Ellensburg - Hiša Gretovih

Siva G. in Ga. gret živita v hiši, pobarani v blago oranžno barvo, malce stran od Ellensburga. Hiša sameva na eni strani ceste, na nasprotni strani pa sta še dve. Za hišo je gost gozd, skozi katerega včasih pridirja kakšna podalsica, srna ali lisica.

Alex je izstopila iz avtomobila, ki sta ga s Faith najeli na letališču. Potovanje je potekalo precej mirno in zdaj, ko sta bili končno tukaj, si je temnolaska morala oddahniti. Obrnila se je in se zazrla proti hiši, ki sta jo poiskali s sodelavko. Bila je nežno oranžne barve, po velikosti pa se ni kaj dosti razlikovala od vseh ostalih podeželskih hiš. Hiša je vsekakor imela nekaj zasebnosti, saj je bila precej na samem. Čez cesto sta stali še dve hiši, ki sta bili po velikosti in obliki skoraj identični hiši, v katero je pred nekaj trenutki zbrano zrla Alex. Svoj pogled je usmerila proti Faith. "Si pripravljena?" Sama pri sebi se je nasmehnila, medtem ko je s kotičkom očesa ujela zaveso, ki se je pri hiši Gretovih premaknila. Očitno so že vedeli, da sta prispeli, le da niso vedeli, kdo sta.

[Alex, to je tvoja zadnja 'misija' kot pol-agentka. Kasneje boš samo forenzičarka ter boš prišla iz laboratorija le na začetku misije na zbiranje odtisov ipd. Zato ti zdaj dovolim, da pišeš sama, ker kot kaže Faith ne bo tako pogosto gor. Če češ si lahko izbereš katerega drugega sodelavca ipd.]

S pogledom je ošinila Faith, potem pa je sama pri sebi prišla do sklepa, da je bila temnolaska živčna, nervozna ali nekaj podobnega. Vsaj glede na to, da ji ni ravno odgovorila. Morda se ji je samo zdelo, ampak njena sodelavka je delovala nenavadno bledo in slabotno. Nekaj trenutkov je oklevala, potem pa se je obrnila k njej, ji naročila naj ostane pri avtu, dokler da se ne bo počutila bolje, in se sama odpravila naprej. Na sebi je imela preproste kavbojke in belo srajco, to dvoje pa je spadalo med del njene službene opreme. Vsaj tako je sama pri sebi sklenila. Varno skrito za srajco je imela tudi svojo pištolo in značko - nikoli nisi vedel, kdaj ti je kaj takšnega prišlo prav. Znala se je braniti tudi drugače, ampak kakorkoli že - na občutku, ki ga ji je dajala pištola za pasom, je bilo nekaj posebnega in nad njim je bila navdušena.
Obstala je pred vhodnimi vrati. Ni ji ušel ponoven premik zavese in prikrila je svoj nasmešek, medtem ko je njen prst odločno obstal na zvoncu. Bila je potrpežljiv tip človeka in ko se ni nihče odzval na njeno zvonjenje, je po dveh minutah znova pritisnila na zvonec. Če je prišla tako daleč, se je vsekakor ne bo nihče znebil pred vhodnimi vrati, presneto. Namrščila se je in znova pozvonila, potem pa se je njeno čelo v trenutku vzravnalo, obraz pa zresnil, ko je zaslišala premikanje na drugi strani vrat. Presneto, mi bo že kdo odprl? Njene misli so divjale, a z ničemer ni tega pokazala. Navsezadnje je videla že dovolj trupel, da je odpiranje vrat ni moglo ravno prestrašiti.

William Gret - Marthin mož je ravno zaspal, zato je bila slednja udana v usodo, da se odziba do vrat. Zvonec je donel po celi sobi, in William se je tudi prebudil. "Martha, kaj pa je?" se je oglasil s tresočim glasom. Iz zgornjega nadstropja pa se je oglasil mlajši glas: "Ne vem, kdo je oče!" Že tretjič je zazvonilo, ko se je Marta končno, z močnimi bolečinami v hrbtu prizibala do vrat. Ko so tečaji zaškripali in so se vrata iz češnjevega lesa odprla, je pred njimi stala mlada dama. Super... si je mislila. "Živjo..." si je nadela vesel glas. "Oprosti, ampak denarja za piškote nimam danes..." je rekla in napol zaprla vrata.

