Mrtvašnica

Patricia je z nasmehom na obrazu vstopila v mrtvašnico. Globoko je vdihnila njen vonj. Spet tukaj. Je pomislila z nasmeškom na obrazu. Malce se je razgledala, saj se je vseeno malo razlikovala od prejšnje mrtvašnice v kateri je delala. Stopila proti obešalnikom, si slekla svoj plašč in ga obesila. Oblekla pa si belo haljo. Previdno je zapela vsak gumb posebej. Iz torbice je vzela nekaj barvnih pisal, marker in vodo odporni flomaster, ter si jih nadela v zgornji levi žep. Vedno je imela pisala pri roki. V isti žep si je dodala še laboratorijsko pinceto. V desni žep spodaj, si je natrpala nekaj parov rokavic. V levega pa čiste krpe in zaščitna očala. Tako. Pripravljena sem na prvo žrtev.

Z vozno posteljo in mrtvaško vrečo na njej, je Patricia zopet vstopila v mrtvašnico. Oblekla si je haljo in potipala za parom rokavic v desnem žepu. Nadela si jih je. Odprla je Mrtvaško vrečo in truplo preložila na secirno mizo. Gledala ga je. Opazovala njegovo izmaličeno glavo in vse druge modrice po njem. Bil je dokaj umazan, ves od krvi in na bogu nekaj rjavega. Verjetno je bilo blato. Kakorkoli že, vzela je majhen vzorec te rjave snovi označila in spravila na bližnji pult. Potem je vzela še vzorce krvi z različnih mest in snov za nohti, jih primerno označila in postavila na pult. Tudi počesala ga je in delce v laseh primerno shranila.
Odprla tuš in ga temeljito umila. Naredila nekaj slik modric, katere so se prej mogoče malo slabše videle in ponovno glavo. Prijela je skalpel in mu na prsih zarezala zareznino v obliki črke Y. Odprla ga je, odstranila še prsni del hrustanca, da bo bolje videla organe. Izrezala mu želodec, 'iztresla' njegovo vsebino v posodo, označila in pustila za analiziranje. Pregledala je še ostale organe, mu odvzela nekaj urina in ga kaj kmalu zaprla s šivom.

Vse je primerno označila in postavila na pult. Med obdukcijo si je vse zapisovala v zvezek in pomembne stvari podčrtala z markerjem. Nikoli ni zaupala novejšim snemalnim napravam.
Tako je ve popisala, primerno označila. Truplo je prestavila v veliko jekleno omaro. Na palec mu je še dala oznako nato pa ga pokrila z belo rjuho in ga zaprla v omaro.
Vzela si je prost čas in nameravala oditi na kavo.

Tim se je sprehajal po stavbi NCISa, ko pa se je spomnil, da bi lahko šel pozdravit novo mrliško oglednico. Za hojo ob pozni uri in njegovi zaspanosti je do mrtvašnice porabil približno pol ure. Ko pa je le prišel je videl razkosano truploin vse organe na mizi. In vi mislih si je govoril Ne postani bled, ne postani bled.... Vseeno je šel do oglednice in ji rekel ''Zdravo sem agent Tim Cash in ti si?''.

Od zunaj navznoter je že zaslišala korake. Definitivno moški. Si je mislila in ga kaj kmalu pričakovala. Saj..Ima dober želodec kaj ne? Je bolj sebe spraševala v mislih, kot pa da bi mu dejansko to zastavila. Spomnila se je da bi lahko malo bolj pospravila organe in ostale dokaze. Če ne drugega, vsaj obiskovalcem nebo takoj slabo, ko vstopijo v mrtvašnico. Konec koncev pa je to le mrtvašnica in take reči naj bi pričakovali.
"Hej! Patricia Warick. Me veseli. Si za skodelico kave? Ravno se nameravam oditi po kavo." Mu pomolila roko v s poznanstvo in ga kar takoj povabila na kavo, čeprav se niti ni zavedala kako to zveni. Čeden tipo. Si ga je ogledovala, nato pa kmalu pomaknila pogled mimo njegove glave.

Tim je rade volje stisnil roko novi mrliški oglednici, ki ga je vabila na kavo. No seveda pa Tim kot Tim ne mogel oditi brez, da bi si ogledal truplo in kako je nova mrliška oglednica opravila obdukcijo. Ko je tako gledal truplo je vedno bolj postajal bled, zato pa se je obrnil in začel govoriti ''No, Patricia bi mi malo razložila kako je kaj z našo žrtvijo? Seveda pa po poti, ker ne morem več gledati razkosanega trupla''.

