Mestni park

Alex je izstopila iz svojega avtomobila in že stotič preklela klimo. Lahko bi si izbrala kakšen drug avto - takšen, v katerem ji ne bi bilo tako vroče, da se je vedno znova skoraj skuhala. Sama pri sebi je zavzdihnila. Široka majica in kratke hlače, ki jih je imela na sebi, so ji vsaj nekoliko pomagale, škornji z visoko peto pa še bolj. Pravzaprav je bila kar zadovoljna, čeprav jo je še vedno begalo nekaj vprašanj, ki so bila v neposredni povezavi s primerom, na katerem je trenutno delala. Ampak kljub temu - imela je prosto popoldne in odločena je bila, da ga bo kar najbolje izkoristila. Koncert v parku je zvenel mamljivo in to je bilo nekaj, kar jo je spominjalo na preteklost, ko je tisočkrat ušla iz doma in se znašla na kakšnem divjem koncertu. Ura je bila nekaj čez deseto zvečer, bilo je vroče in ljudi se je kar trlo - Alex se je kljub vsemu počutila udobno.
Sproščeno je zakorakala po poti in se približala izvoru glasbe. Na ogromnem odru je bila glasbena skupina in morala je priznati, da so dobri. Nekaj časa je obstala tam, potem pa je popolnoma mirno odbila pogled, ki ga ji je poslal nek blondinec, in se prerinila skozi množico do začasnega šanka, ki je bil postavljen v ozadju. Natakarjevo pozornost je pritegnila v sekundi in po premisleku si je naročila viski. Navsezadnje je imela prost dan in ni se mogla spomniti, kdaj se je to zgodilo nazadnje.

Motor v Jeepu je rohnel kot še nikoli poprej. Čeprav je Mike bil podpornik zakona se je v tem trenutku vozil 50 kilometrov na uro čez maksimalno omejitev. Z lahnim pritiskom na ročno je zadriftal v parkirišče, ki je bilo na sreči dokaj prazno - večina avtomobilov je bilo parkiranih na parkirišču, ki je pripadalo parku, Mike pa je ustavil svoj avto v enem od okoliških.In očitno je bil eden redkih, ki so imeli dobolj možganov, da so naredili to. Res - nekaterim bi se zdelo čudno, da bi moški malo pred svojim 40 letom hodil na divje koncerte, a ti ljudje ne vedo, da obstaja tudi stvar, ki se ji reče zasvojenost z glasbo. Mike je obiskal skoraj vsak koncert, ki se je odvil v njegovi okolici, vsaj v glasbi, katero je imel rad - pa tudi v tisti ki je ni imel - je rad užival. Tako se je počasi pomešal med publiko in se gibal v ritmu glasbe. Ravno ob solu basa in predirnemu glasu pevca se je prebil do šanka in z zaprtimi očmi naglas naročil močno Adamovo bombo številka dve. Ko mu jo je natakar izročil je slamico potisnil v usta - bolj kot piješ, bolj si zadet - slamica to poveča! Ni vedel, kje je to slišal, a vseeno je slamico vrgel za hrbet in počasi prislonil kozarec k ustnicam.

[If you dont mind?]

Abucibucibu

S povsem umirjenim korakom se je prebil skozi gosto mnozico in si s pomocjo komolcev utrl pot blizje odru. Nekaj prvih pesmi predskupine je na zalost zamudil, a to dejstvo bo ze prezivel, vazno da je bil koncno tu. Glasba je bila dobra in v mnozici neznanih teles si je dovolil nekoliko znizati svojo hladno, uglajeno masko in s pogledom je preletel maso, ki se je zvirala in kricala v ritmu komadov. Priblizal se je sanku in se pocil na najblizji prosti stolcek. Oziroma, stolcek je postal prost, potem ko je Chris odrinil njegovega prejsnjega okupanta. Pomignil je tocaju in kaj kmalu je pred njim stala steklenica hladnega piva. Hitro je odpil nekaj pozirkov iz se zamegljene steklenice, nato pa je pocasi dvignil pogled. Ni bil ravno mahnjen na glasbo, a zelo dobro je locil slabo od odlicne. In to kar je predskupina delala iz instrumentov mu je privabilo solze v oci - pa ne zato ker bi bile pesmi tako dobre, temvec zaradi delov komada, ki se sploh niso skladali. Zmajal je z glavo in zavzdihnil v upanju da bodo glavne zvezde vecera vedele kaj pocnejo tam gori. Odpil je se nekaj dolgih pozirkov, nato pa je svoje pregledovanje mnozice omejil na lepe zenske. Bilo mu je vseeno, kaj bi si o tem mislili drugi, kajti za mnenje ostalih ljudi mu je bilo ze zelo dolgo zelo vseeno. Potreboval je zensko in niti za trohico sekunde ni podvomil, da jo bo tudi nasel. Njegov pogled se je pocasi ustavil na svetlolaski, ki je vase zlivala, kot je bilo vidno, viski. Nekoliko je privzdignil obrvi, nato pa skomignil z rameni in skocil s stolcka. Potem ko je s sosednjega stolcka pomedel nic hudega slutecega zabavljaca se je naslonil na pult in spregovoril nekoliko glasneje, da je preglasil glasbo "Smem prisesti?"

