Patricino stanovanje

Ray je nežno pospremil Patricijo iz lokala Domino. "Še malo pa nova izmena." Pogledal je na uro in zazehal. "Kako dolgo si že na nogah? Jaz... Več kot trideset, bi rekel." Nasmehnil se je in ji odprl avtomobilska vrata. "Sedi, Mon cher." Zaprl je vrata in se odpravil proti voznikovi strani. Vsedel se je za volan in prižgal avto. "In... Kako si? Ta večer je zelo lep. Izjemen." Pomislil je: "In ti si tudi tako lepa." Nasmehnil se je in speljal. Kaj kamlu sta se znašla v Patricijinem stanovanju. "Kako lepo in udobno je tukaj!" Pomislil je: "Jaz pa spim nekje v motelu in zapravim ogromno denarja!" Poljubil jo je in spet sta se zasmejala. "Si lačna? Naročim kitajsko hrano?" Kar obstal je na hodniku.

"Nimam pojma, koliko dolgo sem že na nogah. Sploh ne štejem več. Včasih sem po cele noči, drugič samo po dnevi." Tako je, če si sam in nimaš pomočnika.. Si je mislila sama pri sebi. Usedla se je v avtomobil in kmalu sta se peljala proti njenemu stanovanju. "Res je izjemen. V redu sem, pa ti?" Nepozabni večer.. Nasmehnila se je njemu in svoji glavi. "Res misliš, da je lepo?" Za njo je bilo tako ali tako udobno in lepo. Trudila se je kolikor se je pač lahko, glede na celotno velikost stanovanja. "Ne bodi no smotan. Pridi notri." Odložila je plašč in torbico, kar na posteljo. Skočila je v kopalnico, da bi si osvežila obraz. Iz nje mu je glasnejše rekla:" Spet lačen?" Zasmejala se je. "Če želiš, lahko pokličeš kitajsko hrano. Bom to kar boš ti." Je še dodala. Iz kopalnice je prišla s spetimi lasmi. Pograbila je še cunje, ki jih je imela za doma in se spet vrnila v kopalnico. V kopalnici se je mirno preoblekla, nošene obleke pa so pristale v košu za umazano perilo. "Torej, Ray. Si že naročil?" Je rekla, ko je prišla ven.

Ray se je nasmehnil. "Včasih imam občutek, da bom spal zraven primera." Nasmehnil se je in zgrabil telefon. "Halo? Pardon, reče se: Halooo?" Pomežiknil je Patriciji, ki se je smejala. Naročil je neko sladico ter riž. "Aha. Upam, da imaš rada riž." Pogledal je proti oknu in stegnil se je, da bi ga odprl. "Upam, da nimaš nič proti. Grozno vorče mi je," je pojasnil Ray. Slekel je jakno ter pulover, da je bil v kratkih rokavih. "In, ja, stanovenje je enkratno! Res, ne morem verjeti. Sam bi lahko živel v takem, vendar..." je začel, potem pa nadaljeval: "Sam zapravim ogromno za bivanje v hotelu."

"Ja no. Včasih je res prenaporno." Je dodala. S postelje je plašč in torbico vzela. Torbico je položila poleg omare, plašč pa je obesila na kljukico na vhodnih vratih. usedla se je na posteljo in Raya, ko je končal z naročilom, poklicala k sebi. Oziroma mu je bolj pomignila. "Riž? Seveda ga imam rada!" Je veselo vzkliknila. "In ne, nič ni narobe če odpreš okno. Tako ali tako bi morala prezračiti." Res je bilo dokaj toplo notri a njej je to ugajalo. Sploh pa, zato ker ne rabi biti za dekana do vratu kot kak eskim. "Torej, kaj si naročil?" Je radovedno vprašala. Še enkrat mu je pomignila, naj pride k njej in naj ne sedi pri oknu kot kaka nesrečna kepa. "Zakaj, pa si ne kupiš ali najameš stanovanja? Veliko ceneje bi te prišlo." Je dodala in ga gledala. Sicer je pa to, kje bo on živel, tako ali tako njegova odločitev.