Patricia je potegnila truplo ven iz velike jeklene omare. Med ogledovanjem je njen sodelavec Tim postajal čedalje bolj bled. Kaj kmalu je truplo potisnila nazaj v omaro.
"Hm. Torej, dve uri pred smrtijo je jedel francosko solato s tofujem in pil vino Cheateau Mounton. Predvidevam, da je jedel v francoski restavraciji Fete de Sales." Mu je razlagala, med tem pa se sprehodila do obešalnikov in si slekla haljo. " Za nohti je bilo nekakšno tkivo kože, sem jih poslala naprej v analizo za primerjavo. Potem v laseh nekaj posušenih drobcev blata in vijoličasta nit. Na boku je bilo blato. Modrice na zapestju, te ste verjetno že opazili, nekdo ga je močno držal in res mislim močno. To ženska nebi zmogla. Vsi organi so v redu v normalnem stanju. V čeljust je prejel top udarec, kar je razvidno že iz prvega pogleda. Več podatkov bom pridobila ko bom prekuhala lobanjo." Se ob razlagi malce nasmehnila, da mu le nebi bilo slabo na misel prekuhavanje glave.
Pograbila je svoj plašč. Oblekla si ga je in poprijela še za torbico. "Oh ja še nekaj. Desno oko je bilo iztrgano. To pomeni, da ni bil ven izbezgan z žlico ali čem podobnim, ampak na golo roko. Ni znakov, da bi se razlil, torej iščete še celega." Je dokončala svojo pripoved, se obrnila proti mrtvašnici in pogledala če je vse v najlepšem redu. Odšla je proti vratom in ga povabila: "Torej, kam greva na kavo?"

Tim je nestrpno opazoval Patricio kako je razlagala o žrtvi in ga gledala naravnost v obraz. Na vse kar je oglednica povedala je odgovoril z ''Ja!'' kajti ne več mogel zdržati ob pogledu na truplo. No potem je Patricia končno odložila haljo in vprašala kam gresta na kavo, Tim pa ji je z lahkoto odgovoril ''V gostilno Domino, tam se ponavadi z sodelavci dobimo na kavi in pokramljamo''. ''Za tabo, Patricia'' je še za konec dodal in odšel za njo iz mrtvašnice.

[ti voziš! pa napiši tam prvi post pliss]

Patricia je prišla nazaj v mrtvašnico. Lotila se je prekuhavanja lobanje, da bo bolj razvidno 'odtis' orožja, katerega so uporabili in morebitne druge napake. Čeprav bi Patricia lahko uporabila rentgen in si s tem malce poenostavila, ni izbrala te metode. Čeprav dandanes ne morejo brez novejših naprav, je Patricia nekako bolj zaupala prekuhavanju in tako je bilo tudi bolj zanimivo. Enostavno je uživala v tem. Čeprav ni bilo bog ve kaj videti.
Tako se je lotila. Vzela je rokavice, si jih nadela. Vzela še kotel in njegovo lobanjo, katero je prej odstranila. Prekuhavala se je približno pet ur. Mogoče malo več. Med tem je Patricia skakala gor in dol po mrtvašnici in morebiti naredila še druge obdukcije, katere niti niso bile toliko pomembne, ker je morala samo potrditi sum smrti.
Po pet urnem prekuhavanju, je s ploščatim cedilnikom vzela lobanjo iz kotla. "No, pa poglejmo, kaj se je zgodilo tebi." Je rekla pol glasno. Z rokami je počasi in nežno prijemala za lobanjo. Tako jo je pravilno obrnila, da bo bolje videla. Vzela je še fotoaparat in naredila nekaj slik za dokumentacijo. Na čeljusti je bila grda vdrtina. To da je topi udarec je bilo že prej razvidno. A da bi lažje ugotovili kateri, je morala narediti ves ta postopek. Definitivno je bilo nekaj okroglega ali ovalnega. Mogoče kak kipec. Kakorkoli že, vzela je še ulitek si zapisala par stvari in nehala. Dovolj so imeli. Slike in ulitek. Sedaj je morala samo še predati ugotovitve.