Medtem ko je čakala na to, da ji natakar dostavi njen viski, je potisnila pramen svojih dolgih las nazaj in z enim ušesom poslušala glasbo, ki ni bila ravno čudovita, ampak všeč ji je bilo vzdušje. Bilo je precej prijetno in sproščeno - popolnoma všečno torej. Sama pri sebi se je nasmehnila, potem pa je njen nasmeh dobesedno zamrznil na obrazu, ko je zagledala svojega šefa nedaleč stran. Ob šanku je stal z zaprtimi očmi in za nekaj sekund je oklevala, potem pa je pograbila kozarec z viskijem, ki ga je natakar končno prinesel, in se odpravila do svojega šefa. "Mike? Si v redu?" se je pozanimala, medtem ko je naredila nekaj požirkov viskija in se spravila na stol, ob tem pa pomislila, da morda pristop do šefa ni bil najboljša ideja. Ampak izgledal je... Nenavadno. Kaj je sploh počel tukaj? Najverjetneje isto kot ona sama.
Še preden bi lahko ustavila poplavo misli v svoji glavi, jo je zmotil neznan glas ob svoji drugi strani - na tisti, kjer se ni nahajal njen nenavadni šef. Njen pogled je obstal na moškemu, ki je zrl vanjo in zadržala je zavijanje z očmi. "Zakaj sploh sprašuješ, če že sediš?" se je pozanimala in se sama pri sebi nasmehnila. "Ampak lahko se pretvarjava, da sem ti navdušeno dala dovoljenje," je rekla in od strani ošinila svojega šefa, potem neznanega moškega in se nazadnje raje zazrla v svoj kozarec.

Zavil je z očmi nad sarkastično svetlolasko in naredil še požirek piva. »Tudi prav, gospodična, z vašim navdušenim dovoljenjem...«je odvrnil, se namuznil in se lagodno namestil na stolčku. Njegove oči so brez sramu počivale na neznanem dekletu, ki je pljuckala svoj viski in z nenavadnim pogledom opazovala moškega na drugi strani. Izgledal je precej starejši od nje in kmalu je nenavadni pogled identificiral kot tistega, ki je obšel tudi njega, ko je kje opazil svojega šefa. No ja, bivšega šefa...pred kratkim je zamenjal svojo službo in sploh še ni imel priložnosti spoznati svoje nove sodelavce in novega šefa oziroma šefice, če smo že pri tem. A sedaj je bil na zanimivem koncertu z dobrim rokerskim in že nekoliko pijanim vzdušjem in služba ni bila ravno na seznamu stvari, s katerimi seje nameraval ubadati v tistem trenutku. »Chris.«se je predstavil in ji ponudil roko. »Kako ti je kaj všeč glasba? Jaz osebno upam, da bo glavna skupina kaj boljša od tele tukaj...«pogled je vrgel čez ramo proti krutim mučiteljem inštrumentov in se obenem spraševal, koliko časa bodo še maltretirali svoja glasbila.

Oh, lahko bi uganila. Presneto, le zakaj je takšne vrste ljudje - popravek, moški - niso nikoli mogli pustiti pri miru? Sama pri sebi se je mehko nasmehnila in se v trenutku zresnila, ko s je pri tem tudi zalotila. Lahko je skoraj čutila pogled moškega na sebi, ampak temu ni namenjala preveč pozornosti. Ko ji je ponudil roko, ga je ošinila s pogledom, potem pa potisnila svojo roko v njegovo. Njena dlan se je v njegovi kar izgubila. "Alex Fox. NCIS," je dodala bolj iz navade in morda tudi nekoliko zaradi dejstva, da je upala, da ga bo to odvrnilo. Deloval ji je kot tip človeka, ki bi ga takšen podatek lahko odvrnil. Tokrat se mu je prvič nasmehnila, predvsem zaradi svojih misli, zato njen nasmešek tudi ni bil eden izmed tistih očarljivih. Kakorkoli že, stresla je z glavo ob njegovem vprašanju. "Saj veš kaj pravijo - upanje umre zadnje," je rekla in se z nekoliko večjim zanimanjem zazrla vanj. Zanimiv - ampak ne dovolj. "Veselilo me je, Chris," je rekla in se ga skušala na hitro znebiti, svoj pogled pa je usmerila nazaj k odru.

NCIS, ob tej besedi s emu je požirek piva zaletel v grlu in s težavo ga je pogoltnil. »Ti to resno?«jo je presenečeno vprašal in se povsem zasukal k njej. Neverjetno, služba ga je ujela celo na odmaknjenih koncertih v parkih. Stresel je z glavo, da si je s čela pomedel nesramen pramen las, ki mu je silil v oči. »Res ne vem potem, kako je moje upanje na to, da si bom vsaj na koncertu odpočil od službe še ni mrtvo...«je nekoliko mračnjaško dejal in se naslonil na šank ter krepko nagnil steklenico. »Ja, mene tudi.«je zamrmral in do konca izpraznil steklenico. »In kaj točno počneš pri NCISu?«se je pozanimal, medtem ko je točaja prosil za še eno steklenico piva. Še enkrat, tokrat bolj podrobno, je preletel njeno postavo. Imela je kratke hlače, kar je očarljivo razkrivalo lepe, dolge in nekoliko zagorele noge. Karkoli je že mislil v tistem trenutku se je pri priči preusmerilo povsem in izključno na Alex.