"No, nraočil sem riž z morskimi sadeži. Potem pa še ocvrt sladoled." Nasmehnil se je in stopil k njej. "Trenutno ni cvenka ne plenka. Saj veš, direktor nam ni izplačal plač že nekaj časa. Bi ga kupil oziroma najle, če bi ga lahko. Ampak dokler ne dobim plače ne bo nič." Nasmehnil se je in nekdo je pozvonil. "To je pa bilo hitro." Stopil je do vrat in jih odprl. "Hvala." Ženski je predal denar in vzel hrano. "Izvoli. Upam, da imaš rada morske sadeže." Pomežiknil ji je in iz vrečke potegnil plastično vilico. Začel je jesti, Patricija pa ga je gledala. "Nisi lačna?" jo je vprašal.

Obliznila si je ustnice. "Mmm. Obožujem ocvrt sladoled. Tudi riž je v redu." Pomežiknila mu je. "Ja no. Prav imaš. Tale direktor je res samo še za v kanto!" Je povedala svoje in že sestavljala načrt za atentat nanj. Potem je pomislila. Teoretično bi ga, kot prijatelja, lahko spravila k sebi. Saj tudi hotel ni ravno poceni in glede na to, da direktor noče dati plač..Ravno je hotela omeniti to, a je pri vratih pozvonilo. "Dostava?" vstala je s postelje in za mizo pripravila prtičke, ter morebitni jedilni pribor. Usedla se je na stol, nasproti nje pa Ray. Kar zapodil se je v hrano, ona pa ga je kar gledala in gledala. Občudovala ga je. Res ga je. In res ji ne bi bilo problem, če bi ostal tukaj. Mesec ali dva. Mogoče do ponovnih plač.. "Ray..Imam idejo. Se želiš znebiti tistih hotelov?" Je povprašala in prijela za paličice. Ločila ju je in se lotila riža. Pojedla je nekaj grižljajev in tako Rayu dala čas za premislek. "Skratka, če želiš, bi lahko ostal pri meni. Vsaj do prvih ponovnih plač.." Je rekla in ga nepremično gledala.

"Strinjam se, direktor res ni za nikamor. Pa še tako starinska nagnjena ima. Halo! V zasliševalnicah imamo kamere na kasete, namesto digitalnih!" Zavil je z očmi in jo pogledal. "Si prepričana da lahko ostanem tukaj? Seveda ti bom dajal najemnino, če bom ostal tukaj. Kupoval bom hrano ter plačeval vsaj del stroškov. Če res misliš, da bi lahko." Najraje bi jo kar objel. "Hvala, Patricija. Ti si res nekaj posebnega." Najraje bi rekel ti si res prava punca, vendar se ni zaganjal. Kaj če ne čuti enako? Stresel je z glavo in povedal: "Imam napihljivo blazino ter nekaj odej. Ampak žal je na njih napisano NCIS L.A. ker sem jih dobil v Los Angelesu. Upam, da te ne motijo." Nasmehnil se ji je in si obrisal roke v prtiček. "Res hvala."

"Ja, no. Pa saj veš. Nekdo mora zmeraj mešati štrene." Pogledala je skozi okno. Vdihnila je svež zrak, čeprav je bila sredi mesta. Ampak vsekakor je bil bojlši zrak zunaj, kot tukaj notri. "Prekleto! Kaj se ne bo nikoli prezračilo?!" Vstala je z mize in odprla vsa okna. "Hm..Bolje." Je še dodala. "Veš kaj mislim, da je problem? Direktor hoče šparati. Zato imamo kasete na trak in ne digitalnih. Sicer se pa tudi jaz raje zavezujem na starejšo tehniko, kot na novejšo.." Je rekla in ga odsotno pogledala. Nasmehnila se mu je. "Seveda lahko ostaneš tukaj. Zakaj pa smo sodelavci?" Z veseljem v očeh ga je pogledala. A je kmalu presahnil, ko je omenil spalko. Očitno ne želi ničesar imeti..Ali pa je zgolj le bolje, da sva na začetku še ločena.. Ni se ji več dalo jesti, zato je svoje pospravila. "Ne motijo me." Se je še nasmehnila čeprav je bil na pol prisilen nasmeh. "Saj bi ti razkazala stanovanje, ampak si ga več ali manj že videl. Edino kopalnica.." Zrokami je pokazala na vrata kopalnice. "Ključavnica je čudna in se nekako ne moreš zakleniti." Zavzdihnila je. "Enkrat jo moram popraviti. Drugače vse več ali manj dela." Usedla se je na posteljo.

