Aljaska

Helikopter je razmetaval sneg sem ter tja. Sunkoviti sunki vetra, ki jih je povzročal rotor so bili vse prej kot nadležni. Vse skupaj je zelo spominjalo na kakšno vojaško akcijo, saj je Timothy skupaj z drugimi agenti moral izskočiti iz angleškega Apacheja. Resda je bilo čudno,da se po Ameriki vozijo z Angleškim vojaškim helikopterjem, ki je še najbolj primeren za boj s Talibani v odročnem Afganistanu. Ampak vsi ostali helikopterji NCISa so bili že zavzeti in Timothyeva ekipa je morala vzeti tega. Tim se je zbral ter skrčil noge za odskok. Mrzel zrak ga je premrazil do kosti. Zdelo se je, da se mu ne more zgoditi nič hujšega. Dokler ga ni ob doskoku zaobjel še sneg. Bilo ga je najmanj 5 metrov in še vedno je naletaval. Tudi sam Timothy, ki je vodil to vajo ni vedel kje natančno jih je helikopter odložil. Na papirju in v pisarni je tale naloga izgledala zelo lahka, za zelo izkušene agente NCISa. Ampak divjina je že na prvi pogled izgledala kot nočna mora. Vedel je, da bodo morali združiti vse svoje moči, da bodo prebrodili to zmešnjavo. Helikopter je tako odletel in Timothya z ostalimi agenti pustil za sabo.
''Torej tu bo potekala naša vaja… gre za preživetje v naravi! Vse kar so nam naložili v te nahrbtnike so nož, kresilni kamen ter nekaj oblačil. Upajmo, da bomo uživali!'' je ob glasnem bučanju vetra skorajda kričal Tim drugim agentom…

Šklepetal je z zobmi in tiho klel, ker ga je zeblo kot cucka. Tema. Samo tema. Ravno pravi čas smo si izbrali. Pristal je v snegu in se hitro otresel. Vse je imel mokro. Pod Soft shell jakni je imel topel pulover. In pod njim še majco s kratkimi rokavi. "Nedvomno!" je zaklical nazaj Timu. Premaknil se je en korak in se zvrnil v sneg. "Shit." Ni bil navajen takih temperatur. Če preživim tole, dam vsem za pijačo. Raje bi bil v topli postelji. Počasi se je pobral in se otresel. Seveda je požel smeh.

"Ej, Tim!" Veter je neznosno pihal in glas mu je odnašalo. "TIM!"

[soft shell? :O]

Svež zrak... saj je samo svež zrak. Tim je stiskal zobe. Hotel je biti vzgled svoji ekipi. Čepraj je bilo to težko doseči, saj se je temperatura gibala okoli -30°C. Točno tako Ray. Nedvomni je prava beseda.'' je odvrnil ter se glasno zakrohotal, čeprav je veter preglasil ves njegov sneg. Morali so iz tega hriba hitro in to takoj, kajti temperatura je bial tukaj le še višja in spodaj bi si lahko naredili začasno prenočišče. Ni hotel tratiti časa za premislek zato je kar zinil: ''Klapa čas je za spust iz tega hribčka. Spanec pod kakšno smreko bi mi prav prišel.''.
Seveda je Tim takoj zaštartal in se začel spuščati. Čeprab je poskušal ostati zbran ga je smeh premagal. Ray se je zvrnil v sneg. Mislim WTF? Ray... haha. Niti misliti si ni upal, da se bodo na tej odpravi tako smejali. Ampak zraven so pač imeli Raya... z njim pa je smeh nekaj vsakdanjega. No, šele po 5 minutah se je Tim uspel zbrati ter umiriti. Med smejanjem je pozabil na mraz in veter. Zdaj pa je to vse skupaj prihajalo nazaj. Nadležno žvižganje vetra. Močn naletavanje snega. Mraz, ki je rezal do kosti. Bi sploh lahko bilo še hujše? Verjetno ne. Zdaj, ko so spet vsi bili prisebni v tem groznem vremenu so lahko nadaljevali z 'majhnim pohodom'. Tim je začel korakati proti južnemu delu hriba, da bi si ogledal teren za spust. Ampak kllicanje njegovega imena ga je pri tem ustavilo. Bil je Ray. Saj kdo pa drug. ''Želiš?!'' je nejevoljno vprašal ter ga pogledal z ti. 'ubijalskim pogledom'.

