Zasliševalnica 1.1

Zasliševalnic ni iskal dolgo, saj so v stavbi na srečo obstajali kažipoti, pa tudi prijazni ljudje, ki so ustregli vsakršni želji; Aaronu zaradi njih ni bilo potrebno zapraviti šestdesetih centov za lonček kave, saj se je pretvarjal, da nima pojma, kje natančno naj bi avtomati bili.
Tako je precej zadovoljen, pa čeprav brez slehernega načrta, odprl vrata temne sobe - kar je bilo z dvema lončkoma temne tekočine precej težko - ki jo je osvetljevala ena sama in precej šibka luč. Medtem ko so se vrata prostora počasi zapirala, je on že sedel nasproti temnopoltega moškega, ki je, na Aaronovo veselje, izgledal precej miren in razumevajoč. "Angus Billy Tramlett." Slednje besede je prebral iz mape, ki si jo je na poti nekako izboril in je vsebovala borno število osnovnih podatkov. "Kako to, da moški vaših let, ki niso več tako rosne, ni srečno poročen, s kopico otrok, ampak je v skriti zvezi?" Lonček je porinil na drugi konec mize, enega pa ohranil pred sabo. "Ali pa zveza ni bila več tako skrivna? Čeprav se mi zdi, da je bil pokojni Agginson malce bolj mišičast, bi se ga vi z lahkoto znebili." Niti sanjalo se mu ni, če je kar neposredno izkazovanje dejstev dobra taktika za odkritje resnice, a tako ali tako je bil prepričan, da bo pogorel.

''Pač nisem za dolgoročne zveze'' je mirno odgovoril Angus na agentovo vprašanje. Ko pa je agent zastavil nekaj drugih besed, se je v Angusu vzbudil bes in močno je vdaril po mizi ter zakričal ''Nisem ga ubil!''. V Agnusu se je iskrilo in ni mogel več vzdržati zasliševanja zato je grdo nadrl agenta ''Ti mi ne boš pravil kaj je bilo, ker vem, da ga nisem ubil in vi mornarčki, ki se spravljate na napačne lahko kar odpeketate!!''. V naslednjih sekundah je začel noro butati po črnem oknu in kričal ''Spusite me ven!''….

Z dvignjenimi obrvi je strmel v moškega, ki se je nenadoma iz razumevajočega spremenil v besnega. "Saj nisem rekel, da ste ga ubili vi. Le navajam dejstva. In če boste izkazovali takšno nasilje, je to še en razlog več, da ste osumljenec." Zadnje besed je moral izgovoriti precej glasno, da je lahko preglasil njegovo kričanje. "Sedite, za božjo voljo in pustite ubogo ogledalo pri miru!" V njegovem glasu je bilo slišati prizvok besa, saj je začel izgubljati potrpljenje. "Kje ste bili v času umora? Z Agginsonovo ali kje drugje?" Zdelo se mu je, da ga ne bi bilo dobro še enkrat razjeziti, zato raje ni vztrajal pri prejšnji teoriji. S pogledom še vedno uprtim v Tramletta, je srknil požirek kave, ki je bila nenavadno odlična - imela je celo turški priokus. Najraje bi vzdihnil od zadovoljstva, a se mu niti čas niti kraj nista zdela ustrezna. Ker je moški nasproti še vedno vztrajno molčal, je drug lonček kave porinil še bližje k njemu. "Spijte malo. Pomirja." Sam se je res počutil precej bolj potrpežljivega in pripravljenega na nove izzive.

Tramlett je bil besen, ampak je le uslišal besede agenta in se mirno usedel za mizo ter naredil par požirkov kave. ''Niti ne vem kdaj je bil umorjen in vi mi pravite naj vam povem kje sem takrat bil?'' je z še vedno malo besnim in glasnim glasom povedal ter se naslonil nazaj na naslonjalo stola. Ostro je strmel v agenta ter ga z očmi opozarjal, da pazi kaj naj naslednje vpraša.