"Ja, in še tako nadut je, kozel stari! O, šimfanje mi pa gre dobro od rok!" je vedro rekel in se nasmehnil. "Sodelavci smo zato, da si pomagamo." Potem je stopil bližje k njej in ji nežno zašepetal v uho. "Amapk jaz bi rad bil kaj več od sodelavcev. Ne misli, da nebi rad spal zraven tebe, vendar je vse tako... Prehitro je, če verjameš. Mogoče... Bi bilo bolje, da spiva za zdaj ločeno. Če te bo strah, lahko prideš k meni." Nasmehnil se ji je in jo poljubil. "Ni problema, saj sva oba krvava pod kožo, če kaj vem?" Spet ji je pomežiknil in Patricija se je usedla na posteljo. "Veš kaj opažam? Da zadnje čase... Pogosto gre kaj narobe. Le kdo mi je hotel podtakniti umor?" Patricija je zaspala, in pomislil je: "Upam, da nisem tako obupno dolgočasen." Tiho se je odpravil v kopalnico ter se slekel iz nahrbtnika je potegnil brisačo ter skočil pod tuš. Vodo je nastavil na mrzlo, ker res ni maral preveč vroče. Vodo je zaprl ter se obrisal, potem pa nataknil boksarice. "Pogledal je v ogledalo in se nasmehnil. "Kako čudno! Zaradi mokrih las imam svetlo barvo las." Iz nahrbtnika je potegnil še zobno ščetko ter zobno pasto. Umil si je zobe ter po stanovanju ugasnil luči. Ulegel se je kar na kavč, ker ni hotel danes napihovati blazine ter se pokril z deko. Bila je mehka in nežna. Ray je počasi drsel v spanec, ko je Patricija zakričala...

Zasmejala se je. "Lahko se vsak pičli odmor, pridružiš opravljivim kofetkarjem." Je rekla posmehljivo. Res jih je sovražila. Oni so vedeli vse o vsakomur. In povedali so naprej. In kar naprej so hodili na kavo. Mislim, kaj je to odnos družbe? Objela ga je. Res je bila neumnica, da si je to mislila. "Vem Ray, vem. Oprosti." Je tiho zašepetala nazaj in ga nežno poljubila na usta. "Samo krvava?" Je zopet rekla in se hecala. "Narobe gre marsikaj. So dnevi in tedni, ko nam gre res čisto vse narobe. In so meseci, ko je vse popolno." Je rekla napol modro. "Nimam pojma kdo in zakaj bi ti to storil." Malo je pomislila. "Sovražniki? Sicer ponavadi se izkaže da so storilci tvoji najboljši prijatelji, ker so ljubosumni ne vem česa že." Je rekla napol zasanjano, nato pa potonila v spanec. Spala je kar tako na postelji. Ni se pokrila in tudi preoblekla se ni v spalne obleke. Ni slišala nobenega ropota, ko se je Ray tuširal. A začele so jo tlačiti hude more. "Daj pusti me!" Je kričala in se premetavala po postelji. Skoraj je že skakala po postelji, tako močno se je upirala neznani grožnji. "AAAAAAAAA!!" Je bil zadnji krik, dokler je ni prebudil Ray. Zbudila se je vsa prepotena in pred seboj je zagledala Raya. "Ray.." Je tiho in histerično rekla. Stisnila se je v njegov objem in ostala tiho. Ni našla besed. Sploh ni vedela kaj jo je dajalo..

