Mestni park

Skoraj neslisno je izdihnil, ko je v trenutku sprejela novo situacijo in ga sevedno z nebesko lahkoto zapeljevala dalje. Prekleto, kako je bila dobra! Chris je ze srecal svoj delez unicujoce privlacnih zensk, ki so znale moske oviti okoli prsta in se igrati z njimi v neskoncnost in nekako je vedel, da bi bila Alex tega zmozna. Njeni elegantni, povsem sprosceni gibi, ki so bili hkrati tako omamni in neustavljivi, zdruzeni z lahnim nasmehom na njenem lepem obrazu so izdajali prav to - tega je bila zmozna. To mu je sporocala z vsakim zapeljivim gibom, ki ga je naredila in z vsakim dotikom svoje nezne koze ob njegovo. Hkrati pa je nasmeh na njenem obrazu, ki je sedaj ze dobival pokvarjene razseznosti, govoril da tega morda vendarle ne bo storila, pa cetudi samo iz lastne zabave. A njemu je bilo v tistem trenutku povsem vseeno, kako nevarna je lahko bila, kajti oddelal je tudi svoj delez nevarnosti in spoznal nekatere, ki so bile hujse od vrocih, zapeljivih zensk, ki so tocno vedele kaj pocnejo. A prav tako je lahko z gotovostjo trdil, da so se te iste zenske uvrscale med prvo trjico najbolj nevarnih reci in ker je Chris ljubil nevarnost ga torej to ni nic oviralo pri temu, da je svoje roke, ki so povsem lagodno pocivale na njenem vitkem telesu, premaknil se nizje in jo objel okoli pasu. Ujel je njen sepet in se nasmehnil "In ti si se boljsa."je zapredel nazaj in prste zagrebel nekoliko globlje v njeno kozo. Govoriti resnico in podajati komplimente zanj nikdar ni bil problem - dokler so bili osnovani na resnicnih dejstvih.

Glasba je postala počasnejša in v ritmu, ki ji je ugajal, je nadaljevala s plesom. Čeprav je bilo njeno telo vitko, je imela obline na pravih mestih in tega se je zavedala, hkrati pa je to znala tudi presneto dobro izkoristiti. In pravzaprav ni bila ničesar kriva sama - on jo je spravil v takšno razpoloženje in z mehkim nasmeškom na obrazu je potisnila svoje telo še bližje njegovemu, ne da bi prekinila njun ples. Bilo ji je popolnoma vseeno za vse ljudi okrog - potrebovala je samo glasbo. Začutila je njegove roke, ki so se oklenile njenega pasu in prvič tega večera se je naslonila nanj in v njemu poiskala oporo, čeprav je bila njena sproščenost samo zaradi plesa in glasbe - tistega, kar je tako dobro poznala. Njemu ni zaupala in hkrati ni imela nobenega razloga za to, hkrati pa so njene nežno razprte ustnice izdajale, da je uživala. Nenadoma je spretno premaknila svojo glavo, da je s svojim nosom zdrsela po skoraj grobi koži njegovega lica. "Saj vem," je mehko zamrmrala in se nasmehnila, medtem ko so se njene ustnice samo za drobec sekunde dotaknile njegovega lica, že v naslednjem trenutku pa se je umaknila. Točno je vedela kaj dela, ampak hkrati ni vedela, če si tega sploh želi. Pa je bilo to sploh pomembno v tem trenutku? Plesala je in to je bilo vse, kar je bilo pomembno. "Si sploh pripravljen na to?" se je pozanimala, medtem ko so se njene oči bledo zalesketale v svetlobi, ki je samo za drobec sekunde padla na njen obraz.

