Restavracija Fete de Sales

Patrici se je zahotelo malo francoske hrane. Oboževala jo je in sedaj je rez že dolgo ni jedla. Tako se je napotila v restavracijo Fete de Sales. Prvič bo v tej restavraciji in ni vedela kaj naj pričakuje. Vstopila je skozi vrata. Stopila je do 'receptorja'. Bila je nadvse navdušena. Restavracija se je gibala v odtenkih rdeče in bele barve, kar ji je ugajalo. 'Receptor' jo je popeljal do ne rezervirane mize. Prijetno in udobno se je namestila na stol. Čez nekaj minut je prišel natakar in ji ponudil meni in jo vprašal kaj bo pila. Naročila je neko cenjeno francosko vino. Vzela si je čas in do dobra pregledala meni. Hm..Veliko okusnih stvari je..
Težko se je odločila za jed, vendar ji je na koncu le uspelo. Naročila je njihovo najbolj značilno jed beloni iz Béllona in francosko solato. Beloni so najbolj cenjene ostrige. Patricija je občasno jedla morske jedi. Niso bile njene najljubše, ampak Francozi so jih znali pripraviti in samo zaradi njih jih je jedla. Med naročanjem jedi, ji je natakar postregel z vinom in jo obvestil, da bo hrana čez dobrih dvajset minut.

[Hunt! ok mau je skromen.. ker pač.. ker pač nvm a je tisto dejansko receptor al ne -.-' ]

[Warick! no, rečmo da je receptor. čeprov mislm da bi blo natakar bol natančno xD]

Hitro je zaklenil vrata svojega avta in skoraj jezno ošinil uro na svojem zapestju, kot da bi bila ona kriva za to, da zamuja. Pospešil je korak proti restavraciji in obstal ob načičkanem sprejemniku. Ta ga je premeril z ostrim očesom in Chrisu ni ušlo, da se je rahlo namrdnil ob njegovi opravi, a pravzaprav mu je bilo strašansko vseeno za to, kaj si je natakar mislil o njegovem suknjiču in kavbojkah. Strašansko vseeno celo. Sledil mu je, ko ga je odvedel do mize in se mu hladno nasmehnil, ko ga je le pripeljal tjakaj.

Počil se je na stol nasproti Patricie in se namuznil »Hej, Pat!« Naslonil se je nazaj v udobnem stolu in nadaljeval »Kdo bi si mislil, da se boš tudi ti zaposlila pri NCISu?«zvedavo jo je pogledal in si nato postregel z vinom, ki ga je že naročila. »Že dolgo se nisva videla od tiste bedne policije. Povej, kaj si kaj počela medtem?«jo je z zanimanjem pobaral in naredil poskusni požirek vina. Bilo je okusno, kolikor je pač lahko razločil, a njemu so bila vina bolj ali manj precej enaka po okusu. No, dobro, tisto kislico je vendarle ločil od dobrega vina, a tu se je ponavadi tudi končalo. Vsega tistega tvezenja o bogsigavedi kakih pridihih slive in cimeta ni nikdar razumel.

[Hunt! Ful nism vedla da se že od prej poznava hahhaha lohk bi omenu na ptv x) bi drugač spisala.. i think.. ]