Kotički ustnic so mu dvakrat neopazno trznili - prvič, ko se je moški le umiril in drugič, ko je pograbil kavo. Potipal je po žepih jope in zadovoljno ugotovil, da ima s sabo tudi rokavice. Kako praktično. Ob možakarjevem napadalnem vprašanju pa mu ta praktičnost ni mogla kaj pomagati, saj še sam ni vedel, kdaj je bila žrtev umorjena. "Khm. Lahko mi podrobno opišite vaš celotni dan in bova prišla do rešitve." Veselo se mu je nasmehnil in na plan že privlekel beležnico in pisalo. "Torej, začniva kar z minuto čez polnoč tega dne, končala pa bova," pri tem je ošinil lesketajočo se zapestno uro, "sedemnajst minut pred deveto." S pogledom je zavrtal vanj, z eno roko tapkal po mizi, zraven pa na majhen list v beležnici risal neprepoznavne krivulje in čačke; daru za umetnine pač ni imel. "Mislite, da je tole res turška kava, ali pa je precej dober ponaredek?" ga je nekaj sekund po prejšnjem vprašanju namrščen vprašal. Tudi te uganke nikakor ni mogel razvozlati.

[DNK odvzem - Pametno (Mike)]

Angus je gledal v agentove oči in ko so se zalesketale od predrznosti je vstal in stisnil plastični kozarec. Iz njega je pljusknila kava po mizi, zmečkano plastiko pa je vrgel blizu agenta. "Poslušaj me, ti golazen morska..." je začel, a takrat se je spomnil nečesa, kar sta gledala nekega dne z Amando... Sicer sta televizor prej ugasnila, ker sta raje počela kaj drugega, a videl je tisti del, ko so nekega tipa zaprli le zaradi ugovarjana. Sprostil se je in sedel. "Ok, Ok... vse vam bom povedal." je na koncu rekel. "Z Amando sva se videvala že štiri leta... vendar je... nekega večera." Takrat se mu je pred očmi odvil prizor, katerega je že toliko let poskusil pozabiti. "Vozil sem pod vplivom alkohola... Bili smo na rojstnem dnevu." Pogoltnil je slino. "Najinega otroka. Rodila je po devetih mesecih, ko sva se spoznala. Rešiti ga je hotela, ko smo se zaleteli. Ona in Gill sta skočila iz avta, pri tem pa je..." spet je pogoltnil v slino in oči so mu napolnile solze. "Gill se je zvalil pod tovornjak." Takrat so ga čustva premagala in solze so se mu ulile. "Ona pa je pozabila na vse. Amnezija. Mene so odpeljali v bolnišnico, nato pa sem jo pred nekaj časa spet srečal v lokalu. Začela sva znova." Glas se mu je prelomil in glava mu je padla. "A vendar nihče še vedno ni vedel." In zdaj je bil le tiho. Popolnoma tiho. Še vedno ni vedel, zakaj je sploh odprl usta. Zaradi filma. Zaradi enega samega filma.

Kava, ki se je nesrečno razlila po mizi, se je končno prebila do njenega roba in je začela prešerno kapljati na lesketajoča se tla, kakor, da bo tam odkrila nov svet. A Aaron se je le na kratko namuznil in raje prisluhnil možakarjevi izpovedi. DNK je bil še vedno ohranjen na robovih lončka. Tramlettovo izpoved bi najraje na sredi prekinil, saj ni verjel, da mu bo zgodba o spoznanju dveh golobčkov kaj koristila. Toda nekako se je zadržal in si ob omembi nekega Gilla to ime hitro zapisal. "Ste lahko malce bolj natančni pri tem Gillu, ki je bil, najverjetneje, vajin otrok? Koliko je bil star ob trčenju?" Vprašanje je postavil karseda previdno, saj je imel neprijeten občutek, da je iz črnca izvlekel že vse informacije.
Kapljanje kave se je zdaj sprevrglo že v majhen potoček, ki je s svojim žlobudranjem prekinjal smrtno tišino. Na tleh se je zdaj oblikovala že prava luža, ki se je znatno povečevala. Da ne bi čistilki Helgi povzročil preveč dela, je zmečkani lonček postavil na tla poleg svojega stola, saj ni bil prepričan, da se ne bo možakarju zopet skegljalo.