Zopet je dokazovala kako dobra je in Chris je z uzitkom spremljal vsak njen gib. Njegov pogled je znova in znova begal od njenih oci pa navzdol po vitkem telesu, ki je bilo zdaj prijetno blizu njegovemu. Glede na prvi vtis, ki ga je dobil o tem dekletu ne bi pricakoval, da bi se tako obnasala - vsaj ne prvic - a vendarle ga ni motilo niti malo in vsakic, ko je osinil njen obraz je vedel, da sta na dobri poti. Ceprav neopazno je govorica njunih teles postala veliko bolj subtilna, a se vedno vroca in s pravimi ocmi opazna. Tako kot je Chris opazil njene rahlo razprte ustnice in cutil njene bezne dotike na svoji kozi, ki so za seboj pustili vroco sled. "Vedno."je hripavo zasepetal na njeno uho, nato pa z brado nezno odmaknil kaskade svetlih las, ki so se ji razlivali pa hrbtu in z napol razprtimi ustnicami zdrsnil po njenem vratu. Njeni lasje se omamno disali in Chris si je za trenutek dovolil zapreti oci in globoko vdihniti njen vonj. S prsti je cisto pocasi in previdno zdrsnil pod rob njene ohlapne majice in se dotaknil razgrete, mehke koze, ki je bila nekoliko vlazna od potu. Nekaj trenutkov je sta se samo zibala v ritmu glasbe, nato pa je z dlanjo zdrsnil nekoliko visje po njenem ploskem trebuhu, obenem pa je ustnice odmaknil z njenega vratu. "Si ti?"je zamrmral cez nekaj trenutkov in ujel njen pogled.

Že dolgo se ni počutila tako kot v tistem trenutku. Vsi njeni živčni končiči so se osredotočili na mesta, kjer je čutila njegov dotik. Bil je dober. Predober? Vsekakor, v to je bila skoraj prepričana. Lahko je čutila njegove ustnice na svojem vratu, potem ko je spretno umaknil zaveso njenih dolgih las in dotik njegovih prstov na svoji koži nekoliko nižje. Ob njegovem vprašanju se je čez njen obraz zarisal nasmešek, potem pa se je obrnila proti njemu, nekaj trenutkov zrla vanj in pustila glasbi, da je bučala okrog nje. Mehko se mu je približala in nenadoma združila njune ustnice v poljubu, ki bi ji lahko zmešal glavo, če bi to dovolila. Z dlanjo je zdrsnila po njegovem hrbtu in ga obenem nežno ugriznila v ustnico - nikoli se ni slepila in kar se je poljubljanja in vseh podobnih aktivnosti tikalo, je bila dobra. Tako kot on - lahko je čutila tisti prvinski nagon, ki je seval izza njegovega poljuba, čeprav je v bistvu samo želela vedeti, kakšen okus so imele njegove ustnice. Mehko je prekinila njun poljub, z ustnicami zdrsela po njegovem licu in se ustavila ob njegovem ušesu, v njenih mislih pa se je oblikovala misel, ki je bila popolnoma distancirana od vsega ostalega - od njegove bližine, njegovega pogleda in njegovih ustnic. Šepnila je samo eno besedo. "Ne." Zakaj bi se pravzaprav trudila? Po eni strani je dvomila, da bi ji lahko dal tisto, kar bi si želela, po drugi strani pa je vedela, da bi bil tega zmožen. Zbrala se je - bilo je prijetno, ampak vsi očitki v njenih mislih so ostali. Njena dlan se je mehko ločila od njegovega hrbta, medtem ko je nagnila glavo in svoj pogled uprla vanj. Prekleto, bil je njen sodelavec. Morala se je zbrati in čez njene oči je padla prva senca zbranosti.