Vsekakor je njena predstavitev delovala na Chrisa točno tako, kot je želela. V mislih je sama sebi prištela nekaj točk in zavila z očmi. "Ne, večkrat se za hobi pretvarjam, da delam pri NCIS," je rekla in se zazrla vanj. "Res izgledam kot nekdo, ki se pogosto šali?" se je pozanimala in pustila, da je njeno vprašanje odgovorilo na njegovo. "Kakšne službe?" se je pozanimala in se bolj pozorno zazrla vanj. Oh, pa menda ja ne. Morda pa je bil samo depresiven moški, ki je skušal pobegniti iz svoje službe - kakršnakoli je pač bila - in ga je še bolj globoko v depresijo spravilo dejstvo, da ima tudi ona službo. Jasno, lahko bi se pretvarjala da je optimist, ampak resnica je bila daleč od tega. "Forenzik sem," je pojasnila in potisnila svojo majico nekoliko nižje, da je vsaj nekoliko zakrila lastne noge, saj se je zaradi njegovega pogleda počutila prav neprijetno razgaljeno. Izpraznila je svoj kozarec in se zazrla vanj. "Zakaj?" je ponovila svoje vprašanje in se zazrla vanj. Lahko bi bil tudi pobesneli sovražnik zakona - ampak nekako ni deloval kot takšne vrste človek.

»Ne zares. Ampak podrobnosti mi bodo verjetno znane kaj kmalu po naslednjem ponedeljku.«je odvrnil in skomignil z rameni. »Služba. NCIS. Saj veš...reševanje problemov z marinci in vse to. Lovljenje zlobcev...«zavil je z očmi in odprl novo pivo, ki mu ga je prinesel točaj. »Pred kratkim sem zamenjal službo.«je dodal v pojasnilo, saj se mu je zdelo, da bi bil iz njene smeri lahko deležen kakšnega čudnega pogleda v smislu 'nikoli te še nisem videla'. »Forenzika? Zanimivo...po tvojih rokah bi sklepal, da delaš kot agentka.«skomignil je z rameni in odpil naslednji požirek. »Zato ker se zna zgoditi, da bova skupaj pristala na kakšnem primeru v prihodnosti.«je odvrnil in se malce namuznil. Sproščen večer v odsotnosti službe je kar nekam pobegnil in ni hotel priti nazaj. Nesramnež.

Vsekakor jo je dovolj pritegnil, da ni vstala in odkorakala nekam stran. Seveda mu ni zaupala - navsezadnje je minilo že nekaj let, odkar je nazadnje komu zaupala, ampak kljub temu je prikimala ob njegovih besedah. Sama svoje službe ne bi opisala tako - največje veselje, ki ga ji je šef dal, je bilo pobiranje prstnih odtisov na nenavadnih krajih. Ampak oboževala je svoje delo in prav dobro se je zavedala, da ljudje, ki so jih lovili, včasih sploh niso bili zlobci - prej daleč od tega. Le da ni videla nobenega razloga v tem, da bi ubožčku pokvarila vso upanje. "Po mojih rokah?" Presenečeno se je zazrla v njih. Vedno so se ji zdele popolnoma običajne in njen pogled je znova zahteval pojasnilo od njega. Ob naslednjih besedah svojega sogovornika se je morala nasmehniti. "To pa bi bilo zanimivo, kajne?" Sama pri sebi se je zasmejala. Očitno je ni poznal. Ampak saj je nihče ni. "Torej, Chris, zelo sem ti hvaležna, ker si v moj prost dan privlekel službene pogovore," je rekla in svoj pogled uprla naravnost v njegove oči. "Zdaj pa lahko pogovor preusmeriva na kaj bolj zanimivega, čeprav bi v bistvu raje šla plesati," je mehko spregovorila in njen pogled je obstal na množici za njuni hrbtom.