((Jakna lol xD Firma Pa 5 metrov snega, mi bomo pa hodli, ya ))

"Okay, show's over." Prestrelil je sodelavca s pogledom. Veter mu je osušil grlo in sveže obrita brada mu je zmrzovala. "Končno!" Stekel je do njega kolikor pač je lahko. "Ni dobro da gremo tukaj." S roko je pokazal proti hribu. "Tu je sneg mehkejši. Lahko se utrga plaz. Poleg tega piha južni veter. Pihalo nam bo v obraz. In nas še bolj nazeblo. Bolje bi bilo da gremo okoli tistega tam...." Pokazal je na veliko gmoto. "In gremo proti jugo zahodu. Daljša pot, vendar boljša za nas."

Povesil je roko in se zazrl v Timove oči. "Sodba, big boss." V ekipi je bil največji zajebant. In tudi najmlajši.

Ray je bil res edini svoje vrste. Samo on je človeka kot je bil Tim lahko nasmejal do solz. Pravi humorist bi se temu lahko reklo. Kakorkoli pa vendarle Ray ni maral, da se Tim preveč smeji njegovim nezgodam. To je tudi pokazal z svojim pogledom. Če Tim Raya ne bi poznal bi mislil, da se pači in bi se še bolj začel smejat. Pa vendar je smeh zadržal zase.
''Smarty pants... pa pojdimo po tej tvoji poti.'' Obrnil se je ter se odpravil proti drugemu koncu hriba. Prezeblost je izgleda bila še najmanjši problem tukaj na Aljaski, saj se je iz gozda slišalo medvedje rjovenje le nekja metrov naprej pa so bile losove sledi. No, če bi vsaj srečali losa bi imeli pojedino. Tim je kljub popolni zbranosti na dogodek izgubljal na moči in postajal utrjen. Prav bi mu prišel kak spanec. Na helikopterju zaradi trušča ni mogel spati, prej pa je moral dokončati še primer. Torej okoli 48 ur neprespanosti. Pri takšnih stvareh je Tim pogrešal Mika. On bi vedel kaj storiti. Že 2 leti pogrešani agent pa žal tokrat ni mogel pomagati. ''Klapa... zmigajmo se! Vsi za mano.''

[mater se mi ne da:P]

Nasmehnil se je Timu in pokimal. Stopal je za njim, da je Tim že naredil gaze. Tuljenje vetra mu je počasi začelo najedati. Ampak ne bo težil. "Losi so blizu," je tiho sporočil Timu. "Verjetno iščejo vodo." Premikali so se še tišje. Slišali so nekako noslanje in Ray se je moral upreti na Tima da ni padel, tako se je smejal. "Takole si obriše nos Emily." Ponovno se je vzravnal. "Kakorkoli... Verjetno los." Pogledal je zvezde. Petkratna dolzina velikega voza. Ne, repa. Nasel je severnico. In pravokotno pod njo sever.. "Hodimo narobe. Bolj proti zahodu moramo. In čez ta gozd." Dvesto metrov pred njimi se je razprostiral gozd orjaškijh razsežnosti. "Epic!" Je cinično rekel.

"Mogoče lahko prespimo v gozdu. Iz iglavcev potegnemo veje, jih namečemo po tleh se uležete, jaz pa vas pokrijem z ostalimi vejami."

((Sorry za kako slovnično napako, hitr tipkas pa se takoj zgodi xP. In ya, shit happenes ^^ ))

Mraz se je zajedal pod kožo. Če ne bi šlo za stvar preživetja ali smrti bi se človek kaj hitro udal prostranosti narave. Volja je vse kar potrebujemo... si je prigovarjal med počasnim gazenjem Tim. Kot skupinica izkušenih agentov bi morali tole prebroditi brez težav. Ampak Aljaska je res pravi izziv. Ker so mu ustnice počasi zmrzovale je začel govoriti: ''Aja, btw naš ukaz je takšen - čimprej se moramo zdevati proti kakšni ribiški ali lovski vasici, da nam pomagajo od tod. Kakšne pripombe?''. Malce hripavo se je zasmejal, nato pa nadaljeval: ''Se mi je zdelo, da ne''. Otročje je za povedanim pokazal še jezik ter strosil vejo nekega iglavca, da se je iz nje usulo nekaj snega. No, zdaj imam ta frdamani sneg še znotraj bunde. P**ko ma**rn*!.
Človek bi sicer mislil, da sem tokrat jaz deloval otročje, ampak Ray - specialni agent, ki govori o brisanju nosa? Za crknit. Takšne misli, ki so Tima dejansko nasmejale so ga tudi ogrele. Debelo je plaval po svojih mislih medtem, ko je Ray nekaj blebetal o losih ter gozdovih. ''No, Bear Grylls a nas boš ti vodil? Se ti ne zdi da malce preveč gledaš Discovery?''