Ceprav nic na njegovi povrsini ni kazalo, da bi bil kakorkoli napet, celo dalec od tega, deloval je popolnoma sprosceno, je pod navihanim nasmehom na obrazu kar vrvelo. Odgovor na njegovo vprasanje je bil zelo pomemben, a Chris ni bil odvisen od tega vprasanja. Ta odgovor je samo doloceval njegovo nadaljno obnasanje. Alex se je pocasi obrnila k njemu in v naslednjem trenutku je cutil njene polne ustnice na svojih. Povsem instinktivno je zatisnil oci in svojo dlan na pod njeno majico premaknil na njen sloki hrbet, medtem ko ga je ze ugriznila. Iz grla se mu je izvil tih stok, kajti brez dvoma je Alex zelo, zelo obvladala poljubljanje, kakor tudi vse ostalo, kar je imelo veliko ali pa malo veze s tem. Kar je bila seveda dobra, zelo dobra stvar. Vrnil ji je poljub, a se vedno je bil povsem odlocen, da bo tokrat stvari izpeljal pocasi, zato se ni prepustil skusnjavi in trenutek kasneje so bile njune ustnice ze locene. Odgovor je komajda dahnila, a vseeno je bil povsem dovolj glasen. Nasmehnil se je, prav nic spremenjen zaradi teh besed. Tudi prav. Pa drugic, je pomislil in ji mirno vracal pogled. Videl je spremembo na njenem obrazu in ustnice so se mu ukrivile v majcen nasmeh "Je bilo dovolj plesa, gospodicna?"je vprasal in nekoliko privzdignil obrvi. Svoje roke je umaknil z njenega pasu "Je kaj bolje z dlanjo?"jo je vprasal z iskrenim zanimanjem, jo nezno prijel za roko in si jo podrzal blizje obraza. Nekoliko je privzdignil robec, da je pregledal rano, nato pa se ji je nasmehnil in izpustil njeno dlan.

"Za danes več kot dovolj," je odgovorila na njegovo vprašanje, čeprav ni z ničemer porušila sproščene maske na svojem obrazu. Kljub vsemu se je morala nasmehniti, saj je zavrnitev precej dobro prenesel in nenadoma je ugotovila, da jo močno zanima, kaj se je pletlo pod njegovim nasmeškom. Ampak to je bilo nekaj, kar je bilo trenutno popolnoma nemogoče ugotoviti. Zaradi razmišljanja ni ugotovila, kaj je nameraval storiti in ob nepričakovano nežnem dotiku njegove dlani se je zdrznila, še preden bi to lahko zadržala. Presneto, tega ni bila navajena in to ni bila več igra - ali pač? Zanjo vsekakor ne, čeprav mu tega ni dala vedeti z ničemer. "Moralo bi biti," je odgovorila in se zadržala, da mu ni svoje dlani iztrgala iz njegove. Bil je preveč prijeten in znova se je zalotila pri misli, da mu ne zaupa. Ko je izpustil njeno dlan, je s pogledom na hitro ošinila robec, kjer je bil rdečkast madež, ki ga je tam pustila kri, nezgrešljiv. Namrščila se je, potem pa je svoj pogled uprla v njegove oči. "Morala bi iti," se je nenadoma odločila. Preden storim še kakšno neumnost, ki jo bom pozneje obžalovala, je dodala v mislih in mu namenila prijeten nasmešek, potem pa se je obrnila, da bi odšla. Z lahkoto se je pomešala med ljudmi, ampak potem se je v njenih mislih pojavilo nekaj, kar bi morala prezreti - pa ni. Obrnila se je in se izluščila iz senc za njem, čeprav je bilo to precej nepričakovano - potem pa ga je nežno poljubila, se mu še zadnjič nasmehnila in znova izginila v množici.

