseba ima levkemijo," je sama odgovorila. "Torej bi moral biti vzorec krvi te osebe v bolnišničnem arhivu, kar pomeni da bomo ime pridobili s precejšnjo lahkoto, saj je bolezen dobro razvita in je oseba najverjetneje imela probleme z zdravjem - kot so bruhanje in podobno," je nadaljevala se šele potem zavedla, da jo je vprašal, če bi šla z njim na zmenek. Nekaj trenutkov je presenečeno zrla vanj. "Zakaj bi sploh želel iti z menoj na zmenek?" Njeno vprašanje je obviselo v zraku, medtem ko je presenečeno zrla vanj.

Tim jo je z veseljem poslušal in nestrpno čakal na odgovor. Ker pa ga je še ona vprašala če ve kaj so krvničke in nekaj takega ji je odgovoril ''Ne, seveda pa rad poslušam kadar ti govoriš in bi veseljem vedel kaj to je''. No čez nekaj časa je pa le dobil odgovor, oz. je dobil vprašanje na vprašanje. Odgovoril pa ji je preprosto in bistveno. ''Z tabo hočem na zmenek, ker si mi všeč'' je ji je povedal in se potem komaj zavedal, da je povedal to mogoče malo pred časom.

Začudenje se je še vedno odsevalo v njenih očeh, ko je odgovoril. "Verjemi, tvoje veselje ne v kakšnih drugačnih okoliščinah ne bi bilo prijetno," je spregovorila in se obrnila proti računalniškemu zaslonu. Vseh pet vzorcev krvi je pripadalo žrtvi in to je tudi označila - samo en pa je bil od nekoga, ki ga še ni odkrila. Tudi to je označila in vstavila naslednje vzorce. Obrnila se je nazaj proti Timu in rahlo nagnila svojo glavo. "Nisem tako prepričana da je to dobra ideja," je nadaljevala in svoj pogled uprla naravnost v njegove oči.

''In zakaj torej tako misliš?'' ji je naglo odgovoril in se ji približal. Njene oči so bile kot skalpel in če bi ubijale bi bila ona serijska morilka. Tima je gledala tako ostro, da mu je vzbudila še večjo željo za zmenek, seveda točno ta katerega ona ni hotela.

Našla je še dva nenavadna vzorca krvi - oba sta pripadala osebi z levkemijo, ostali vzorci pa so bili last žrtve. Vse skupaj je označila in se ob približevanju sodelavca nekoliko nasmehnila, medtem ko so bile njene ustnice stisnjene v črto obžalovanja. "Zato ker zmenki s sodelavci niso nikoli pametna ideja," je stvarno odgovorila in rahlo dvignila svojo brado, saj je bila manjša od njega.

''Potem pa naredi izjemo, prosim'' je nekako v upanju dejal Tim. Vseeno pa ji je še dodal ''Ne razumem te, da praviš da je to slaba ideja''.

Vzela je prstne odtise in jih vstavila v računalnik. Vedela je, da bo to dlje trajalo kot kri, zato je od mize potegnila stol in se udobno namestila, potem pa mehko zavzdihnila sama pri sebi in se obrnila proti Timu. "Po mojih izkušnjah sodeč so zmenki s sodelavci zelo slaba ideja. Nimam namena popolnoma uničiti vseh svojih dni v pisarni s tem. In vsekakor deluješ kot izredno prijeten moški, ampak jaz živim za delo. Tu ni nobenih izjem," mu je pojasnila, medtem ko se je njen pogled nekoliko omehčal.

Tim se je obrnil in odšel sklonjene glave. Medtem pa si je mislil prijazen tip, pa še kaj, če me noče na večerji tega že ne vidi. Šenekrat zadnjič se je obrnil in zagledal kako so je Alex zmehčal pogled, ampak vseeno je odcepetal vstran.