Privzdignil je obrvi ob njenem presnecenem odgovoru in pocasi pokimal "Ja, po tvojih rokah."je se enkrat ponovil. Alex je imela tisto neopazno, zilavo vrsto misic, ki niso prisle do izraza dokler nisi nenadoma lezal na tleh z zlomljenim nosom. Bile so veliko bolj prakticne od tistih napihnjenih, Arnold Schwarzenegger stil, saj jih ni bilo opaziti ze na dva kilometra in tudi ko si stal - ali sedel, v tem primeru - cisto zraven jih je bilo tezko opaziti. In ker jih ni bilo videti so se nasprotniki takih ljudi lotili z veliko preveliko samozaverovanostjo v zmago in koncali na tleh z zlomljenim nosom ali se kako vecjo poskodbo, ce je bilo potrebno. "Tukaj, tukaj in tukaj se povsem jasno vidi tvoje misice."je dejal v obrazlozitev in pri tem pokazal na sticisca deltoida z bicepsom, bicepsa s tricepsom in deltoida s tricepsom, ki so jih se dodatno poudarjali svetlobni efekti z odra. "Hej hej hej, saj nisem jaz prvi omenil NCISa."je odvrnil in zmajal z glavo. "Plesati? Na tole? Ne bi vsaj pocakala da pride glavna skupina, da bo boljsa glasba?"je namuznjeno dejal in zopet vrgel en pogled proti predskupini. "Do takrat pa..."se je nasmehnil in se naslonil na pult, "zamenjajmo temo pogovora. Recimo...zakaj si se odlocila za forenziko?"je z zanimanjem vprasal in naredil se en pozirek piva.

Sledila je njegovemu pogledu in se ozrla na svojo roko, potem pa se je namuznila in se zazrla vanj. "Dober si," je popolnoma sproščeno komentirala njegovo ugotovitev, potem pa spustila roko ob svojem telesu in jo tako potisnila v senco, kjer je ni več mogel opazovati. To je počel preveč dobro. "Jasno da ga nisi, ampak teoretično bi moral ti ob omembi moje službe izginiti," je pojasnila. Bila je dokaj odkrita - kakorkoli že, niti ni videla smisla v tem, da ne bi bila. Lahko bi pridobil ogromno podatkov o njej, a to mu ne bi preveč koristilo, morda pa je svoje dodal tudi tisti kozarec viskija, zaradi katerega je bila precej bolj odprta kot ponavadi. "Misliš da mi ne bi uspelo?" Rahlo je privzdignila svojo obrv in opazila dekle, ki se je nedaleč stran spravila na šank. Rahlo se je namrščila, saj to ni bil ravno njen stil plesa in po drugi strani je imel prav - navsezadnje je bilo res nemogoče plesati na hrup, ki ga je proizvajala skupina. Prekleto. "Zakaj? Odgovor na to je precej preprost. Ker je predstavljala vse, česar moja družina ni marala," je spregovorila in se potem ustavila. O tem ni govorila. "Ti pa vsekakor bolj deluješ kot nekdo, ki z veseljem krši zakon, ne kot nekdo, ki bi ga varoval," je spretno preusmerila temo in se nasmehnila.

Skomignil je z rameni in tiho odvrnil "To pac delam. Videti stvari pomeni preziveti. Ne videti stvari pomeni smrt. Se posebno v mojem - in tvojem - poklicu."brez te svoje spretnosti bi ze pred mnogimi leti mrtev oblezal v kaki zakotni ulicici; videti temno senco, ki se je prihulila v kotu ali pa odblesk noza v temi - v tem je bila razlika med zivljenjem in smrtjo. "Kaj naj ti recem - torej je tvoj obicajni plan splaval po vodi, kaj?"se je nekoliko posmehnil in naredil se en pozirek piva. Alex je bila zelo direktna, kar je bilo po svoje zelo nenavadno. A ko je osinil kozarec pijace pred njo...no, morda pa navsezadnje le ni bilo tako zelo nenavadno. Nekoliko se je odkasljal in sledil njenemu pogledu, nato pa se je zopet ozrl k njej "Nekako se mi dozdeva da to ni ravno tvoj stil - a to je samo ugibanje."se je nasmehnil in dokrajcil svoje drugo pivo. Alkohola je bil vec kot navajen ponavadi je bil v rozicah sele pri kakem cetrtem pivu, kar je bilo vcasih zelo koristno - vcasih pa tudi ne. "Ne maras svojih starsev?"jo je nekoliko preseneceno pogledal. Sam si je vse zivljenje srcno zelel, da bi vsaj vedel kdo so bili, ce jih ze ni poznal. Ob njeni naslednji pripombi je nasmeh na njegovem obrazu nekoliko zbledel "In koliko ti ves o tem, kako je krsiti zakon?"je precej hladneje odvrnil. Zavedal se je, da zaradi mnogih let, ki jih je prezivel na ulici bolj spominja na kriminalca kot pa na lovca kriminalcev, a za infiltracijo je bilo to naravnost popolno. "Ulica je krut kraj, o katerem imas nic ali pa zelo malo pojma."privzdignil je brado in jo strmo pogledal v oci "Na ljudeh pusti pecat."