Ura je bila pozna, sama pa je bila spet brez avta. Preklet kup pleha! Saj ni vedela, zakaj se sploh trudi. Do sedaj bi se že lahko naučila, da za popravila da veliko več, kot bi dala za celoletni mestni promet. Vraga, če bi se vsak dan po Washingtonu vozila s taksijem, bi najbrž dala manj. Najbrž se je v trenutku, ko je zapustila stanovanje, tudi odločila, da se temu avtu odpove. In najbližja pot do najbližjega nočnega bara jo je vodila ravno čez razsvetljen mestni park. Ni je bilo ravno strah za svojo dobrobit, samo ni si želela, da bi jo našel kak nadležen pijanec, ki bi mu na koncu morala izredno resno povedati, da lahko poskrbi, da bo za rešetkami gnil več kot deset let. Saj ne, da bi imela tako funkcijo - samo spretna je bila z besedami in poznala je državno ustavo. Vedela je za luknje v njej in prepričana je bila, da bi z lahkoto za kakšnega neizobraženega ter nadležnega brezdomca poskrbela za doživljenjsko. Med tem, ko je v visokih petkah, zapeljivi črni obleki in polprozornih črnih nogavicah hodila po eni izmed številnih poti mestnega parka, se je počutila nekoliko neumno. Outfit vsekakor ni bil primeren za ta kraj - a tolažila se je z dejstvom, da bo kmalu našla svojo pot do kakšnega lokala, kjer bo svoje frustracije pošteno iztresla nad alkoholom. Ustavila se je pri eni izmed klopc, kratko pobrskala po torbici, da je našla škatlo cigaret in vžigalnik, ter si prižgala enega. Prvi dim je potegnila še posebej uživaško, potem pa se je že imela namen odpraviti naprej, ko je v bežnem soju ulične luči prepoznala postavo, ki je očitno ubrala enako pot kot ona sama. Nekaj trenutkov je enostavno obstala, ker je hotela videti, kdo se ji približuje, ko pa je postavo končno prepoznala, je globoko zajela nočni zrak in se zasukala na petkah; ne, pa saj se ji to ni dogajalo. Ne danes, ko je upala na dober večer. Christian. Prekleto sranje.

[Christian, honeybunch. (:]

[Natasha, cutiepie^^]

Tiho si je mrmral neko pesem, ki mu je prisla v uho med voznjo s taksijem. Saj ne, da ne bi imel svojega avta - ki po pravici povedano ni bil vreden enega dolarja - ampak kadar se je odpravil na take vrste sprehode; torej sprehode po kozarcu navzdol, se nazaj ni nameraval voziti sam. Dobro je vedel, kje je njegov tolerancni prag in prav tako dobro je vedel, da se bo nalil preko tega praga. Skomignil je z rameni in si se naprej mrmral pesmico, pa ceprav ni bila bogve kaj. A kaj boljsega pac ni imel za poceti. Roke je imel zatlacene globoko v zepe temnih kavbojk, da je bil crn suknjic, ki ga je oblekel preko rdece srajce, popolnoma naguban. Pogled je usmerjal v kamencek, ki ga je brcal po poti naprej in resnico ni bil pozoren na okolico - oziroma tak vtis bi dal vsakemu nakljucnemu ali pa nenakljucnemu mimoidocemu. Raje se je delal tarco za kake priloznostne tatove, da jih je lahko potem posteno naklestil in postavil na naslednjo voznjo v zapor, kot pa da je dajal vtis budnega in cujecega sprehajalca. Dolgi koraki so ga ponesli mimo naslednje ulicne svetilke, ki je s svojo nadlezno oranzkasto svetlobo ozarila njegovo postavo. Nek nenaden premik kakih petdeset metrov pred njim je pritegnil njegovo pozornost in pocasi je dvignil glavo. In sunkovito obstal. Potem pa so se mu ustnice ukrivile v poseven nasmeh, ki ni napovedoval nic dobrega. Prav presenecen je bil nad dejstvom, koliko starih znancev (ali pa sovraznikov) je srecal v zadnjem tednu.

Pospesil je svoj tempo in kaj kmalu ujel postavo, ki se je kar prehitro odmikala od njega. "Hej, Natasha, cemu taka ihta?" jo je zbodel in ujel korak z njenim. Bila je skoraj nespremenjena od takrat ko jo je zadnjic videl. In to je bilo dalec nazaj, kar je posledicno pomenilo, da je Natasha zelo dobro skrbela za svoj izgled. Njeni svetli lasje so ji ocarljivo obrobljali lepi obraz, polne ustnice pa so ze kar nekoliko tesno stiskale cigaret. Namuznil se je ob njenem pogledu, a se ni pustil odgnati.