Zamežikala je v njega. Malce je bila presenečena, hkrati tudi ne. "Živjo!" Ga je pozdravila. "Hja, no. Tudi sama si nisem mislila, da bom kdaj pristala tukaj. In evo! Tukaj sem!" Vihravo odgovorila. Zagledala se je v njegove privlačne oči. Že od nekdaj so ji bile všeč. Ta svetla rjava je bila zanjo nekaj posebnega. Nek poseben, določen odtenek, ki pristaja samo njemu. No, no Patricia, zadrži se. Zagotovo je že vezan moški. Odmaknila je pogled iz njegovih oči in jih usmerila v njegovo brado.
"Hm..Tista policija ja.. To so bili časi!" Prijela je kozarec vina, na rahlo zavrtela, poduhala in pokusila par požirkov. "Na sodniški medicini sem delala. Približno podobno delo..No Pač..V mrtvašnici je tako ali tako povsod isto. Samo drugačni obrazci, čeprav se še te ne razlikujejo kaj prav dosti. Kaj pa ti? Kako kaj življenje? Dom?" Zavzeto je govorila o svojem delu, čeprav je povedala le bistvo vsega. Kaj drugega ga verjetno niti nebi zanimalo. Tudi sama se je pozanimala o njegovem življenju. Kmalu za tem je prišlo njeno naročilo. Prijazno se je zahvalila natakarju in pogledala Hunta. "Kaj boš pa ti?" Pogledala je natakarja, nato Hunta in zopet natakarja. Pogled ji je iz minute v minuto bolj švigal od enega do drugega. Končno se je ustavila, ko je Hunt spregovoril. Na dušek je izpraznila kozarec vina in si ga na novo nalila. Ko je natakar odšel sta spet spregovorila. "Pogrešaš kaj stare čase? Nekaterih primerov? Našega tečnega šefa?" Je bolj živahno in v šali dejala, na koncu se pa celo zasmejala.

[Warick! Zakaj bi se pa drgač dobila u restauraciji? Al ol' friends alpa lovers, sam glede na to, da je Chris že packed && done for pač tadrugo odpade ;D]

»Oh ja…«namuznil se je ob premnogih spominih na svoja leta pri policiji. Milo rečeno – bila so ušiva. Varnost je bila na psu in vsi so bili pokvarjeni do konca. Zadnja stvar, za katero so skrbeli, je bila obča varnost in dobrobit. »Sodna medicina?«je ponovil in počasi pokimal. »Ni slabo…potem si videla kar veliko trupel, kaj?«je odvrnil in se zarežal. »Oh, tako tako. Kar gre, bi lahko rekel, no. Dom?«prhnil je v posmehljiv smeh. Zmajal je z glavo in naredil požirek vina, nato pa nadaljeval »Z domom ni nič, tako kot vedno. Kaj pa ti, si se že kaj popravila v svojem okusu za tipe, ali si spet upecala kakega kriminalca?«jo je podražil, saj je Pat v časih policije zamenjala kar nekaj fantov in vsi so bili po naključji večji ali manjši lopovi in goljufivci. »Oh, ne zares…komaj sem zamenjal na NCIS, resnično, ampak mi je že sedaj bolj všeč kot tisto sranje od policije. Tako to gre, ja. Primeri pa so tukaj tako ali tako bolj začinjeni.«se je namuznil. »Ja veš, prav nevarno je, da bom pogrešal tistega starega prasca s hamburgerji. Več kot enkrat sem ga hotel močno udariti.«se je zarežal in svoje naročilo podal natakarju, ki se je pojavil od neznano kod in tja kaj kmalu zopet tudi izginil.

[ hahha jebeš.. opis te restauracije.. sicer je pa bol.. k s emi neda skoz predstaulat blablabla BLA ]

Pokimala mu je. Ja, sodna medicina. Si moreš misliti ha? "Veliko, veliko trupel, bi se reklo. Sicer so bila večinoma od pomembnežev ampak v redu. Najbolj pogosta je bila seveda srčna ali možganska kap. Ali so vsaj tako hoteli, da napišemo..Kakorkoli, definitivno boljše kot delo pri policiji." Z rokami je mahala in ponazarjala trupla in vse željene postopke in prirejenosti resnice. Na koncu pa se je zasmejala sami sebi.
Lotila se je svoje jedi. Prijela je za ostrigo in previdno posrkala njen sok in meso. Lupino je odložila na pomožen krožniček, ki je bil namenjen 'odpadkom'. Ob omembi njenih prejšnjih partnerjev, se ji je sok školjke zaletel. Začela je kašljati in loviti sapo, nato pa je sprejela ponujeni kozarec vode. Delala je velike požirke in kmalu se je umirila. "Oprosti..Za tolele." Ga opravičljivo pogledala in se namuznila. Konec koncev je on kriv, da se ji je zaletelo. "Saj veš..Nekaj pač vidim na kriminalcih. Nekakšna nevarnost ali nekaj. In ne, nisem nobenega še ujela. Sicer pa bi tudi ti lahko med njimi spadal, če nebi delal za policijo." Mu pomežiknila, čisto iz navade. Navada je ostala še iz policijskih časov, kjer sta se vedno dražila. "Pa ti? Kako kaj ti in tvoje seksi mačke?" Mu vrnila milo za drago. "Prav spomnim se, kako si ga enkrat mahnil. Če se nismo potem vsi tam smejali.." Je obudila spomin in se zasmejala. Izpustila je tisto o domu, ker nekako niti ni nikoli tega razumela. Saj ne, da sploh ni vedela veliko o njegovem otroštvu, pa vseeno, ni hotela drezati v njega.