Ray je bil v hipu pri njej. Okna ni zaprl in rekel ji je: "Kaj je, Patricija? Kaj... Kaj se je zgodilo?" Pogledal jo je v obraz in zamežikal v temo. Stopil je na slepo proti stikalu za luč in prevrgel nekaj malega. "Hudiča!" je rekel nejevoljno in se končno splazil do stikala. Pritisnil je in luč se je prižgala. Prevrgel je majhno omarico in stopil je do Patricije. "Povej, prosim... Prosim, Patricija." Spomnil se je, da je nekoč sanjal o starših. O mrtvem očetu, o sovražnem učitelju, o policistkah, ki so ga iskale. Stresel je z glavo ter pregnal misli. Patricijo je objel preko ramen in jo stisnil k sebi.

Nič ni rekla. Bila je tiho. Le stisnila ga je k sebi. Še sama ni točno vedela kaj je bilo to. Sploh se ni hotela spomniti. Nikakor. Niti slučajno. "Ray.. Si lahko tukaj?" Je nedolžno vprašala. Še vedno se je stiskala k njemu. Tresla se je od šoka. "Ray.. Nočne more.." Je še šepnila. Ni hotela obujati sanj. Sploh ne sedaj. Ulegla se je. "Bodi tukaj, prosim." Je le še rekla in se še bolj stisnila k njemu. Dolgo ni mogla zatisniti očesa. A s časoma je le zaspala. Še dobro, da je jutri prost dan. Je pomislila pred spancem. Zaspala je v Rayovem objemu.

Zbudila se je čez nekaj ur. Raya ni bilo več ob njej, je pa slišala tuš v kopalnici. Nasmehnila se je. Vstala je s postelje in šele sedaj ugotovila, da sploh ni v spalnih oblačilih. "No, lepo." Je rekla, kot da ji ni bilo mar. Stopila je za štedilnik in jima pripravila slastne palačinke po babinem receptu. Ravno prav jih je naredila, ko je Ray prišel iz kopalnice. "Dobro jutro Ray." Nasmehnila s emu je. Na mizo je pripravila krožnike in pribor. Na sredino je postavila krožnik s palačinkami. Vsakemu je še dodala kozarec. Poleg palačink na sredini pa vrč z pomarančnim sokom. "Boš kavo?" Je povprašala in pristavila kotliček.

Ray jo je stisnil k sebi. "Je že dobro, Pat... Seveda bom ostal tukaj." Ulegel se je zraven nje ter jo stisnil k sebi. "Vse j okej, vse je okej." Nežno jo je božal po laseh in se nasmenhil. Patricija je drsela v spanec, Ray pa je ostal buden. Potegnil je prenostnika bližje in nekaj napisal. Ko je bila ura pol petih je zaspal.

Ray se je sunkovito zdrznil. Spusl je Patricijo ter se odpravil proti kopalnici ter se stuširal. Hitro se je odprhal ter se obrisal. Oblekel si je spodjice ter hlače, majco pa je pustil v nahrbtniku. "Jutro, zaspanka." Nasmehnil se ji je, ko je počasi brkljala po kuhinji. "Prosim. Rabiš pomoč?"

Zgolj nasmehnila se je. Vedno je dolgo spala, ko je lahko. Čeprav v osnovi ne potrebuje veliko spanca. A tu in tam je spanec z veseljem potegnila dlje, kakor ponavadi. Oboževala je svojo posteljo. Bila je ravno po njenem okusu. Ne premehka, ne pretrda. "Ne, hvala. Samo še kavo nama skuham." Je odvrnila. Šla je do njega. Pritisnila mu je poljubček in še drugi poljubček, nato pa ga je le nežno poljubila. Kotliček je prekinil njun poljub in kaj hitro se je Patricia znašla pri štedilniku. "Jebemu." Je zaklela, ko ji je voda prevrela. Še dobro, da je dala malo več vode. Kotliček je odstavila in vanj nasula kavo, pomešala in dala nazaj na štedilnik. Nekaj sekund je še počakala, da je kava do dobra zavrela, nato pa jo odstavila. Iz omarice je vzela dve skodelici in nalila kavo. "Boš mleko?" Je povprašala. Skodelici je odnesla na mizo, poleg palačink. "Izvoli Ray. Samo po mleko skočim." Iz hladilnika je vzela še mleko, nato pa se pridružila njemu. "Kako si? Pa dober tek." Mu je še zaželela. V kavo si je nalila nekaj mleka. "Oh, saj res. Še sladkor." Iz omarice je vzela še sladkor in si posladkala kavo. "Boš ti tudi?" Je vprašala in ga čakala s sladkorjem v roki.