Izraz na njenem obrazu je bil vreden tega, da se ji je odlocil slediti. Seveda je imel nesteto drugih moznosti - toliko kolikor je imel park poti. "Ah, ampak nekako naletim nate prav povsod, draga Natasha." je porogljivo odvrnil. "Oba veva da ne lazem ko ti povem, da se niti najmanj ne trudim, da bi te nasel." Oba bi ostala boljse volje ce bi se drug drugemu se vsakic ognila, a vendarle ju je neka neznana sila se vsakic spravila skupaj ob trnenutkih, ki sta jih oba najmanj pricakovala. Christian bi lagal sam sebi, ce bi dejal da ima kaj proti, kajti Natasha je bila vsekakor zelo privlacna dama, ki se je odlicno spoznala na umetnost ljubljenja - tudi to je Christian vedel iz prve roke, poleg tega da ga sovrazi iz dna srca. Zakaj? Ker je bil prakticno poslednja vez z njeno preteklostjo in tistim krutim dogodkom, ki jo je spremenil v taksno kot je bila, hladno, nepremakljivo in vedno mocno Natasho. Spominjal se je casov, ko se je vsak dan smehljala in zbijala sale, takrat ko je ni bilo strah ce bo pokazala svoje slabosti in ce bo to morda kdo izkoristil. A po mozevi in sinovi smrti se je spremenila v natanko nasprotje zenske kakrsna je bila poprej.

Chris se je iztrgal iz svojih plavajocih misli, ko ga je ogovorila s tistim svojim znacilnim tonom. Vcasih se je spraseval se ga uporablja samo zanj ali tudi vse druge moske naslavlja tako. "Ampak saj ves da te ne bi nikdar razocaral."je mehko odvrnil in brez sramu pustil posmehljivemu podtonu v svoj glas. Se vedno mu ni bilo jasno - dvomil je sploh, da obstaja kaka logicna razlaga - zakaj sta nekako prav vedno, ko sta naletela drug na drugega koncala zelo tesno skupaj. A ze zdavnaj se je vdal v to dejstvo in se prepustil toku usode. "Sploh pa ima vsak clovek osebo, ki ga strasi in preganja. Kaze da sva si to midva drug drugemu."njegove besede ne bi mogle biti bolj resnicne, kajti prav povsod kjer je bil, je srecal to privlacno zensko. Natanko se je spomnil, ko jo je prvic spoznal.

Predstavil ju je Ewan, njen takratni ljubimec, kasneje pa tudi moz. Z Ewanom sta bila dobra prijatelja, temu ni mogel oporekati. Odrascala sta na povsem drugacen nacin, in vendarle sta se razvila v podobni osebnosti. Ko je videl, je svojega prijatelja lopnil po hrbtu in pripomnil nekaj v smislu 'Dobra izbira'. Besed izrecenih tisti vecer se ni natanko spomnil, a cesar se je natanko spomnil je bil nacin, kako je stopila na teraso, z elegantno hojo, ki je vzvalovala kratko crno krilo. Bilo je strasno podobno temu, ki ga je imela sedaj na sebi in Chrisa je zopet potegnilo iz spominov nazaj v realnost. "In kam si namenjena na ta precudovit vecer?"jo je zbadljivo pobaral in nagnil glavo vstran, medtem ko se ni pustil odgnati, ko je korakala dalje.