Njegova filozofija je bila skoraj logična, ampak Alex ni o tem nikoli zares premišljevala - ker ji ni bilo treba. Prvič se je vprašala, kaj vse je že doživel moški pred njo, potem pa se je opomnila, da je to prav nič ne bi smelo zanimati. Chris je bil pač njen sodelavec in to je bilo vse, kar ji je zadoščalo vedeti o njim. "Lahko bi tudi tako rekli," je zavzdihnila. Njen načrt se je porušil v trenutku, ko je prisedel, in to ji ni bilo prav nič všeč. Ob njegovih besedah je samo stresla z glavo. Je res delovala kot nekdo, ki bi navdušeno plesal po šanku? Že v naslednjem hipu je svoj pogled uprla vanj. "Ne, ne maram svojih staršev," je potrdila njegove besede, medtem ko je na njen obraz samo za trenutek legla maska popolnega hladu. O tem ni govorila, se je znova opomnila in potisnila stran svoj kozarec. Potem pa je njegov hladen glas v njeni podzavesti sprožil obrambno reakcijo, da se je trmasto zazrla vanj. "Saj nočem vedeti o tem," je odgovorila in hkrati podzavestno zavzela obrambno držo telesa. "Kaj ti je sploh mar, koliko pojma imam o tem? Očitno sem zate razvajeno dekle, ki nima pojma o ničemer," ga je obtožila in se ugriznila v ustnico, še preden bi lahko nadaljevala. "Prekleto," je že v naslednjem trenutku zaječala, saj ji nekako uspelo postaviti roko na pult poleg nje, kjer je nekdo pustil spominek v obliki črepinj, Alex pa je z vso besnostjo roko potisnila ravno tja. Že znani občutek bolečine je ignorirala, svojo roko pa je potegnila k sebi in skušala ustaviti kri, ki je mehko kapljala na šank pred njo. In vsega tega je bil kriv on. Potegnila je košček stekla iz svoje roke in se znova ugriznila v ustnico.

"Nicesar niti priblizno takega nisem rekel."je umirjeno odvrnil in jo opazoval z doloceno mero distance. Videl je, kako se je prej sproscena drza njenega telesa nekoliko napela - obramba. Alex je bila ocitno vajena takih verbalnih spopadov in glede na to, kako je govorila o svojih starsih, je predvideval, da so njene izkusnje izhajale ravno od tam. "Povedati sem ti hotel samo to, da se preteklost in izvor razlikujeta. Ni nujno da si razvajeno dekle samo zaradi tega, ker nisi dozivela enakih stvari."njegov glas je bil pomirljiv in prav nic trmasto obramben, tako kot njen. "In ne morem trditi, da nimas pojma o nicemer, sploh pa tega niti nisem rekel. Ne poznam te dovolj da bi to lahko rekel in tudi ce te bom kdaj dovolj poznal dvomim da bi to rekel, ker bi bilo povsem neosnovano. O forenziki imas gotovo veliko pojma, prav tako pa verjetno tudi o pretepanju in sarkazmu."je dokoncal svojo dolgo misel in nekoliko nagnil glavo. Njegov pogled je za nekaj tenutkov pocival na njenih cokoladno rjavih oceh, a pozornost se mu je ze v naslednjem trenutku preusmerila, ko je Alex poskocila in privzdignila dlan s pulta, kamor jo je se pred nekaj trenutki jezno trescila. Nekaj trenutkov je opazoval rano na njeni dlani, saj ni vedel kaj naj stori. Mocno se mu je dozdevalo, da bo odklonila vsakrsno ponujeno pomoc, a poskusiti navsezadnje vendarle ni greh. "Potrebujes robcek?"je tiho vprasal in si od dalec ogledoval zarezo, iz katere je odstranila razbito steklo.

V mislih se je tiho ozmerjala, medtem ko je iz roke povlekla še en košček stekla, ki je bil popolnoma okrvavljen. Poigravala se je z mislijo, da bi natakarju povedala nekaj krepkih, ampak navsezadnje to ne bi imelo smisla. Ko je začel govoriti, je svoj pogled uprla vanj. Nekje vmes si je zaželela, da bi že enkrat nehala sumiti vsakega, ki ji je prekrižal pot, potem pa jo je pekoča bolečina v dlani spomnila, da mora nekaj narediti s poškodbo. Dvomila je, da so bili ostanki kozarca preveč čisti. Nekaj sekund je zbrano zrla v svoj kozarec, ki je jasno naznanjal higieničnost okolja, kjer je bila. In vsekakor ni želela kakšnih komplikacij s svojo rano. Roko je potisnila predse in potem brez oklevanja polila ostanek viskija po svoji dlani. Peklo je, ampak tega ni z ničemer pokazala, saj je navsezadnje morala poskrbeti za to in alkohol je bil dober razkuževalec, kljub temu pa so njeni členki pobledeli, ko je stisnila kozarec in ga nato odložila. Nekatere stvari si preprosto moral storiti in to je spadalo med njih. "Prosim," je nenadoma rekla in se obrnila proti njemu. Robček bi ji vsekakor koristil, sploh zato, ker ni imela popolnoma ničesar, s čimer bi lahko poskrbela za svojo rano. Potem pa se je zavedla svoje nesramnosti pred tem in stresla z glavo, da so se ji dolgi lasje znova pomirjujoče usuli po hrbtu. "Verjemi, doživela sem preveč vsega, da bi lahko bila normalna v kakršnemukoli pomenu. Takšna pač sem," je zavzdihnila, čeprav se je nekje med njenimi besedami skrivalo tudi opravičilo. Nikoli ga ne bi izrekla naravnost, ampak vsaj to si je Chris zaslužil.