Namuznil se je ob njenem kaslju in se naslonil nazaj v stol, cakajoc da si bo opomogla. "Moje seksi macke?"zasmejal se je, stresel z glavo in odkimal. Naredil je se en pozirek vina, preden ji je odvrnil na vprasanje "Saj sem rekel da so tukaj na NCISu primeri bolj zacinjeni. To steje tudi za primere zensk. Ena me je ze ujela, zapakirala in name prilepila nalepko 'Zasedeno'."namuznil se je ob misli na Alex in zopet nagnil svoj kozarec, cakajoc na hrano. Tudi sam se je zasmejal ob spominu na tisti bozanski udarec, ko je staremu, zavaljenemu inspektorju primazal desni krose in ga poslal na kratek pocitek na trdih tleh njegove smrdljive pisarne. Kako dobro je tisto delo... Veselo se je zahahljal ob starih uzitkih in zavil z ocmi, ko mu je natakar le prinesel narocene jedi. Sam si je omislil rizoto z morskimi sadezi in omako iz sipinega crnila. Pojedel je nekaj svoje hrane in se zadovoljno nasmehnil. No, trajalo je dolgo, a vsaj z razlogom, je pomislil in se zazrl v Pat. "Kako pa ti je kaj vsec mesto? Washington mislim..."je dodal, saj sta delala se na losangeleski policiji, ko sta se spoznala.

Zasmejala se je. Nikoli si ni mislila, da bo Hunt kdaj imel resno zvezo. Nikoli ni deloval romantik in verujoč v ljubezen. No, pa saj ljudje se spreminjajo. Menja pa tudi. Si je mislila, ko ga je gledala in se igrala z žlico. "Lepo, lepo, da si končno v stalni zvezi. Saj si ali ne?" Je vendarle malo podvomila. Lotila se je svojih školjk. Odstranila je misel na prejšnjo nezgodo. Zavila je z očmi in upala, da se to nebo ponovilo.
Nekaj časa sta tiho obedovala, potem pa jo je Hunt nekaj vprašal. "Če dobro premislim.." V mislih je začela primerjati Los Angeles in Washington. Vzela si je kar nekaj dolgih trenutkov, vmes pa srkala vino. "..V bistvu ne vem kje je bolj hrupno. Po eni strani v Los Angelesu, zaradi toliko ljudi in vsega prometa na cesti.." In se spomnila na vse brez vezne cestne nesreče in uboge nedolžne žrtve. "Po drugi strani pa tudi Washington ni tako nedolžen." S tem je predvsem mislila na predsednika in vso njegovo varnost. Potem je tukaj še vojska in njihovi primeri. "No, lahko pa rečem, da je tukaj v Washingtonu vsekakor boljše in bolj zanimivo." Čeprav bi bilo delo obdukcij in vsega kar obsega mrliški oglednik, tudi v Los Angelesu zanimivo. Sicer bi pa nekako bilo podobno temu. Je pristavila v mislih in se zopet spomnila policijskih dni. Takrat se je šele uvajala proti mrliškemu ogledniku in je nekako hodila na terene skupaj z agenti. "Kaj pa tebi?" Ga je še vprašujoče pogledala in čakala na kako začinjenost.