"Ampak draga moja,"je narejeno uzaljeno odvrnil in polozil dlan na srce, kot da bi ga bila zabodla - kar je najverjetneje v tistem trenutku tudi hotela storiti, "saj to ze delam. Pa ni nihce tako pripraven za to kot ti."je dokoncal s sirokim nasmehom in uzival v njenem izrazu. Saj ne, da je pokazala veliko custev, kajti tega preprosto ni pocela, a njene oci so bile se najbolj zgovorne - vsaj v primerjavi s preostalim obrazom, ki je bila maska hladu in brezizraznosti.
Preseneceno je privzdignil obrvi in se tokrat resnicno zasmejal "Jaz imam tak obcutek?"prhnil je v smeh in nejeverno zmajal z glavo. "Natasha, Natasha, ti si tista ki se obnasa kot da te strasim in preganjam."potrepljal jo je po ramenu, kot majhnega otroka ki mu vse se ni cisto jasno. Dadati bi moral samo se besedici 'Saj bo', pa bi ga gotovo udarila, da bi mu zvonilo v glavi se pol ure. A besedic pac ni dodal, zaradi cesar posledicno ni bil delezen zvonke klofute, ki bi ga drugace pricakala.
Mirno je hodil ob njej, dalje po potki, ki se je v cikcaku zvijala po parku in nekaj casa je tisino motilo samo skrtanje peska pod njunimi nogami. Po nekaj minutah tisine, v kateri se je lahko dobesedno slisalo prasketanje njunih misli, je Natasha zopet spregovorila. Na njene besede ni odgovoril, saj je vedel da bi bil odgovor tretiran kot obramba, in kadar se je clovek branil je dajal vsem jasno vedeti, da nima vec sredstev za napad. Cesar pa si pri Natashi clovek preprosto ni mogel privosciti.
"Ah, kako izvirno."jo je zbodel in resno pokimal z glavo, njegov pogled pa je zdrsnil navzdol po slokem telesu, ki ga je obcasna svetilka le se poudarila pod tanko tkanino njene crne oblekice. "Vidis, tudi jaz sem ciljal na kak nocni klub."je odvrnil z nasmehom na obrazu in ji mirno sledil po stranski potki. "Prisezem, da ti nisem mislil slediti. In ce sva ze oba namenjena na isto stvar, zakaj ne bi sla skupaj?"je dejal in tokrat je bil v njegovem glasu resnicen resnicoljuben ton. Seveda, zabadati Natasho je bilo zabavno, a vcasih so bili trenutki, ko tega pac ni pocel. In pika. Vecino casa je bilo krasno in ocarljivo, a bili so trenutki mu ni bilo do tega. Roke je sklenil na hrbtu in se nekoliko vzravnal, nato pa je segel v svoj suknjic in si se sam postregel s cigareto. Ovita v skupen oblacek nikotinskega dima sta se napotila po neosvetljeni potki, ki je vodila naravnost preko parka.
Obstal je na plocniku in se ozrl k Natashi, ki je ze skoraj dokrajcila svoj tobacni zvitek. Na drugi strani ceste se je nahajal nocni klub in od njegove glasne glasbe so se kar tresla tla. "Dame imajo prednost."se je zopet posmehnil in se narahlo priklonil, z roko pa zamahnil proti vratom kluba.