Bil je precej presenecen in tudi impresioniran s kaksnim pogumom je polila viski po svoji rani. Vsekakor, je ugotovil, jo je vsaj malo narobe precenil in v svojo predstavo o Alex je dodal nekaj crk. Nasmehnil se je ob nenadni spremembi njenega obnasanja in iz zepa izvlekel paket cistih robckov. Ponudil ji je enega, ostale po pa je pospravil nazaj. Namuznil se je ob njenem tihem opravicilu in odvrnil "Kam pa je pobegnila vsa direktnost?"jo je pobaral in se zarezal. Za trenutek se je poigraval z mislijo, da bi narocil se eno pivo, potem pa se je le odlocil, da je vase spravil dovolj alkohola za ta vecer. Moral je biti zbran in se eno pivo k temu ne bi ravno pripomoglo. Chrisov pogled je zopet neizbezno zdrsnil po njenem telesu, nekoliko uzaljen sicer nad ohlapno majico, ki ni hotela izdati svojih skrivnosti, a oprijeti skornji z visoko peto in kratke hlace so kazale povsem zadovoljivo mero njenega slokega telesa. "Smem?"je nato vprasal in previdno zavezal nov robec okoli njene dlani. Nekoliko je zatisnil vozel, da bi preprecil nadaljno krvavitev, nato pa je sklenil roke v narocju in jo zvedavo pogledal "Upam da to ne bo oviralo tvojih plesnih zmoznosti, kaj?"jo je navihano vprasal in se nasmehnil.

Vzela je robček in si dala opravka s tem, da je previdno otrla ostanke alkohola okrog svoje rane, potem pa sama pri sebi zavzdihnila ob njegovih besedah. "Kakšna direktnost?" je vprašala, še preden pa bi lahko karkoli rekel, je stresla s svojo glavo in ga ustavila. "Verjemi, saj nočeš vedeti." Kaj pa je pričakoval, da mu bo izlila svoje srce? Najverjetneje ne, je pomislila sama pri sebi. Še vedno sicer ni ugotovila, kaj je sploh želel od nje, ampak bilo je preveč lahko ugotoviti. Bil je moški in ponavadi so moški želeli samo eno stvar. Sumničavo ga je ošinila s pogledom, potem pa ugotovila, da sama tako ali tako ne bi mogla z eno samo roko zavezati česarkoli, kar naj bi ustavilo krvavenje, okrog svoje dlani, zato mu je po sekundi oklevanja ponudila svojo dlan, čeprav je bila najverjetneje že ta sekunda dovolj, da je to opazil. "Hvala," je zamrmrala, potem pa z drugo dlanjo zdrsnila po poškodovani roki in se za trenutek namrščila. Dvomila je, da ji bo rana koristila pri delu in že sama misel na to jo je odbila, potem pa je ujela njegove besede in se proti vsem svojim pričakovanjem namuznila. "Oh, zagotovo ne. Za ples ne potrebuješ dlani. Vsaj ne za tiste vrste ples, ki ga jaz obvladujem," je rekla in opazila, da je znova izdala preveč. Zdaj pa se ji je manjkalo samo še tega, da bi zadovoljno povedala, da pleše balet. Proti temu ni mogla kaj - že pri štirih letih sta jo starša vpisala na lekcije in vse od takrat ni prenehala s plesom. Sprva ji je bil zabaven, potem je bila to njena dolžnost, zdaj pa ga je uporabljala za to, da se je vsaj nekoliko sprostila. Svoj pogled je brez opozorila uprla naravnost vanj. "Zakaj si še vedno tukaj?" se je pozanimala in s pogledom zdrsnila prek njegovega obraza.

Trenutki oklevanja in premlevanja so bili komajda opazni in dobro zakriti, a Chrisovi izurjeni cuti so jih vseeno zaznali. Nic ni imel proti njim, kajti bilo je povsem normalno, da clovek kdaj ne ve, kako tocno naj bi se odzval, kar se odraza tudi v njegovem vedenju. Pri nekaterih bolj, pri nekaterih manj, a vseeno se vidi. "Ni za kaj."se je nasmehnil nazaj in pri tem ni odmaknil svojega pogleda. Zopet ga je presenetila in smeje jo je vprasal "Pa se ta tvoj ples da plesati v tisocglavi mnozici?"jo je pobaral in nasmejano privzdignil obrvi. Lepo prosim no, kateri ples primeren za pred oder ne potrebuje rok? A glede na to, da je glasba pocasi potihnila in je predskupina pricela pospravljati svoje instrumente - hvala bogu - je bilo jasno, da bo zelo kmalu ugotovil. Njeno vprasanje ga je ujelo povsem nepripravljenega in za trenutek ni vedel, kaj naj odgovori. "Ker nimam nobenega razloga da bi odsel."je nato umirjeno odvrnil in se malce nasmehnil. Oder je bil za nekaj trenutkov prazen, nato pa se je nanj koncno narisala glavna skupina, ki jo je Chris ze tezko pricakoval. Lahkotno in s privihanimi koticki ustnic se je priklonil in ji ponudil roko "Bi mi naklonila en ples?"jo je veselo vprasal in se navihano nasmehnil.