Mike je vedel, da je oglednica trenutno na zasluženem, dopustu, zato je korakal po hodniku precej počasneje, kot bi sicer. V roki, katero je držal stisnjeno v pest je nekaj držal, njegovi koraki pa so bili - kot vedno - enakomerni. Ko je prišel do temnih vrat, ko so škrišnili tečaji - takrat mu ni vzelo veliko časa, da bi našel tisto kar je iskal. Več vrečk z napisi, pravtako pa so bile tam plastične eprovete. Ulitek, vsebina želodca, zanohtje, lasje, snov v laseh... to so bili le nekateri naslovi, katere je Mike lahko prebral v naglici, ko je vse zdajal v majhno vrečico. Nato je ob tuplo prilepil rumen samolepilen listek, na katerem je pisalo: Pridi k moji mizi - Snake. Počasi je odkorakal v Laboratorij.

Novo truplo, nova analiza. Prav uživala je v tem in komaj je čakala nov primer. "Torej, kako ste gospod X?" Svojo novo +žrtev' je poimenovala kar gospod X. Občasno se je tu in tam pogovarjala z žrtvami, ki jim je delala obdukcije in delila menja z njimi. Kar je seveda bilo čudno, a se ni zmenila za to.
Pripeljala je truplo s prizorišča. Z veliko sile je potisnila voziček skozi vrata. Pustila ga je kar tam in si sama odšla pripraviti kavo z veliko kofeina. Prav potrebovala jo je, da ji zbistri misli od vse te vročine zunaj. Bil je sončen dan in zunaj je kar pripekalo. "Bog kaj bi bilo, če ne bi imeli klime." Je komentirala medtem, ko je čakala, da voda zavre. Potem je v kozico nasula tri velike žlice kave in povrela celotno brozgo. "Mmm, kako diši." Nalila je kavo v skodelico in odšla proti truplu. Kavo je odložila na pisalno mizo, kjer je izpolnjevala podatke. Iz škatle rokavic je vzela par rokavic, si nadela haljo. Prijela je za kemični svinčnik in začela izpolnjevati osnovni del formularja. Ime in priimek je prepisala iz zdravniškega kartona, ki so ji ga dodelili. " Torej gospod X. Bova začela?" Izpolnila je še datum rojstva in tista prva predvidevanja o smrti.
Njegovo truplo je postopoma preložila na mizo za seciranje. Bil je težak za njo, a tudi to spada k njenemu delu. Še vedno ji niso dodelili pomočnika, ki bi ji pomagal pri takih stvareh. In za to se je mislila pritožiti. Vendar bo še malo počakala. Prižgala je luč nad truplom, da bo bolje videla. Obšla je truplo in ga še enkrat pregledala, odvzela morebitne sumljive vzorce, jih pravilno označila, nato pa ga končno umila. Vse kar je lahko je sprala z njega. Poslikala je modrice na zapestju in eno veliko modrico na levi strani trebuha. "Hm.. zanimivo.." Končno je lahko prijela za skalpel. Naredila je zarezo v obliki Y na prsnem košu. S prijemalkami je prijela kožo in ga odprla. Z rezalnikom je prerezala kost prsnega koša. Odstranila je prerezani del in odprla se je notranjost trupla. "Hm..Hm..Hm.." Je zahmala ob pogledu na njegovo srce. Definitivno je bil srčni bolnik. Imel je zamenjano srce, kar pomeni, da je imel zdravila tako ali tako. "Le kdo ti je podaril srce." A tudi to srce je bilo popolnoma sesuto. Skorja nič ni bilo od njega. Popolnoma je bilo skrčeno. Odvzela je kriv iz srca oz. kolikor jo je pač ostalo. "Nekakšen strup ali nekaj.." Še naprej je pregledovala želodec, jetra. Vse skupaj je bilo skrčeno in skorja nič ni ostalo od njih. "Strup česa?" Se je spraševala na glas, nato pa jo je nekaj pri vratih zmotilo.