Nasmehnil se je in jo stisnil k sebi. Vrnil ji je polub, potem pa je pogledal štedilnik. "Klejejo lahko samo stare gospe. Midva pa sva še rosno mlada in res nimava razloga, da bi klela." Nasmehnil se ji je in sedel za mizo. "Kako sem? Hja, še gre. Če odštejem, da sem glavni osumljenec pri umoru ter da je možno, da zdajle v tvoje stanovanje prihitijo agentje ter me aretirajo, sem odlično. To bi bilo gorzna, pa ravno sredi zajtrka!" Začela sta se smejati, potem pa je rekel: "Tudi tebi, Trnjulčica. Ne, hvala, ne bom mleka. Sladkor pa bi, prosim." Po navadi si je tako sladkal kavo, da je žlica stala v njej. "Hm... Baje je trsni sladkor boljši. Ampak je tako ogaben." Na lica ji je pritisnil poljubček in se ji nasmehnil. "Danes je prosti dan. Vsaj zate. Zvečer moram iti nazaj. Ali pa tudi ne, saj sem tako ali tako osumljenec umora, zakaj bi drezal zmaja v oko?" Nasmehnil se ji je in naredil požirek kave. Na palačinko si je namazal čokoladni namaz in si jo zrolal. "Upam, da te ne moti, če jem tako?"

Čudno ga je pogledala. "Klejejo lahko vsi." Je rekla in se obrnila stran. "Dobro, odštej vse tiste neprijetnosti, zaradi katerih smo v bistvu slabše volje. Ampak to ni pomembno. Ali se pa samo nam zdi tako. Lepo, da si v redu, glede na ta primer.." Je rekla napol odsotno in srkala kavo. Za njim se je usedla proti njemu in ga gledala. Mirno je srkala kavo in uživala ob njenem okusu. Zanjo je bila ravno prav sladka in močna. A za Raya..? Nasmehnila se mu je. "Zakaj mi praviš Trnuljčica?" Čeprav je vedela odgovor, ga je vseeno vprašala. Pogledala ga je z rahlim otožnim pogledom. Da bo mogel oditi nazaj?.. a se je nekako strinjala z njim. zakaj bi drezal nekoga, če ti ni treba? "Lej, sam se odloči. Sam veš kako pa kaj. Tvoja odločitev je." Je rekla in se zakopala v palačinke. Njen pogled je zdrsnil z njega. Nič je ni motilo, kako je jedel. Samo, da je jedel. Zato mu je le odkimala, da jo pač nič ne moti. Mirno je pojedla tiste slastne palačinke, popila kavo, nato pa vse skupaj odnesla v lijak, kjer bo kasneje pomila posodo. "Tako." Obrnila se je proti Rayu in počakala, da tudi sam poje.

((Ne vem, kaj naj napišem :O ))

((Spomnil sem se!))

Ray se je nasmehnil. "Pa dobro veš, da sem se hecal." Pobožal jo je po svilnatih laseh in jo poljubil. "Trnjulčica. Ker zelo dolgo spiš. Pa ker zelo trdno spiš." Nasmehnil se ji je in jo ponovno poljubi. "Ne skrbi, ne bom šel. No, malo bi lahko pogledal v glavni računalnik, seveda pa imam tudi stare znance na ulici. Ampak to je hod v sili. Si že slišala za Center?" jo je vprašal in se ji nasmehnil. Center je organizacija, ki vodi ves kriminal. Seveda ga vodi tako, da nihče ne ve. Priprl je oči, saj je vedel, da je oče delal v Centru. "No, moj oče je delal v Centru. Ubit naj bi bil po njihovem naročilu, saj naj bi preveč vedel. Ampak obili so ga na drugačen način." Opazil je njen pogled, zato je hitro rekel: "No, pogovarjava se o čem drugem. Mi boš pomagal vdreti v računalnik? Nekoliko bolj zapleteno zna biti, kot izgleda. Hm... Če bi ustvarila dodatnega Admininstratorja in začasno prekinila povezavo strežnika z njim, bi šlo."