"Moj ples..." je zamišljeno ponovila in se sama pri sebi nasmehnila. "Vsekakor ga ne plešem v javnosti," je odločno pribila. Balet je bil naravnost čudovit ples za izražanje vsega, kar je človek čutil in ravno zaradi tega je vedno plesala sama. "In prav tako bi bilo kaj takšnega nemogoče," je odgovorila na njegovo vprašanje in se resno ozrla vanj. Že tako ali tako je povedala nekoliko preveč, zato je svoj pogled usmerila proti odru, nato pa je znova obstal na njegovem obrazu. Njegov odgovor je bil preveč umirjen in to jo je begalo, saj ji je nekaj dajalo vedeti, da pod vsem tem nikakor ni bil tako umirjen, kot se je kazal. Ljudi je ponavadi dobro presodila in tokrat ji je nekaj govorilo, da bi bilo za njo samo najboljše, če bi se preprosto vzdignila iz stola in izginila v množici, kar ne bi bilo tako težko. Sama je bila prepričana da je imel ogromno razlogov, da bi odšel. Le da mu tega raje ni povedala, saj je deloval preveč dobre volje za kaj takšnega. Pa ne da bi ji bilo mar, kajne? Ob njegovem priklonu ga je začudeno ošinila s pogledom in rahlo privzdignila svojo obrv. "Poškodovano roko imam. Si prepričan, da si dober plesalec? Ne potrebujem še več poškodb," je rekla in mu namenila širok nasmešek, ki je ponavadi za seboj potegnil zavrnitev. Vsaj teoretično bi tako moralo biti - morala bi samo spregovoriti, ga vljudno zavrniti in oditi, ampak znova ni naredila tega, temveč je skočila na noge in ga prijela za dlan. "Pokaži kaj znaš, lepotec," se je namuznila, potem pa se je zresnila. "In pazi na mojo roko," je še dodala in kotički njenih ustnic so se znova ukrivili v nasmešek.

Njegove oci so bile tistega vecera zelene barve, skladno s srajco in kavbojkami, ki jih je oblekel. In te zelene oci so nekaj trenutkov zelo zelo pozorno opazovale njene cokoladno rjave. Po tehtnem premisleku se je odlocil, da je Alex zivo nasprotje - dve sekundi nazaj se je smejala, sedaj ga je zopet sumnicavo opazovala in potem se je smet navihano smehljala. Neverjetno. Ampak kdo je bil on, da bi sodil? Saj je bil sam zelo podoben in vedel je, kako je taka spreminljivost lahko ze prav nadlezna za okolico. Pa saj kdaj pa se je on menil za okolico? Trenutno se je menil za Alex in pri tem je bil odlocen ostati, vsaj za ta vecer. Cez nekaj dni se bo menil za sluzbo. In potem za popoldne. Chris je bil clovek, ki se je ukvarjal s tukaj in zdaj in se ni prevec ali pa sploh nic brigal za tisto, kar naj bi se prislo. Ko bo prislo, bo opravil s tistim, do tedaj pa je imel cas. Ali pa tudi ne, odvisno od zadeve. "Povsem brez strahu, mlada dama. Obljubim da se ne bom dotaknil vase roke."je namuznjeno odvrnil ob zaskrbljenem tonu njenega glasu in ujel njeno dlan. "Saj sem ze obljubil da ti nic ne bo, no."se je namuznil nazaj in stopil proti mnozici, ki se je gnetla pred odrom. Glavna skupina je s svojimi instrumenti delala obcutno bolj izkuseno in iz njih je izvabljala zvoke, ki so pomirili razbolela usesa, ki so bila se vedno oskodovana s strani predskupine. Pesem, ki so jo trenutno nazigali je imela dober, hiter ritem in oba sta ga zlahka ujela. Alex se je gibala elegantno, vajeno - ocitno je plesala ze zelo dolgo, za razliko od Chrisa samega. A on je leta vadbe nadoknadil s svojo hitro ucljivostjo in prilagodljivostjo vsemu. Za nekaj sekund je pomisljal, kaksno plesno tehniko naj ubere, saj ni vedel, kaj naj pricakuje od Alex. Ah, kar bo bo, je pomislil in jo lahkotno zavrtel k sebi.