[ kdo bo pršu? ;D ]

Ray je stopil skozi vrata mrtvašnice. No, poskušal je priti, pa ga nekako niso ubogala. "Pa ne se hecat!" je rekel in jih odprl ročno. "Bemti, pa oprema!" je tiho rekel in srknil mlao kave. "Čer," je vedro pzdrvil sodelavko. V mrtvašnici še ni bil. Zdelo se mu je, da nekaj manjka, pa ni bil prepričan kaj. "Kaj smo ugotovili, gospodična Warrick?" jo je podražil Ray in ji prinesel drugo kavo. "Tega spijem preveč. Skoraj ni ne spim potem." Nasmehnil se je in takoj opazil, da je nekaj narobe. "Kaj je narobe s tem srcem? Tako ožeto je. Kot... Kakšen strup."

Huh? Očitno jo je le nekdo prišel obiskati. In kdo drug kot Ray. Čeprav je prej pričakovala Timothya ali pa Mika. No kakorkoli, tudi njega je bila vesela. "Živjo!" Ga je odzdravila nazaj, gledajoč v srce. V eni roki je imela svinčnik v drugi pa podlogo z obrazci. Svinčnik je mencala okoli ust. Nato pa ga le odmaknila in nekaj zapisala. Nič ni odgovorila, le prejela je novo pošiljko kave. Čeprav še tiste svoje sploh ni spila. Vendar je ta bila vsaj topla. "Nekaj testov bo še treba narediti. Oziroma analizni laboratorij jih bo." Sama ni vedno naredila vsega in tudi ni bila prepričana če lahko. Odgovorila je dokaj zamišljeno in srknila nekaj požirkov tople kave. Kako ji je prijala ta toplota, ki je spolzela po grlu navzdol. "Strup ja, samo kakšen?" Še vedno je gledala proti odprtemu truplu, ki jo je kar vabilo in vabilo k sebi. Res zanimivo.. Je hkrati odmevalo v njeni glavi. Nekaj minut je bila tišina. Sama ni nič rekla, saj se je popolnoma zakopala v misli in se skušala spomniti približno vrsto strupa, ki bi to naredila. "Mislim, da sem to že nekje videla." Je rekla na glas, a sploh ni imela namena. Končno ga je le pogledala. Če je kaj rekel, a tako ali tako ni slišala. "Ray, kaj meniš?" Je povprašala za mnenje. Oni, ki so na terenu si bolj zapomnijo stvari. Ona pa je slučajno imela zdaj to smolo, da je pozabila. Ni in ni se mogla spomniti. Pa naj naredi kar hoče.

Ray se je zazrl v Patricijo, čeprav je vedel, da se mora posvetiti truplu. Umaknil je pogled in se ponovno zazrl v truplo. "Hm... Takole lahko poškoduje srcee organski strup kakšne kače. Kot tajpan ali pa kobra. Amapk to je veliko preveč poškodovano. Strup so morali umetno pridobiti iz kače, da so ga lahko umetno pridobili. Lahko bi bila tudi kakšna bakterija." Pote se je spomil. "Himera!"

Čudno ga je pogledala. "Himera?" Ona je vse poprej ciljala na cianid. A bog ve. Sicer se je pa strinjala z njim, da tole o kačah je definitivno premočno, da bi bil strup od kače. Čeprav so tiste redke, ki so zares strupene, zelo močne. A kakorkoli. Spila je kavo, katero je prinesel Ray in se vrnila k pisalni mizi. Prazen lonček je odložila poleg pisal. "Torej Ray, kaj za boga je Himera?" Prvič je slišala to besedo in je niti ni znala povezati. Oh ja, očitno le ni vedela toliko, kot je mislila. Naslonila se je na rob mize in ga gledala. Truplo je zaenkrat nameravala pustiti, vendar ne za dolgo. Tako ali tako je treba ugotoviti, kaj je povzročilo to skrčenje organov, ki je bilo nadvse zanimivo. Mogoče pa bi morala na kak seminar iz tega.. Čeprav je dvomila, da tak seminar sploh obstaja, vendar poskusiti ni greh. Če ne drugega bo vsaj nekaj več izvedela o strupih.

Alex se je nasmenhil. "Ja, Himera. Gre za zelo redko bakterijo. Vlada jo je nekaj časa razvijala, potem pa so jo zavrgli. No, tako smo vsi mislili. Razen če so odkrili to sranje na kakšnem računalniku Ministrstva za obrambo. Če je sploh prišlo do vdorov. No, kakorkoli, Himera v 32 urah ubije človeka. Najprej so simptomi podobni gripi, potem pa gre samo še navzdol. Začnejo ti odmirati notranji organi, čisto se posušijo. Vidiš te rane?" je rekel in pokazal na modrice. "Lahko je posledica odmiranja. Kakorkoli, celice ačnejo ubijati same sebe in koža močno popoka, vendar ne vedno. Včasih se pojavljajo tudi krvavitve izza nohtov. Na koncu začneš kašljati kri in potem smrt. Verjemi, vse je zelo boleče." Pogledal je Patricijo in se zamislil. "Potrebovali bi vzorec tkiva, da se prepričamo, če je to res to."