Angus je še vedno imel nos uperjen v tla. Ni vedel kaj naj naredi. "Nekaj čez tri leta." Smrknil je, glas pa je bil popolnoma krhek. Roko je stisnil v pest. "Gilly..." je dahnil in iz denarnice potegnil sliko otroka pretežno črne polti - mulata, ki se s svojim psičkom igra z žogo. Podal jo je agentu, pri čemer se je potrudi, da slika ni zadela kave, ki je hitro tekla z mize, a madež se ni zmanjšal.

[Kaj si ti SLUČAJNO bivši admin NCISA?! Kr poznaš vse fore.]

Sliko otroka je brez besed spravil v žep, pravtako je uspešno ignoriral jokajočega črnca. Takšnemu prizoru še ni bil nikoli priča - črncu ki joče, namreč. "Se vam morda sanja, če je imel Agginson kakšne sovražnike? Bi lahko imela vdova kakšen motiv za umor?" Medtem ko je opazoval, kako se skuša še zadnja kapljica odrešiti ječe črne mize, mu je padlo na pamet, da bi lahko zadnje vprašanje Tramletta le še bolj vrglo iz tira. "In preden vam zopet pade na pamet, da bi me zmerjali z morsko golaznijo in se spravljali na ubogo ogledalo naj vam povem, da lahko ostanete v priporu." Globoko je zajel sapo in si obljubil, da je to eno zadnje vprašanje, saj je z vsako sekundo, ki jo je preživel v tej sobi izgubljal voljo do življenje. Pa tudi pritožil se bo, da ne namerava več nikogar zasliševati. Predvsem moških. In starcev, najstnikov, zavaljenih žensk, nenavadno usmerjenih ljudeh, skratka nikogar. S pogledom, ki je pravil, da naj že brž karkoli izusti in bosta oba odrešena muk, je zavrtal v temno packo, desno od levega očesa temnopoltega Agnusa.

Emily je s šopa svojih službenih ključev poiskala ključ, ki odpira zasliševalnico 1.1. Zdela se ji je najbolj primerna, saj se v njej že kar nekaj časa ni odvijalo zaslišanje. Odprla je težka oblazinjena vrata in prižgala luči. Odšla je proti kameram in jih aktivirala. ''Tako, agent Cash, našega osumljenca, gospoda Raya Cullena, lahko posedete na stol za zaslišanje'' je rekla in pokazala na stol, čeprav brez potrebe. Pogledala je v kamero. ''Ker z nama ni nobenega drugega agenta, se bom najprej predstavila. Sem agentka Emily Kirsten White, moje polno ime, in prisegam, da bom govorila resnico'' je na hitro povedala in pri tem ni odmaknila oči od kamere, ki je snemala dogajanje. Pogledala je Tima in se mu nasmehnila, resnično mu nikoli ne bo pozabila, da se je pojavil na pravem kraju ob pravem času.

"Ray Cullen, NCIS. Prisegam, da bom govoril resnico." Nasmehnil se je. "Zdaj sem tukaj, pač mi ni reba, da sem še priklenjen," je dodal. Nasmehnil se je in oči so se mu igrivo zalesketale. Videl je Emiliyn pogled in se nasmehnil. "Malo hm... Zaljubljeno delujeta, sveža ljubezen?" je vprašal. Lučka na kameri je ugasnila in še en udarec. "Napad na agenta NCIS je kaznivo dejanje, prav tako kot poizkus umora," je rekel in pomagnil na ramo. Nasmehnil se je. "Lahko prosim poveste, česa sem obtožen? IN prosim, odpri mi lisice. Ne bom pobegnil."