Emily White je že skoraj cel mesec delala kot posebna agentka pri NCIS-u. To so bile njene sanje že od otroštva, vedno je sanjala o tem. In sedaj, ko jih je končno uresničila, ni več vedela kako naprej. Ni imela fanta, niti si ga trenutno ni želela. Prav tako ni imela otrok, sicer pa si tudi teh sedaj še ni mogla privoščiti. Vedno je mislila, kako zelo bo srečna, ko bo postala agentka, kako bo njeno življenje postavljeno na glavo, kako bo uživala. Toda sedaj ni mogla reči, da je srečna. Bila je na smrt utrujena od dela, že odkar je delala se je ukvarjala s primerom umora, ki ga nikakor niso mogli rešiti. Dneve in dneve preživlja v svoji pisarni in pregleduje dokaze, jih proučuje in razmišlja, vendar nikakor ne najde prave povezave. Nekako ji je postalo dolgčas. Svoje delo si je zamišljala popolnoma drugače, bolj živahno in napeto, kot po televiziji. Potrlo jo je tudi dejstvo, da svojega prvega primera nikakor ne more speljati proti koncu in počutila se je skrajno nekoristno. Svojemu šefu je bila skrajno hvaležna, ko jo je razveselil s prostim dnem. Odločila se je, da bo enkrat za spremembo jedla odzunaj, popolnoma odklopila službo in težave, ter se predala razvajanju. Odpravila se je v edino restavracijo, ki jo je poznala v Washingtonu, v Fete de Sales. Bila je francoska in kuhinja ji je bila všeč, pravzaprav jo je spominjala na leto, ki ga je preživela v francoski Nici. Poiskala si je prazen sedež in temeljito pregledala jedilnik, ko je zaslišala znan glas. V srcu jo je stisnilo in prvo, na kar je pomislila, je bilo, da se bo mogla vrniti v službo. ''Timothy'' je poklicala sodelavca, s katerim sta skupaj reševala primer. Mislila je, da jo išče ali kaj podobnega, vendar koliko verjetno bi bilo, da bi jo našel v vsem Washingtonu. Res je, da ni bilo prav, ko je izključila telefon in se popolnoma prepustila uživanju, vendar je bil to njen prvi prost dan in resnično ga je potrebovala. ''Kaj se je zgodilo? Iščeš mene? Joj, oprosti ker sem izključila telefon, vendar je to moj prvi prost dan in resnično ga potrebujem'' je začela razlagati, saj je bila trdno prepričana, da se je v službi zgodilo nekaj pomembnega. Obupano je zavzdihnila in pogledala partnerja, ki je bil na oddelku precej dalj časa kot ona in seveda, bil je mnogokrat bolj izkušen kot ona. Sama pri sebi je upala, da se ne bo preveč razjezil.

Rahel nasmešek na Timovem obrazu je nakazoval, da ga nekaj zabava. Misli so mu tekle kot namazane in trenutno je premišljeval o šefu oddelka - Miku, ki je zadnje čase bil malce nagnjen k potegavščinam. To, da je dal celemu oddelku prost dan in so vsi razen njega in Tima mislili, da imajo samo oni prost dan je bilo vražje zabavno. Neprestano se je smehljal k temu dokler se ni odločil, da bo prehodil teh par kilometrov in se ustavil vneki restavraciji kjer bi kosil. To je tudi naredil in dolgo trajalo, da se je znašel pred neko francosko restavracijo imenovano Fete de Sales. Brez kakršnega koli zadržka se je odpravil v njo in zagledal agentko, ki je delaa v njegovem oddelku. Ni in ni se mogel spomniti kako ji je ime, vedel pa je, da jo je spoznal pri prejšnjem primeru. Zatorej se je odpravil k njej in poltiho pozdravil z upanjem, da je ne bo prestrašil saj je zgledala precej zamišljena. Kaj hitro je agentka spoznala Tima in bilo mu je malo žal pri srcu, da se on ni mogel spomniti njenega imena. Ob vseh njenih besedah in opravičevanju se je zdrznil, ampak si istočasno ni mogel pomagati, da ne bi začel govoriti: ''Počasi, počasi...nisem tukaj zaradi službe, prišel sem kosit! Lahko zatorej prisedem?''. Bilo je čudno, koje Tim kar takole stal pred njo z usnjeno jakno v rokah ter čakal na odgovor...