Vdano v usodo mu je sledila in ob tem s pogledom spremljala ljudi na odru, ki so bili očitno vajeni igrati boljšo glasbo kot pa sama predskupina in vsekakor ni mogla trditi, da ji to ni bilo všeč. Na plesišču - če ga je sploh lahko tako poimenovala - se je kar gnetlo ljudi in Chrisu ob njegovih besedah poslala še zadnji svarilni pogled. Ni si mogla pomagati in tega ne bi nikoli priznala na glas, ampak roka jo je zares bolela, čeprav je bila bolečina sedaj občutna kot zoprno skelenje. Odrinila je te misli stran in se začela premikati v ritmu glasbe. Ko jo je zavrtel bližje k sebi, se je mehko nasmehnila sama pri sebi in se prepustila, nekaj trenutkov obstala ob njem in zrla v njegove oči, medtem ko je plesala, potem pa se je spretno izmuznila njegovim dlanem, ki so jo vlekle bližje, in se rahlo oddaljila, se spretno obrnila in se vrnila v njegov objem. Če je bil kadarkoli trenutek, ko se je popolnoma sprostila, je bil to tisti trenutek, ko je plesala. Bila je vajena plesa in vedela je, kaj mora storiti, da bo pritegnila poglede nase - to so jo naučili pred leti in tudi tokrat je popolnoma podzavestno zdrsnila z roko po svojem telesu v zapeljivi, ampak še vedno popolnoma sproščeni kretnji, potem pa se je v ritmu glasbe privila k njegovem telesu in svoj obraz približala njegovemu, da je sploh slišal njene besede. "Do zdaj si držal obljubo. Pohvalno," je spregovorila nekoliko glasneje, da jo je slišal, potem pa so se njene ustnice ukrivile v nasmešek, ko je ponovno ujela njegov pogled.

No, to ji bi zlahka priznal - ples je obvladala. Ko mu je uspelo pogled za trenutek odtrgati od njenega telesa je ujel nekaj nevoscljivih moskih obrazov, ki opazovali zdaj njega, zdaj njo. Oh ja, ce jim kaj ne bo prav in se bodo priceli pritozevati - slabo zanje. Chrisovo srce je nekoliko pospesilo v ritmu in pricelo utripati hkrati z glasbo, medtem ko so njegove oci kot prilepljene sledile Alex. Tega ga ni bilo sram in ga tudi ni skrbelo, da bi jo motil njegov prav nic skriti pogled - kolikor je poznal dekleta so bile vse vec kot navdusene nad popolno pozornostjo - dokler je bila pac dovoljena z njihove strani. Ja, videl je njeno omamno dejanje a ni se pustil premamiti, kajti vedel je, da ga izziva. In to je pocela izredno prefinjeno in dobro. Chris se je siroko nasmehnil ob njenih besedah in zamrmral nazaj "Rekel sem da vedno drzim obljubo. Sem zelo zanesljiv clovek."njegov pogled je zopet povsem odkrito zdrsnil po njenem telesu in z uzitkom ugotovil, da so mocne luci z odra prosevalo skozi njeno ohlapno majico in izrisovale bozanske obline njenega telesa. Enkrat za spremembo preprosto ni zelel hiteti in priganjati stvari. Tako kot so se razvijale sedaj - pocasi in zapeljivo - so mu bile cisto po godu, zato jo je zopet zavrtel in jo na polovici obrata potegnil nazaj k sebi, da se je naslonila nanj s hrbtom. To je bil eden izmed njemu zelo ljubih polozajev med plesom in resnicno je bil tudi eden izmed najbol seksi polozajev med plesom. Pogojeno seveda, da ta bili osebi, ki sta se znasli v tem polozaju privlacni na pogled in Chris je bil nekako prepricanja, da sta on in Alex ustrezala tem pogojem. Z rokami je pocasi, previdno zdrsnil ob straneh njenega vitkega, vrocega telesa, ki se je spretno zvijalo ob ritmu glasbe, in jo potegnil se nekoliko blizje k sebi.

Navsezadnje ga niti ne bi mogla uvrstiti med slabe plesalce. V tistem trenutku je imela oči samo zanj, kar je bilo precej zaradi plesa oziroma se je vsaj tako skušala prepričati. Kakršnakoli druga razlaga je bila popolnoma nemogoča in veliko raje je z zdravo dlanjo zdrsela prek obrisov njegovega telesa, v kolikor jih je pač razkrivala njegova srajca. Na njenem obrazu se je ves čas poigraval izzivalni nasmešek - navsezadnje je bilo to za njo trenutno samo spretna igra, v kateri je trenutno zmagovala. Potem pa jo je sredi obrata prav nesramno zmotil in jo potegnil nazaj, da se je kratko malo morala nasloniti na njegov hrbet, medtem ko je bil njen pogled uperjen navzdol, kjer je začutila njegove dlani, ki so počasi potovale po njenem telesu. Spremenil je pravila igre in Alex ni mogla trditi, da ji to ni bilo všeč - če je želel to, bi bilo navsezadnje grdo od nje, če mu tega tudi ne bi dala, kajne? Nekaj kratkih trenutkov je še vztrajala v ritmu glasbe, potem pa je veliko bolj počasi premaknila svoje telo in se elegantno zvila pod njegovimi dlanmi, ki so jo podžigale, da je dvignila svojo dlan in jo spretno dvignila, da je zdrsnila prek njegovega obraza, medtem ko je z dlanjo, za katero je pravzaprav že pozabila, da je poškodovano, zdrsnila po svojem lastnem telesu in se pri tem ponovno nasmehnila, rahlo nagnila svojo glavo nazaj in ujela njegov pogled. "Dober si," je priznala in se mehko nasmehnila, saj sta se oba zavedala dejstva, da je bila ona še boljša.