[ okej brez zamere, ampak ne štekam posta >< kdo je odpru lisice in kaj je z lučko na kameri? ]

(Bom popravu to z lisicami. Kamera crknala )

Toliko ni zavijala z očmi že od srednje šole, ko je imela malce bolj uporniško obdobje in je zelo rada jezikala, potem pa temu primerno obračala oči. Trudila se je, da na posnetku to ne bi bilo tako zelo očitno, toda po vsem tem kar je prestala s Cullnom, ji verjetno nihče ne bi zameril. Enostavno je ignorirala njegova neumna vprašanja in svojim živcem ponavljala naj se zberejo. Nasploh je sicer zelo tolerantna, pa vendar njena meja kar hitro popusti. Ray je hodil po nevarnem robu in Em si ni želela, da bi ga prestopil. ''Dovolj, ne bom nadaljevala, dokler ne usposobimo kamere'' se je obrnila k Timu in se trudila ohraniti mirno kri. Stopila je k kameri in jo natančno pregledala. Videti je bila popolnoma cela, seveda, NCIS ima vedno najnovejšo tehnologijo. ''Ah, kako neumna sem'' je rekla potiho in se zmagovalno nasmehnila. ''V njej je še vedno kaseta iz prejšnjega sojenja, ki je zdaj polna. Enostavno moram samo ustaviti drugo'' je razlagala bolj sebi kot moškima poleg sebe, in med tem menjevala kaseto. Porabljeno je označila z datumom in naslovom, prav tako je dodala svoj podpis in jo pospravila v kuverto, ki jo je zapečatila. ''Tako, lahko začnemo znova'' je rekla s širokim nasmeškom in z užitkom ignorirala Rayeve prošnje po rešitvi izpod oprijema lisic.

"Seveda ne boste," je rekel Ray. Upornik v njem se je prebudil in vstal je. "Poslušajte! Prosim, da ugasne kamero, lahko pa jo tudi razbijem!" je rekel jezno. Kako je sovražil nadute ljudi. "Briga me za tale primer, vsekakor pa me ne briga, kdo je ubil ljudi! Moj oče je bil morilec, mislite, da sem neumen?!" Res, očeta je spoštoval, vendar hkrati preziral. "Sovražim ljudi, ki ubijajo, ja, sovražil sem očeta, ko sem izvedel, kaj počne! Sam ne morem ubijati, zdaj pa me že odpni teh pofukanih lisic!" Ni se usedel, nadaljeval je: "Kaj bi radi? Mobilnik je v desnem žepu, pištola v levem. Levem hlačnem."

((Sorry za kletvice Mi ni v navadi, ampak kadar sem jezen (lik je grozno ) si tudi včasih dovolim kaj takega))

Emily je prhnila predse in se čisto kratko, a sladko nasmejala. ''To ti ne bo pomagalo'' mu je pomežiknila in globoko v sebi razmišljala, kaj bi bilo najbolje narediti. Ga zaslišati ali poklicati okrepitve, da ga umiri. Bila je besna in utrujena, cel dan je bila na prizorišču umora in čisto naključno je naletela na osumljenca, ki je bil hkrati tudi njen sodelavec. ''Poslušaj, spoštujem pravila in se ravnam po njih, edino kar bi rada je, da sodeluješ'' je začela pogovor s prijaznejšim tonom. Z njim se nikakor ni nameravala pogajati, vendar ga je hotela umiriti in tako prihraniti nekaj časa. ''Zaradi zakona in zaradi varnosti sebe in Tima te ne morem spustiti iz lisic'' je nadaljevala, še vedno popolnoma mirno in zbrano, čeprav je njena koncentracija že zdavnaj popustila, če je bila sploh kdaj prisotna. ''Torej, lahko prosim mirno izdaš izjavo, ali to pač enostavno ni tvoj slog?'' je še vedno z mirnim glasom dodala nekaj sarkazma, ki je pri njej nepogrešljiv. Ustnice je rahlo raztegnila v nasmeh in si z desno roko otrla čelo.

"Prav. Ni me teba," je rekel in se ozrl po sobi. Kakšne možnosti ima? Možnosti so tri. Prva: Napade preiskovalko, Tim ji pomaga, oba onesposobi, razbije kamero ter pobegne. Druga: Razbije kamero, ubije Tima ter Emily in pobegne. Tretje: Onesposobi oba preiskovalca in pobegne. Preračunal je kote in končno je imel načrt. Oziroma-ni ga imel. Še vedno je priklenjen na stol. Zvalil se je na tebuh in začel kričati: "A, moj trebuh!" Stol se je prevrgel in Raya je grozno bolela glava. Tudi potiti se je začel.