[ha, nimam več idej...pridi za mojo mizo]

Počasi in previdno je vstopila v laboratorij, kajti vonj je bil vse prej kot prijeten. Počutila se je kot da bi se nahajala v kakšni bolnišnici in le teh ni preveč marala. Veselo se je nasmehnila kolegici Foxovi, ki jo je zagledala zatopljeno v neke papirje, za katere je predvidevala, da so seveda tesno povezani z nalogo, ki jima je bila dodeljena. Iskreno rečeno se dela z njo ni preveč veselila, sploh pa jo je čudilo, da k poznanemo kaznjencu niso poslali koga, ki je v poslu že dlje časa, a seveda je bila prepričana, da bosta s kolegico dobro opravili. ''Želela si me videti,'' je začela.

Vrnila se je v laboratorij in se usedla pred računalnik, potem pa izbrskala vse podatke o Nathanu Gretu, ki jih je lahko našla. Vsekakor je večino svojega prostega časa preživela za računalnikom in če je bila v čem dobra, je bilo to pridobivanje podatkov. Počakala je, da so bili vsi papirji zunaj, potem pa je njeno pozornost pritegnila agentka, ki je vstopila. Mehko se ji je nasmehnila in vstala. "V bistvu še nisva bili predstavljeni ali kaj podobnega. Jaz sem Alexandra Fox, kliči me Alex," se je predstavila in se sproščeno nasmehnila. Pravzaprav je bila popolnoma druga oseba kot takrat, ko je bila zaposlena z delom. Bolj prijetna, kot bi zatrdil kdo. "Glede na to da o Nathanu ne vemo veliko, sem premišljevala, da bi bilo bolje, da bi se o njem pozanimali. Dečko deluje precej nevaren," je pripomnila. "In tu je vse o njem ter njegovih starših, kar je razburljivo. Morda bi si morali omisliti strategijo ali kaj podobnega. Ena prevzame njega, druga starše. Obisk bo zagotovo nepričakovan in tako bi lahko tudi izničile kakršnokoli usklajevanje takšnih in drugačnih zgodb," je zaključila in se zazrla v temnolaso agentko.

''Alex torej, me veseli. Moje ime je Faith, Faith Stonem.'' Tudi sama je sledila njenemu vzgledu, ter nekoliko omilila nasmešek. ''Da dečko, kot ga imenuješ, je res precej nevaren, a če dovoliš bi se sama raje pozabavala z njim. Pravzaprav nekoliko dvomim, da bo želel govoriti s policistko. Vseekakor pa bo lagal.'' Za trenutek je utihnila in razmislila, če obstaja še kakšna druga možnost, da bi neuradno govorila z osumljencem, a je ni našla.

"Tudi mene veseli, Faith," je spregovorila in prikimala. Rjavolaska je delovala kot precej prijeten človek in če sta že morali iti na tale 'izlet' skupaj, je bila Alex odločena, da bo iz tega potegnila samo najboljše. "Jasno, potem se bom jaz pogovorila z njegovima staršema," je rekla in se nasmehnila. "Morda tega ne bi smela reči - ampak kakorkoli že, bilo bi nadvse dobro, če bi se nekako... Ne vem, ampak če ne bi vedeli da sva od NCIS, bi skoraj zagotovo izvedeli več," je ubesedila svoje misli in ob tem samo upala, da ni Faith spadala med ene izmed tistih oboževalcev pravil.

[Umm, samo tok, da vesta, ne rabita na let čakat do juter, že danes lahko začneta pisati v Ellensburgu.]

''Seveda, to bi bilo idealno,'' je veselo pokimala,''ampak, kako lahko potem opravičima poizvedovanje o naključni osebi?'' Tudi sama je bila že prej razmišljala o tej opciji, a je predvidevala, da osumljenec pač ni eden tistih zaupljivih oseb. ''Kakorkoli, mislim, da bi se morali počasi posloviti, dan je bil dolg, jutri pa naju čaka veliko dela. Se vidima, pa še jutri uskladiva svoje načrte.'' Podarila ji je še en nasmešek, nato pa počasi zapustila prostor.

"Seveda pa še vedno obstaja tista stara policijska klasična možnost - dobri in slab policaj. Večinoma deluje, kaj pa vem," se je sama pri sebi nasmehnila, potem pa pokimala. "Adijo," se je še sama poslovila, potem pa se obrnila nazaj proti svojim kupom papirjev. Vsekakor je pisalo veliko o Nathanu in nameravala si je zapomniti vse. Pograbila je skodelico svoje kave in se zatopila v papirje.