Kot vedno, je tudi tokrat izpadla neumno. Morala se je zasmejati, vendar se je že trenutek kasneje drznila. ''Ah, kako sem neumna'' je rekla in se namrščila. Bila je tako pod vplivom službe, da je tudi na svoj prosti dan razmišljala samo o njej. ''Torej, resno? Mislim, tudi ti imaš prost dan?'' je bila še vedno v dvomih in v istem trenutku je iz torbice potegnila telefon. Brez razmišljanja ga je prižgala, ni hotela nevšečnosti s strani šefa, mogoče jo bodo potrebovali in tega ne bo vedela. Odpovedi si resnično ni mogla privoščiti, sploh ne sedaj, ko je službo šele dobila. ''Seveda lahko prisedeš, tako ali tako je bolje če se z nekom pogovarjam, ko sem sama razmišljam samo še o službi'' je rekla z igrivim nasmeškom na obrazu, ni hotela pokazati kako utrujena in napeta v resnici. Popravila si je rjavo karirasto srajco in svojo ogromno torbico potegnila s sosednjega stola, da bo Tim lahko sedel. Natakarja še vedno ni bilo k mizi, zato je Emily spet v roke vzela jedilni list in ga preučevala. ''Nikakor se ne morem odločiti kaj bi naročila'' se je nasmehnila in sodelavcu podala jedilnik.

((A lahka še jaz pridem? ))

[seveda lahko prideš....naslednjič vprašaj v čveko ]

Tim je pozorno opazoval sodelavko kako je izražala z obraznimi kretnjami svojo mišljenje in na nek način mu je bilo to všeč. ''In ja, tudi jaz imam prost dan....Po pravici povedano sem ga že bil potreben!'' ji je lahkotno odvrnil ter se usedel na stol s katerega je sodelavka umaknila torbico. Nevšečnost, ki mu je stala v ustih mu ni dala miru in zato je žvečilno potisnil pod mizo, tako, da tega nihče ni moral ivdeti in prav pazil je, da je Emily gledala vstran. Sam je prevzel jedilni list, ki mu ga je porinila sodeavka in brez, da bi prav pogledal je povedal, da bo on jedel Dunajski zrezek z praženim krompirčkom. ''Saj se ni tako težko odločiti, če imaš prazen želodec...in kako kaj drugače?'' ji je z nasmeškom odvrnil ter skomignil z rameni...

[short post...]

Sproščeno se je nasmehnila, da je pokazala svoje popolne zobe in oči so se ji zaiskrile. Vsaj nisem edina, si je rekla. ''Ah, jaz tudi. Nikoli si nisem mislila, da bo tako naporno'' se je namrščila, vendar je še vedno ohranila nasmešek. V tistem trenutku je zazvonil njen telefon in zdrznila se je. Upala je, da ni kdo iz službe in zato je s težkim srcem pogledala svoj sms predal. ''Hvala bogu'' ji je ušlo, med tem ko je videla, da ji je sms poslala njena sestra Marie. Pravzaprav ga sploh ni odprla, saj je vedela, da ni nič pomembnega, verjetno ji je samo dolgčas v službi ali pa rabi kakšno uslugo. ''Prav imaš, zakaj moram vedno vse zakomplicirati'' je rekla z nasmeškom na obrazu. ''Jaz bom vegetarijanski krožnik z veliko solato, tukaj je enostavno najboljši'' mu je pomežiknila. Ob vprašanju se je malce zdrznila, saj ni vedela, ali mu lahko odgovori po resnici. Nikakor ni imela namena lagati, vendar bi se počutila skrajno neumno, če bi sodelavcu priznala, kako jo njena sanjska služba ubija. ''Ubistvu ne preveč dobro. Šele en mesec sem v službi pri NCIS-u in sem že popolnoma uničena. Je vedno tako, ali se nekako privadiš vsega tega pritiska?'' je resnica sama ušla iz nje.