Ljubko se je nasmehnila. Dejansko ji je bilo všeč, ko jo je klical Trnjulčica. "Center? Kakšen center?" prav nič ji ni bilo jasno. Včasih ji je bilo žal, da ni vedela toliko teh skrivnih angencij in organizacij, tako kot vsi agentje. A ona je zgolj patologinja in ne ve vsega tega. Včasih, na momente, se ji zdi, da sploh ni pomembna v celotni ustanovi. Čeprav se globoko v sebi zaveda, da je ona ključni člen večina odgovorov. Zavzdihnila je. Spremljala je njegovo zgodbo o njegovem očetu. Žalostna je postala, zaradi Rayove usode, čeprav je danes tukaj - živ in zdrav. A lahko bi bilo veliko hujše in ko se Patricia spomni na to, postane brezvoljna. Njen pogled je bil otožen in mogoče malo jezen. Lahko je bila jezna na vse tiste, ki so Rayu zagotovili tako usodo. Preklela jih je v mislih. Resnično jih je. "Da bi ti pomagala?" Ga je s čudnim glasom vprašala. Ona ni imela pojma o tej novejši tehnologiji. No imela je toliko pojma, kolikor jo je pač potrebovala in še to večinoma službeno. Skomignila je z rameni. Usedla se je na posteljo in ga gledala. "No, če ti bom kakorkoli znala pomagati.. Z veseljem ti bom." Je rekla malo bolj vedro in ga z majhnim nasmeškom pogledala. Lahko je le nemo spremljala njegovo razmišljanje. Njej se ni prav nič sanjalo..

"Center... Težko je pojasniti, v glavnem pa gre za organizacijo, ki vodi ves kriminal, vsepovsod, upravlja glavne svinjarije, saj veš, droge, umori, terorizem in to sranje. Pardon besedi, vendar... No, seveda to nihče ne ve, ker če bi vedeli bi bili že mrtvi. Vedo že vedo, ampak ne moremo jih zašiti. To niti ni v našem dometu. Kakorkoli, dejstvo je, da uničujejo ljudi. Pa pozabi na to. Seveda mi lahko pomagaš, skuhaš lahko kavo!" je rekel vedro in hitro rekel: "Hecal sem se, no. Lahko mi pomagaš iskati v eh vrsticah besedo psw, jaz pa moram poklicati nekam. Hitro bom," je rekel vedro, Patricija pa se je zazrla v ekran. Stopil je malo stran in poklical. "Halo?" se je slišalo na drugi strani. "Alpinist tukaj. Center naj se umakne, dobro veste da je to izsiljevanje. Ne bom se vam več pustil. Zdaj pa se umaknite, ker drugače bom jaz umaknil vas." Slišal je začuden vzklik, Ray pa je prekinil zvezo.

Mirno je pokimala kakor da razume. Čeprav ni. V bistvu ji ni šlo v račun, da jih en morejo dobiti? K vragu! "Kavo? Kavo hočeš?" je žalostno pomislila, da je res dobra samo za kavo. Potem ji je ponudil neko iskanje besede. Sam pa je tako ali tako moral nekam poklicati. Kakor že ves čas dela. Zavzdihnila je in se lotila mrzličnega iskanja besede psw. Čudna beseda, a se je vseeno lotila. Napol je preletavala texte na strani. Oči so jo že bolele. Dolgo je gledala v ekran in to jo je mučilo. Ni bila vajena gledati v ekran po več ur. A na koncu je le našla nekaj. "RAY!" Je zaklicala, saj ga ni videla v bližini sebe. Tako močno je bila zatopljena v ekran. Z miško je označila besedo. S prstom je pokazala nanjo in z očmi iskala Ray-a. "Poglej."