Zvizgajoc se je sprehodil po hodniku iz direktorjeve pisarne, kjer je dokoncno potrdil svojo zaposlitev sedaj pa je lahkotno preskakoval stopnice. Bil je soncen ponedeljek in prav nic ni moglo pokvariti Chrisovega dobrega razpolozenja. Ravno je ze mislil zapustiti stavbo, saj prvi dan se ni imel dela, ko je s kotickom ocesa ujel napis 'Forenzicni laboratorij'. Njegove ustnice so se raztegnile v nasmeh in v trenutku je spremenil smer svoje hoje. Kaj kmalu je dosegel vrata z enakim napisom na njih, ki so bila rahlo priprta, izza njih pa se je slisalo mrzlicno tipkanje po tipkovnici. Nagnil je glavo vstran in tiho odrinil vrata ter se naslonil na steno. Preko ramena mu je visela usnjena jakna. Roke pa je imel sprosceno zatlacene v kavbojke. "Dobro jutro, lepotica."je spregovoril s hudomusnim tonom in se zazrl v Alex, ki je v belem laboratorijskem plascu sedela pred racunalnikom in strmela v ekran.

Vedno je sovražila ponedeljke. Bili so precej zoprni dnevi in to jutro ji je šlo vse narobe. Najprej je njena budilka zatajila, potem je zapadla v največjo prometno gnečo in potem jo je na parkirišču nek idiot obtožil, da se je zaletela v njegov avto. Ko je končno vstopila v laboratorij s kavo v roki, si je kar precej oddahnila. Oblekla je svoj plašč, spela lasi v urejen čop in naredila nekaj požirkov kave, potem pa se je usedla pred zaslon. Če je imel laboratorij kakšno dobro točko, so bili to veliki zasloni, na katerih je lahko obenem počela več stvari. Odprla je nekaj programov, potem pa se je lotila dela in obenem mirno srkala svojo kavo.
Sploh ni posvečala pozornosti vratom, ki so se odprla - navsezadnje so v laboratorij ves čas hodili ljudje. Dokler ni dvignila svojega pogleda ob znanem tonu glasu, kava pa bi se ji skoraj zaletela. Presneto, pa ravno zdaj, ko je mislila, da dan ne bi mogel biti slabši. Nek del nje je še vedno upal, da je bil privlačni Chris, ki ga je pred kratkim spoznala, samo nekdo, ki se je pač pretvarjal da je imel službo pri NCIS. Skočila je na noge in potisnila tipkovnico stran, hkrati pa odložila svojo kavo in se zazrla vanj, medtem ko se je njen obraz namrščil. On ni spadal v njen laboratorij - to je bilo vsekakor več kot zagotovo. "Kaj počneš tukaj?" se je pozanimala in v mislih vso krivo za svoje obnašanje takrat zvalila na viski. Čeprav je tisti razumen del nje še vedno vedel, da je bil samo en kozarec in da je bilo na tistem srečanju nekaj več, si tega vsekakor ni nameravala priznati, zato ga je samo hladno opazovala.

Hudomusen nasmeh je spreletel njegov obraz ob njeni divji reakciji in veselo se je namuznil. Ni se premaknil niti za korak blizje, a prav tako se ni odmikal. Bilo mu je jasno, da je Alex vec kot zanikala vse dogodke, ki so se zgodili na koncertu. Prav tako je bilo iz jega pogleda povsem razvidno, da ga noce gledati v svojem laboratoriju. Zanikanje dejstev mu je bila poznana zgodba in niti malo se ni obremenjeval zaradi pogleda, ki mu ga je tedaj namenjala Alex. "Obstajam, se spoznavam z okolico, sodelavci in...ja, to je tisto kar hoces slisati."zopet se je namuznil in si navlekel jakno. "V resnici pa sem ze odhajal, ko sem videl da je tukaj nekje tvoj laboratorij in sem se odlocil da te obiscem, da ne bos imela kakih utvar glede tega, kje delam."pozugal ji je s prstom. "V bistvu samo skrbim za tvoje dobro. Mimogrede, kako je kaj z roko?"se je pozanimal in pomignil proti malce prevezani dlani.