Zmajala je z glavo in se nasmejala. Pa saj to ni bilo mogoče. Zadnje živce, ki jih je imela, ji je močno najedal in zavedala se je, da bo njena roka kmalu precej nasilno segla po njegovem licu.. Ali pa po njegovih oblačilih. Kakorkoli že, prav nič od tega ne bi ničesar dokazalo; ostala bi na istem kot vedno. A saj so se navsezadnje njune skupne noči vedno razvile enako - čemu bi spreminjala postopek? "Ali ni prav smešno.." je nenadoma dejala, saj so bile njegove besede kot na pladnju pred njo. "Kako se moraš truditi, da te kdo sploh pogleda? Nekoliko patetično, se ti ne zdi?" Ob njegovih naslednjih besedah je zavzdihnila. "Mislim, da narobe razumeš signale, vidiš.." Mimogrede ga je pogledala, potem pa spet pogled preusmerila predse. Seveda je vse zanikala. Hladno. Zakaj pa ne bi? Konec koncev bi s tem, da bi priznala, da jo straši, da je slab spomin iz njene preteklosti, priznala svojo šibkost. Tega pa ni nikdar počela. Ljudem ni dovolj zaupala, da bi jim pokazala svoje šibke plati. "Signal, ki ga ti tretiraš kot 'strašiš me', v resnici pomeni 'iritiraš me' in signal, ki ga ti razumeš kot 'preganjaš me', v resnici pomeni, 'prosim, čimprej odjebi'. Nič čudnega da misliš, da me strašiš in plašiš. Navsezadnje je tvoja pozornost pač.." Ošvrknila je njegovo telo in ob tem zaigrano mimogrede poudarjeno pogledal njegovo mednožje in brez posebnega navdušenja zaključila: "Moška." In res je imela takšne izkušnje; ženske so v veliki večini veliko bolje zaznavale svet okrog sebe; navsezadnje pa so tipi, po drugi strani, imeli tisti delček telesa, ki ga niso bili sposobni nadzorovati.. Nekaj časa sta hodila v tišini in sama ni imela namena spremeniti tega. Navsezadnje se je počutila veliko bolje, ko ji ni bilo potrebno razgovarjati z njim - pametnih debat pa tako ali tako nista imela. "Oh, le zakaj ne bi bila skupaj?" je cinično potrdila njegove besede in ko sta se ustavila pred nočnim klubom in ji je podal prednost, je samo zavila z očmi in se odpravila naprej, odprla vrata kluba in dovolila, da je vonj po vročini, alkoholu in razgretih telesih udaril vanjo kot močan val. Val energije.

[I'm thinking nadaljujeva nekje drugje?]

Ines je izstopila iz vrata avtomobila. Bila je že pomlad, tako da so imele klopice že lepše in razigrane barve, drevesa in travniki niso bili več prekriti s snegom, ptički so žvrgoleli,... Večinoma se je vse spremenilo, odkar je bila pozimi tu. To je bilo Inesino sanjsko mesto. Sprehodila se je do klopice iz lesa, ki je bil pobarvan na živo rdeče, barvo, ki je bila Inesina najljubša. Z vso lahkoto se je vsedla nanjo in zaprla oči. Poslušala je ptičje petje z drvesa, ki je bilo skoraj nad Inesino glavo. Ines je bila vesela in razburjena hkrati. To se ji je večkrat dogajalo, začelo pa se je takrat, ko je postala agentka NCIS-a. ˝Mogoče bi lahko poslušala mamo.˝ Je tiho sama pri sebi rekla. Lahko bi rekli, da se je oštela. Njena mama je želela, da bi postala njena hči edinka manekenka, saj je bila Ines od glave do pet ena najlepših žensk na svetu, vsaj kokor je rekla njena mama. Ampak vrjamete ali ne, Ines si še nikoli ni obula petk in obleke naravnost sovraži. Nikoli ni obžalovala, da je agentka NCIS-a, nikoli. Bila je zadovoljna z svojo službo, kar bi za nekatere težko rekli. Čeprav je bila v času svoje službe Ines včasih napeta, ji je bilo delo zelo všeč. ˝In park je dosegel učinek.˝ Je veselo rekla Ines in odprla oči. V parku se je vedno sprostila. Vstala je in lahkotno stekla do avta. Bila je vesela. Kakor je že rekla, park vedno doseže svoj učinek. Počutila se je naravnost odlično. Odprla je vrata avta in sedla na voznikov sedež. Kmalu je že vozila po ulicah nazaj do stavbe, od kjer je prej pobegnila. Od stavbe NCIS-a. Ko je parkirala, je iz skritega predala vzela pištolo in si jo zataknila za pas. Na svojem pasu je otipala tudi svojo značko ter jo previdno odpela. Ines Blek, Posebni agent, NCIS. Nasmehnila se je in si značko zataknila nazaj za pas.