Odprla je vrata. ˝Kaj pa se tukaj dogaja?˝ je rekla ter pogledala Emily. Nato je pogledala proti Rayu. Nato je opazila tudi Tima. Zavila je z očmi, ko je še enkrat pogledala osumljenca. ˝Aha, že razumem.˝je rekla ter stopila korak nazaj.

[kdo te je na stou priklenu?]

Emily je bila zmedena. V teh petinštiridesetih minutah, kar je poznala Raya, je spoznala, da mu ni ravno za verjeti. Ni bila prepričana, ali ima Ray resnično bolečine, ali je to spet ena izmed njegovih idej za pobeg. Ni razumela zakaj si pravzaprav tako zelo želi svobode, če je nedolžen mu bodo to tako ali tako dokazali. In njegov oče je bil morilec? To ji ni in ni dalo miru. Strah jo je bilo stopiti do njega in mu pomagati, četudi je bil priklenjen je bil izkušen borec in to se mu je videlo. Pogledala je proti Timu in pravzaprav ni vedela, kaj bi sploh lahko storila. V tistem trenutku pa je v sobo skočila še ena agentka, ki jo je Em tokrat videla prvič. ''Pokažite značko in potem počasi dvignite roke, ste sredi zasliševalnega postopka'' je počasi dala navodila in v roke prijela pištolo, vendar je ni namerila v žensko, ki je pravkar vstopila. ''Upam, da razumete, da gre tukaj za formalnosti'' je še razložila in stopila korak bližje k Rayu, vendar dovolj daleč stran, da je ne bi mogel doseči.

Ray je rekel: "Daj no, Em, ne prevarjam se!" Potem se je nasmehnil in takoj vstal. Izkoristil je agnetkino preusmerjeno pozornost in se pognal na Tima. Vzl mu je avtomobiljske kluče in se poganl iz zaslievalnice. "Oprosti, Em. To moram raziskati sam! Nikogar nočem poškodovati!" je dodal in potem videl gumb za požarni alarm. Pritisnil je na gumb in požarna vrata so se zaprla preden bi lahko Emily prišla skozi. "Tim, prosim! Pusti me pri miru, da to sam naredim." Ustavil se je in videl okno. "Tretje nadstropje? Kakšne možnosti? Nikakršne." Vseeno se je pognal skozi okno tretjega nadstropja. Prsital je na neki škarpi, meter visoki. "Oprosti, Tim!" je še enrat rekl in se pognal od stavbe NCIS-a. Izginil je v okolici D.C.-ja.

Preden se je sploh zavedala kaj se dogaja, se je Ray že pognal na Tima in bil v trenutku pri oknu. Osuplo se je pognala za njim, a bila je prepozna. Že se je pognal skozi okno in lahko ga je samo opazovala, kako je spretno pristal na strehi. Z odprtimi usti in v šoku je gledala za njim. Od besa je postala popolnoma nemirna in najraje bi začela kričati na vse povprek. Počutila se je skrajno nesposobno in neuporabno. ''Preklet naj bo!'' je zakričala in udarila po leseni mizi, ki je bila na srečo dovolj trdna. Očitno so pri NCISu pomislili na vse. ''Kaj zdaj? Prasec nam je ušel'' je zaklela in pogledala proti Timu, nova agentka ali karkoli pač je že bila, pa je samo stala pri vratih. ''Popolnoma nemočna sem proti njemu'' je na robu joka potožila in se usedla na oblazinjen stol. Prijela se je za čelo in oči usmerila proti tlom. Takšnega dneva ni imela še nikoli in v tistem trenutku si je želela, da bi poslušala svojo mamo, ko ji je govorila, da je njeno poslanstvo imeti mirno službo in veliko ljubečo družino.

˝Sem Ines Blek, NCIS˝ Je rekla Ines ter pokazala svojo značko. ˝In oprostite, ker motim sredi zaslševalnega postopka. Ravno sem odhajala iz svoje pisarne ko sem slišala hrup in mislila da je kaj narobe.˝

Ines je hitro odšla. ˝Trapa!˝ Si je med hojo po stopnicah govorila sami sebi.