Tim je takoj, ko se je Emily nasmehnil vrnil nasmešek ter še naprej mirno čakal na natakarja. ''Res je ta služba dokaj naporna, ampak sem doživel že marsikaj hujšega!'' ji je odvrnil Tim ter se igral s prstimdtem, ko je Emily preverjala svoj telefon. Seveda je ob tem, ko je Emily ušlo par besed Tim takoj nasmehnil in uvidel, da so te besede bile zaradi službe. '' Dobra odločitev, res imajo tukaj najboljšo vegeterijansko hrano!'' ji je odvrnil ter zdaj že malo bolj nastrpno čakal na natakarja, ki ga še vedno ni bilo od nikoder. Z sodelavko se je imel namen iskreno pogovarjati saj mu ni bilo do laži. Tudi Tim je na čase posvetil preveč svojega časa službi in ga je ta debesedno ubijala. Tim se seveda ni mogel zadržati, da nebi odgovoril na njeno vprašanje zato je kar zinil: ''Tudi mene včasih služba dobesedno ubija, a se s časom navadiš!''...

Ob Timovi iskrenosti je bila zelo pozitivno presenečena, saj se ji je na prizorišču zločina in v službi zdel popolnoma drug človek. O njem je dobila vtis, kot da je zelo oster, redoljuben in, da ni ravno navdušen nad neposlušnostjo. Toda vse to je očitno pridobil s službo. ''Uh, hvala bogu, šele en mesec delam in se mi zdi, kot da ne bom zdržala niti dneva več'' je v smehu povedala in si popravila pramen svetlih, skodranih las, ki ji je silil v oči. Nestrpno je pogledala za natakarjem, niti jim ni zamerila, vedela je, kakšen je občutek, ko si popolnoma zaposlen in nimaš časa niti dihati, pa vendar je bila lačna in njihov odnos je bil precej neprofesionalen. ''Si predstavljaš, kako bi ljudje reagirali, če bi si mi pri primerih vzeli toliko časa, da bi prišli na prizorišče, ga pregledali in raziskali?'' se je pošalila na račun zmedenega natakarja, ki ga še kar ni bilo videti od nikoder.

Ray je zapeljal pred gostilo. "Super, tukaj so!" Mislil je Tima ter Emily, ki sta večerjala. "Gospodična Waric, lahko počakajte tukaj, ali pa greste zraven." Nasmehnil se je in rekel: "Aja, no, Ray. Ray Cullen." Avto je ugasnil, pogledal po njem in rekel: "Super, avto je uničen. Timu bom dal 500 $ da ga da popraviti." Potem je stopil iz avta in pogledal, kakšna škoda je nastala. Videl je, da je sprednja desna luč razbita. "Sranje! Tim me bo ubil, potem ko me bo zaslišal." Zavzdihnil je in stopil v notranjost. "Ne, ne dovolim, da me oskrbiš. Ne še!" je rekel, ko je ta hotela nekaj reči. Zvonček na vratih je zacingljal in Ray je stopil v predelek, kjer sta sedela Tim ter Emily. "Hej," je rekel in se nasmehnil. Kri je začela teči po mizi. "Prekleto sranje!" je zaklel. Vedno bolj se mu je vrtelo in opotekel se je par korakov nazaj.