"Himera!" Seveda, ko ji je pojasnil s eje spomnila. To je tisto, kar je že videla. Točno! Skočila je do Raya in mu pritisnila poljub na lice. Vse to od veselja, da jo je razsvetlil. "Bereš mi misli veš." Je pokomentirala. Stopila je do trupla in vzela skalpel. Odrezala je košček tkiva, blizu srca. Spravila ga je v plastičen lonček s črnim pokrovom. Na samolepilno nalepko je napisala podatke in datum, ter izvor tkiva ter se podpisala z začetnicami. "Izvoli. Upam, da bo v redu." In upala je na čim prejšnje rezultate. "Torej Ray, kako ti gre?" Mislila je na to raziskavo in dokazovanje, da on ni kriv. Mislim, saj nekako ni bil. Ali pač?

Ray se je nasmehnil. "Hvala, Patricija. Bolje bo, da tole odnesem na preiskave. A to. Ne preveč dobro. Trenutno dokazi kažejo proti meni, ampk tole... Kje bi lahko dobil Himero? No, sicer pa imejo samo posredne dokaze. Dvomim, da ne bomo našli tistega prasca, ki je podtaknil to. No, hvala za pomoč," je rekel Ray vedro in se nasmehnil. Prijel je lonček in naredil požirek iz svojega lonča s kafejem. "Tale kava s vanilijo je ogabna. Kakšno pa piješ ti?"

Nasmehnila se mu je nazaj. Lepo da mu je pomagala. Vsaj nekomu. "No, le čim prej odnesi to." Ga je nekako podila, vendar v šali. Res bi tudi ona rada izvedela od kje jim ta bakterija. "Kava? Običajno pijem navadno kavo z mlekom. Redko kdaj vzamem s kakim dodatkom kot je kokos ali pa cimet. Obožujem cimet. Cimet je zame najboljša začimba na svetu. No saj so tudi druge dobre začimbe.." Kje za boga je sedaj našla začimbe, ji ni bilo jasno. A pač povedala je nekaj, kar bo mogoče kdaj rabil vedeti. "Od kje pa misliš, da so dobili to bakterijo?" Se je vrnila nazaj k primeru, čeprav ji je nekako že presedalo. Pogledala je na uro in konec delovnega časa se je bližal. NO vsaj uradni del. Tako ali tako je vedno ostajala še pozno v noč. Nekatere obdukcije so jo pač premamile. Ampak danes, je bil ta moški zadnji. Samo pokrpati ga še mora.

"Zanimivo. Drugič ti bom prinesel kavo z jurčki. Saj veš, gobe. To je tudi začimba," je smrtno resno rekel Ray in ujel njen pogled. "Samo hecam se, no!" Sedel je k računalniku in nekaj vpisal. Printer je začel enakomerno tiskati. Pogledal je vzorec in dodal: "Hja, nimam pojma. Lahko so jo naredili. To je verjetno, daj je Ministrstvo uničilo bakterijo. Tako sem vsaj jaz slišal. In tudi v njihovem računalniku piše tako. Tule imam kopijo obrazca." Pokazal ji je pravkar natisnjen list. V glavi je bil logotip ministrstva za borambo, v vsebini pa podatki o bakteriji. Zraven galve je z rdečimi črkami pisalo: "UNIČENO" Ray je pomignil na list in rekel: "Očitno imajo astarele definicije sistemov. Če uporabljajo Windowse ti tako ali tako pridejo hekerji notri. Razen če uporabljajo Windows 2000, ampak še..." je rekel in utihnil.