Spretno je podstavila nogo med vrata, preden bi lahko stara gospa dokončno zaprla vrata pred njenim nosom. Lahko bi rekla, da je bila takšnih reakcij na nek način že navajena in na svoj obraz je v trenutku priklicala resen izraz, čeprav je njen nasmešek izražal zaskrbljenost in toplino. "Gospa Gret? Jaz sem Alex Fox, NCIS. Bojim se, da ne prodajam piškotov," je pojasnila in hkrati izbrskala svojo izkaznico, jo z vajeno potezo pokazala starejši gospe in si jo hkrati prikrito ogledala. Njeni lasje so bili svetli in podvrženi staranju, prav tako pa so gube na njenem obrazu izdajale, da ni bila ravno mlada. Izraz na njenem obrazu je jasno pripovedoval o bolečini, ki jo je starka čutila - morda v hrbtu? Kakorkoli že, izgledala je kot vsaka popolnoma normalna, prijazna starka. Alex je še preveč dobro vedela, da prvi vtis vara in namenila ji je prijazen nasmešek. "Tukaj sem zaradi vašega sina. Nathan Gret in če se ne motim, je tukaj? Imam nekaj vprašanj zanj in," je začela in potem pridušila svoj glas, da je dala vtis, da staro gospo popolnoma razume. "Veliko lažje bilo, če bi mu vprašanja lahko postavila tukaj in mu tako prihranila pot v Washington." Resno se je zazrla vanjo. "In srečanje z nekaterimi mojimi sodelavci, ki bi ga z veseljem potipali," je rekla in se ustavila. "Pardon, izprašali," se je na hitro popravila in se zazrla v starko. "Smem naprej?" se je pozanimala in ji dala vedeti, da je na strani njenega sina.

Martha je razprla usta, ko se je dekle predstavilo kot agentka NCIS. Iz žepa je brž potegnila očala ter si jih nadela. In res - pred njo je stala prava ženska. Ni bila le mlada nagajivka v mamini obleiki in viskoih petah, temveč je bila odrasla. "O, seveda... Seveda!" ji je še med govorom ponujala, a vendar poslušala do konca. Odprla je vrata in William je očitno že spet smrčal. "Will, ne bodi takšen podlež in se mi pridruži v kuhinji, gostjo imamo!" je rekla, ta čas pa stopila do omare in iz nje povlekla vrečko piškotov, iz hladilnika pa je izbrskala tetrapak z mlekom, ter ji ga nalila v kozarec. "Takoj bosta tukaj." ji je z blagim glasom dejala ter ji v roke potisnila skodelico s piškoti in kozarec mleka. "Nathan! Pridi!" je rekla iz zgornje sobe pa se je slišalo jamranje in nato počasno topotanje stopnitc. Starec po imenu William se jima je pridružil in z zaspanim, a osuplim glasom izjavil en preprost: "Dober dan!"

Njen pogled je zbrano in resno počival na starki, ki si je nadela očala in jo premerila s pogledom, ki je jasno govoril, da je pričakovala koga drugega. "Hvala, gospa Gret. Cenim vaše sodelovanje," je rekla in ji namenila enega izmed svojih bolj prijetnih nasmeškov, potem pa stopila v hišo za njo. Vse je bilo urejeno, ampak ni mogla prezreti tudi pečata, ki ga je na hiši pustila starost prebivalcev. Gospa Gret jo je spremila do kuhinje in usedla se je na stol ob mizi, ki je stala v središču prostora, potem pa nekoliko osuplo opazovala starko, ki si je dala opraviti s piškoti in mlekom. "Hvala," se je kljub vsemu zahvalila in previdno ugriznila v piškot, da je pokazala stari gospe svojo hvaležnost za gostoljubnost. Piškot je imel nenavaden okus, ampak to je spretno prikrila z nasmeškom, potem pa je v kuhinjo stopil starec, ki je deloval precej prijetno. "Dober dan. Predvidevam, da ste vi gospod Gret? Me veseli, moje ime je Alex Fox," se je še enkrat predstavila gospodu in se potrudila, da sta oba imela tisti vtis, da samo prijetno kramljajo. "Je vajin sin že dolgo tukaj?" se je pozanimala, potem pa so se nadstropje ali dva nad njimi zaprla vrata, zato je svoj pogled neomajno uperila v starejša človeka, medtem ko je prijeten nasmešek na njenem obrazu zaigral prijeten in popolnoma sproščen nasmešek.