In potem je zaslišala šepet na svojih ušesih. No krasno. KRASNO! V njej je kar vrelo. In to ne ena emocija ampak več hkrati. Bila je prestrašena, po drugi strani zopet ne. Bila je jezna nanj in hkrati se ji je smilil, ko je imel tako rano. In cel kup nesmislov in zmede je vladalo v njej. Vendar se je za silo zbrala in sledila njemu, njegovemu dejanju in igrala neko žrtev. Usedla se je v avto, tako kot ji je on naročil. Hotela je nekaj reči, a ji je zabičal, da naj bo sklonjena. "Bi mi lahko končno povedal za kaj se sploh gre?!" Je vseeno rekla, sicer pridušeno, a dovolj glasno. In ko sta bila izven parkirišča se je vzravnala. Ozrla se je po zadnjih sedežih. "Krasno, nobene prve pomoči. Kaj res vse stvari hranijo v prtljažniku?" Pogledala je Raya in njegovo ramo. Kar kipel je od jeze ali nečesa. Nekaj je govoril. Nekaj..Na pol je poslušala na pol je razmišljala kako za vraga bi ga oskrbela.
Kmalu sta prispela pred gostilno. Vprašujoče ga je pogledala. "Kdo.." Prekinil jo je s povabilom. In seveda je odšla z njim. Bog si ga vedi kaj se bo zgodilo z njim. In izgubil je veliko krvi. Izstopila je iz avtomobila. Ravno mu je hotela reči, da naj končno se ustavi in pogleda ramo, ampak jo je prekinil. Že drugič, če ne celo tretjič v tem dogodku. "Kako je trmast." Je zagodrnjala. Torej mu je sledila v restavracijo. Videla je, kako se je že opotekal, a je vseeno imel dovolj moči, da je prišel do mize. Za mizo je videla Timothya in neko neznano agentko. V tistem trenutku pa se je Ray opotekel. K sreči, da je stala za njim in ga za silo ujela. Nežno ga je položila na tla (polovico je opravila njegova teža) in zakričala: "Pokličite reševalce! In dajte mi krpo!" Še preden ji je kdorkoli prinesel krpo, jo je že zgrabila z mize. No ni bila krpa, bolj je bil prt z mize. Vse kar je bilo na njem je poletelo na tla. K vragu! Si je mislila in se ni zmenila za nastalo škodo. Prt je zavila okoli svoje desne roke in pritisnila na rano. "Izgubil je veliko krvi." Je govorila kakor v bolnišnici. "Kje je rešilec?!" Se je še enkrat zadrla in pogledala na okoli.

[ total drama! ]

Rayju se je vrtelo. "Nič mi ni, samo malo se mi vrti no!" je rekel. Poskusil je vstati, vendar ga je nekdo potisnil nazaj na tla. Čutil je močan pritisk na rami, videl je Timov ter Emilyn obraz in skoraj se je nasmehnil. "Emily, saj buljiš kot riba." Pomislil je: "Super! V taki situaciji se še norčujem!" Spet se je že skoraj usedel, pa mu je to spet nekdo preprečil. "Pa dajte no! Sam je samo praska!" Slišal je, da ga je nekdo začel oštevati, vendar je poslšual samo na pol. Ubogljivo je kimal in govoril: "Seveda!" Potem se mu je ped očmi stemnilo. Rayova glava je mlahavo obležala.

((Da da, sej ste jo hotl, pa ste jo dobl ))

[ nč ne vem o drami ;D ]

"Daj bodi pri miru!" Mu je zabičala, ko je večkrat skušal vstati. "Pa kaj res ne razumeš, da moraš nujno v bolnišnico?!" Močno se ji je upiral, a je hkrati slabel. Zato ga je lahko s potiskom na ramo zadržala in zopet butnila ob tla. Na drugega sploh ni mislila, kot le na to, da ga čimprej spravijo v bolnišnico. A ker je očitno ta klic in reševalec trajal in trajal in ga od nikoder ni blo, bo zopet morala za vse poskrbeti ona. In ravno, ko ga je želela povprašati o ključih avtomobila, je izgubil zavest. "No krasno." Bližnjega gledalca je poprosila, da malo poprime na rano. Sama pa je prebrskala Rayove žepe in iskala ključe. "Imam jih." In sedaj je istega gledalca še poprosila, če ji ga pomaga nesti v avtomobil. Prijazno s emu je zahvalila za pomoč. Vtaknila je ključe v avto in oddrvela proti bolnišnici. Prav malo jo je brigalo za Timothyja in tisto nepoznano agentko, ali karkoli je pač bila. Kaj kmalu sta bila v bolnišnici, kjer je zdravniku povedala za veliko izgubo krvi. O rani pa tako ali tako ni ničesar vedela.