"Pa ti veš kakšno je dejansko ministrstvo? Koliko reči naj bi bilo uničenih ali pa zapečatenih, pa na koncu niti niso? In ja, lahko bi kdorkoli noter vdrel. Sicer pa.. Čaki, zakaj gobe? Nisi resen." Šele sredi razmišljanja je dojela, da bi ji gobe dodal v kavo. "Ne ceniš cimeta, to je to." Je dodala resno in ga prebodla s pogledom. Oh, ja..Otrok. Si je mislila in nekako sprejela, da pač ni mislil resno. Kakorkoli, pojma ni imela, ko ji je govoril o tehnologiji in kako vdreti v njo. "In ti veš o tem veliko ker?" Jo je zanimalo, a ne zaradi tega, ker bi ji bil sumljiv vendar je pač bila radovedna. Pogledala je tisti list in ga na hitro prešinila.

Ray se je nasmehnil. "Cimet je za štrudelj, pa za pecivo. Mogoče za kavo, po tvoje. No, bom drugič poiskusil al pa danes, ker je tole negravžno." Naredil je premor in se nasmehnil. "Toliko vem, ker sem na ulici vdrl v marsikateri računalnik. No, na to sicer nisem ponosen, vendar ko sem pobegnil od doma, sem se moral od nečesar preživljati. Da bi hodil po ulici in kradel, nise bil za to, poleg tega pa nisem hotel biti narkoman in podobno. Da bi se za denar dol dajal pa še manj," je rekel Ray in se ji je zazrl v oči. "Ministrstvo mora uničiti bakterije in viruse. No, tako ali tako se lahko oglasimo tam in jih pretipamo, če tega niso storili," je Ray še vedno dejal z nasmehom. "In glede cimetova kave. Povabim te na eno, ko boš imela čas." Pomežiknil ji je.

Pokimala mu je. Strinjala se je z njim. "Cimet ni začimba kar tako. " Čeprav jo je verjetno prav ona tratila v kavi. A pač, ji je bilo tako všeč. Poslušala je njegovo kratko pripoved, ki je razkrila delček njegove preteklosti. Nikoli se ni povprašala o njej. Niti ni imela razloga, da bi se. Vendar sedaj, ko ji je razkril ta mali dragoceni stavek, je imela še večje sočutje do njega. Občudovala je to, da ni postal narkoman, kot večina pobeglih. Občudovala je njegovo sedanjo osebnost, ki je bila prijetna. No vsaj njej je bila prijetna. Odslonila se je in stopila k njemu. Z dlanjo ga je pobožala po licu in ga gledala v oči. Tiho je rekla: "Si imel težko otroštvo kaj?" Glas je bil prepolnjen s nežnim čustvom. Z veseljem je sprejela povabilo na kavo. Veselila se je tega trenutka in najraje bi odšla že kar sedaj. A ker ni imela pomočnika, ni mogla njemu naložiti zašitje telesa. Ah, kaj moreš. Takšno pač je življenje.

Čutil je njen dotik na licih in njegovo srce je skoraj pregorelo. Umiril se je in rekel: "Ja. No, ne morem reči, da je bilo težko. Ampak tako sem se vsaj lahko postavil na noge. Veš, oče je bil morilec. Brian Cullen. Le kdo ga ni poznal. Očeta sem spoštoval, to že, vendar preziral. Nisem mogel živet z nekom, ki je ubijal ljudi. Potem je tako umrl, mama pa... Ne vem, kaj ji je bilo. Spečala se je z učiteljem zgodovine. Sovražil sem ga, on pa je mene. Mama ga je vedno zagovarjala. Svija profesroska," je jezno rekel Ray. "No, zato sem tudi pobegnil. Zaradi njega." Nasmehnil se je in vstal. "Rabiš pomoč?"

Toliko sovraštva.. In še vedno je.. Vesel. To se ji je zdelo nadvse občudovanja vredno. Objela ga je. Stisnila ga je k sebi in še vedno predelovala, kar ji je pravkar povedal. Pravkar je z njo delil najverjetneje, najbolj temno stvar v življenju. Ni ga več hotela moriti s tem, zato ga je le še tesneje stisnila k sebi. V objemu mu je dogovorila: "Pomagal? Kako? Sicer pa niti nimam dosti. Deset minut dela." Se ji zdi. Dokazi si tako ali tako povečini že bili pobrani. Edino poslikala, ne ve če jih je. No, organe in notranjost trupla bi bilo pametno slikati. Torej maksimalno dvajset minut časa, da vse poslika, zašije truplo in pospravi. "Saj, lahko počakaš veš.." Je še dodala. Še vedno ga je objemala. Z rokami ga je gladila po hrbtu in počasi božala.