Martha se je le prijazno nasmehnila ob prijaznosti agentke. "Sin? Misliš Nathan... Ooo... že kakšna 2 tedna bi rekla..." se je nasmehnila. "Veš, bil je v zaporu po krivem, morda bi lahko ti, kaj naredila... saj veš." nadaljevanje stavka je spregovorila bolj iz šale in s prikritim glasom, da bi malce prebudila Williama, ki se je nemudoma burno odzval. "Martha! Goftjo imamo! Upf, Paldon!" je rekel in stekel v dnevno sobo, nato pa se vrnil s protezo v ustih, katero je v bivalnem prostoru vzel iz peneče se vodice. "Ne moreš kar tako skakati v ljudi... Oprostite Alex, ampak Martha je..." Prekinil ga je še glasnejši zvok stopnic. "Nathan! Pridi, Joe po kmalu iz šole!" je zaklical, nato pa hitel razlagati Alex. "Veš, imava tri otroke, Nathana, Lily in Kevina Willa. Kevin ima tudi tri otroke, Lily pa enega, Joa. Ona in njen mož sta na popotovanju po karibih, saj sta se ravno poročila, zato je Joe pri nas..." "U, šla bom po album!" Ga je prekinila Martha in izginila iz sobe. Nato je v kuhinjo planil Nathan. Napol prestrašen zaradi - sicer nenavadnega - klicarjenja in dretja svojih staršev. "Mami, Oči? Vse v redu?" je rekel, pri tem pa je mož s kratko pristriženimi lasmi in svetlo modrimi očmi že gledal vv agentko. "In vi ste...?"

Samo pokimala je. Tako ali tako bo to pozneje tudi preverila - čeprav njeni načini niso bili vedno najbolj vzorni, ni bilo težko vdreti v letališki sistem in vse skupaj tudi preveriti s slikami varnostnih kamer ali podatki o nakupu takšnih ali drugačnih vozovnic. Tudi če je Nathan v Ellensburg prišel po kakšni drugi poti, bo to ugotovila in preverila. Svoje misli je spretno prikrila s prijetnim nasmeškom in razumevajoče prikimala ob besedah stare gospe. "Po krivem?" je ponovila in se z zanimanjem zazrla v žensko, da bi izvedela njeno plat zgodbe. Njen pogled je iz gospe zdrsnil na gospoda in namenila mu je svoj očarljiv nasmešek. "Ne skrbite, gospod Gret," je uglajeno zamahnila z roko. "Vaša žena je prijetna gospa," ga je še pomirila in še njej namenila svoj nasmešek, potem pa se zbrano zazrla v gospoda in ga pozorno poslušala. Trije otroci - Nathan, Lily, Kevin Will. Zapomnila si je število otrok in vse ostalo, obenem pa razumevajoče kimala in priklicala navdušeni lesk v svoje oči, ko je gospa omenila album. Pravzaprav se je počutila kot da bi prišla na obisk k eni izmed svojih tetk - ki jih nikoli ni imela. Odrinila je misli na to in se zbrala, saj je v kuhinjo nenadoma vstopil moški srednjih let. Njen pogled je neopazno zdrsel po njem. Kratko pristriženi svetli lasje, svetlo modre oči in zbegan zaradi nenavadnega obnašanja lastnih staršev. Ranljivost ljudi v domačem okolju je bila prav zanimiva - to je morala priznati. Vstala je in še njemu namenila enega izmed bolj očarljivih nasmeškov, potem pa se predstavila. "Alexandra Fox, NCIS. Rada bi vam postavila nekaj vprašanj, če nimate kaj proti. Veliko lažje za oba bi bilo, če bi mi bili pripravljeni pomagati," je pripomnila in se znova nasmehnila, medtem ko je lahko slišala gospo Gret, ki se je bližala. Z albumom, če je prav sklepala.

Nathan je bil popolnoma zbegan. "NCIS? Zakaj? Čist sem že eno leto," se je malce razburil. "Me boste spet vrgli za zapahe brezveze? Nimate šasns!" je zacvilil, William pa se mu je pribljižal. Ko mu je oče razložil situacijo se je rjavolasec sesedel na stol. "Pardon..." je nekako izjavil, Martha pa se je vrnila iz kuhinje. "Natko, tukaj si!" je rekla. "Veste, celi dan ga ni bilo, spal je, učeraj je bil na nekem žuru...," tisti trenutek se je starka zdela prav mladosna, kasneje pa ne še zdaleč ne. Pod pazduho je držala album in ga odložila na mizo. Malce je počilo ter je začela brskati po njem, Nathan pa je segel po stolu in ga obrnil narobe, tako da je trebuh naslanjal na naslonjalo in gledal Alex. "Torej, kaj želite vedeti?" je vprašal.

Svoj pogled je uprla naravnost v njegove oči. "Prišla sem, da bi vam postavila nekaj vprašanj," je ponovila z odločnim glasom, ki ga naj bi prisilil k temu, da se pomiri. Opazovala je starejšega možakarja, ki je pomiril svojega sina z nekaj besedami oziroma kratko razlago, potem pa je pokimala ob njegovem opravičilu. V sobo je prikorakala njegova mama z albumom in Alex je na svoj obraz priklicala nasmešek in razumevajoče prikimala. Starka se je posvetila albumu, ona pa je pridobila vso pozornost njenega sina. "Ste poznali koga, ki se je pisal Agginson?" mu je postavila prvo vprašanje in svoje oči uprla naravnost v njegove, da se ni mogel izmuzniti njenemu pogledu ali se zlagati. Imela je njegove prstne odtise in vsekakor bo tudi to uporabila - če ji Nathan ne bo dal druge izbire. A dvomila je, da bo pod budnim očesom svojih staršev lagal.

Nathan je agentki vračal odločne poglede, ki pa so bili malce negotovi. Šel je do hladilnika in potegnil ven iz njega tetrapak z mlekom katerega je začel piti. Ko je sedel nazaj je agentki odgovoril ''Potem pa kar!'' ji je z malce posmehovalnim glasom rekel nazaj. Nathan je mami, ki je prikorakala z albumom samo namenil oster pogled ter malo stresel z glavo. ''Agginson, hmmm... veliko sem slišal o njem, osebno pa ga nisem poznal''. Nathan se je v zadnjem trenutku še malce zamislil ter se zazrl v oči agentke.

Bila je popolnoma resna in niti malo se ni obremenjevala s posmehovalnim glasom moškega, čeprav ob tem ni mogla prezreti pogleda, ki ga je sinu namenila gospa Gret. Ob njegovem odgovoru se je pozorno zazrla vanj. "Kaj ste slišali o njem?" se je pozanimala in mu pustila nekaj časa za odgovor. Tudi takšne informacije so bile včasih presneto uporabne in vsekakor ji bo moral odgovoriti, če je že to privlekel na dan.
Počakala je da je obmolknil, potem pa s svojim pogledom dobesedno zavrtala v njegove oči. "Ste kdaj bili v njegovi hiši?" se je pozanimala, ne da bi mu dala s čimerkoli vedeti, da je imela za to dokaze. Ob vprašanju je nekdo v prostoru zavzdihnil in ni se niti trudila ugotoviti, kateri od starejših ljudi je bil to, saj je pogled še naprej upirala v Nathana in se dobro zavedala, da je šlo za moč - kdo bo prvi umaknil pogled, bo izgubil. In vsekakor to ni nameravala biti ona.

Nathana je agentkino vrtanje v oči oziroma njeni ostri pogledi precej živciralo. ''Marsikaj!!'' ji je zelo glasno na robu kričanja odvrnil na vprašanje, ki je izhajalo iz tega ker je on povedal prej. Nathan se je globoko zazrl v hrastov les mize ter kar izžareval jezo, ki je se vedno večala. ''Mogoče, ampak vam sigurno ne bom povedal!!'' je zakričal ter vstal. Ob takšni jezi, ki ga je prevzemala je prijel tetrapak mleka ter ga z vso močjo vrgel v agentko tako, da je bila vsa mokra.

Rahlo se je namrščila, ko je vanjo priletel tetrapak mleka. Na njenem obrazu se je pojavil nasmešek, medtem ko je z roko obrisala ostanke mleka in se obrnila proti njegovi mami. "Se opravičujem," je rekla in vstala. "Nathan Gret, odpeljati vas bom morala v Washington na zaslišanje. Zaradi nesodelovanja se vam prisiljena nadeti tudi nekaj nakita," se je zresnila in še preden bi lahko reagiral, hitro stopila proti njemu in mu roke zaklenila z lisicami. "Me je veselilo, gospod in gospa Gret," se je nasmehnila njegovim staršem, ki sta osuplo strmela vanjo, potem pa je potisnila Nathana proti izhodu iz hiše, ga strpala v avto in odpeljala proti letališču, ne da bi se kaj preveč ozirala na njegovo besnenje.