[da nevem več pisat pa si nisem mislil ]

"Kaksen ukaz spet? Ni dovolj fa so nas spravili v to sranje, zdaj hocejo se ukaz? In najbolje da najdemo se kaksno truplo in ga zvlecemo sabo lepo k Hetty. Lepo v njeno pisarno." Sam pri sebi je preklinjal Hetty - tokrat jih je totalno zafrknila. "Em, Tim? Kaj pa kava je vkljucena v ta paket?" Sam brez kave ne zdrzi. In Tim tudi ne zdrzi brez kave. "Ker, khem, sem jo vzel Hetty." Iz zepa je potegnil vrecko kave in pomahal z njo Timu pred obrazom. "Seveda. Ampak zdaj to ni serija, zato ga ne bomo srali."

Zavil je proti gozdu , kjer je bilo se bolj hladno. "Ima kdo premocene nogavice, karkoli?" Sam je potegnil nogavice iz nog in si hitro obul druge. Hlad se je zazrl v njegove noge. Sedel je na vejo iglavca in nasel zemljo, sicer zmrznjeno, vendar ne prekrito s snegom. "Okej, naloge si moramo razdeliti. Nekdo mora najti suhe veje. Nekdo mora narediti "postelje" - velike veje iglavcev oskubite stran od glavne veje in polozite en na drugega. Nekdo pa hrana. Ima kdo kake zelje? Ker mene mika lov. Ne? Okej. Greva midva, Tim?"

[LOL!]

V vsem tem trušču (od helikopterja) se Patrici pač ni dalo razmišljati zakaj kje in kako so pristali na to. vsekakor se je do dobra toplo oblekla in nase navlekla najdebelejše obleke. Najbrž se je edina tega izziva sploh veselila. Adrenalin se ji je poganjal po krvi in medtem, ko so drugi poskušali spati na tem razpotajočem helikopterju je sama skorja dobesedno poskakovala sede. In si v glavi pela marsikatero slavno uspešnico. Skoraj je že plesala na tistem neudobnem sedežu (za katerega ji sploh ni bilo mar). Nato so morali skočiti. V tisto temno mrzlo belo pokrajino, ki je na pogled bila privlačna. No Patricia se je zavedala, kako mrzla zna biti in neprijetna.
Skočili so po vrsti v kakih pet metrov snega. Ni imela pojma kako točno se naj bi sprehajali po tem, vendar bojo počasni. In prekleto srečo bodo imeli, če bodo sploh kam prišli. Tolikšna količina je zavirala hojo, potem je pa bil še ta metež, ki ni pojenjal. Bolj je izgledalo, da ratuje močnejši iz minute v minuto.
Videla je Timothya in Raya. vesela je bila obeh, čeprav ni imela pojma kakšen odnos ima z Rayom. Vendar se je te pustolovščine tako veselila, da se sploh ni spraševala tega, kaj šele zakaj za vraga je ona tukaj, ko je na terenu samo ob mrtvih truplih. Tudi skozi vso to debelo navlako, ki jo je imela na sebi, je čutila neprijeten mraz. Že res, da ga še ni čutila do kosti, vendar ga bo kmalu.

Sledila je Rayu in Timothy-u, ko sta razpravljala debato o prenočišču in poti do gozda ali nekaj. Kolikor je razumela to 'vajo', je bilo potrebno priti do neke vasi ali nečesa kjer pač imajo povezave ali pač nekaj, da bi nam pomagali od tod. Iznajdljivost? V večini se je strinjala z Rayom, rekla pa ni bog ve kaj. Le mrzel nasmešek ji je kraljeval na obrazu (v bistvu je bil skoraj zaledenel od tega mrazu) in se zasmejala ob Rayovih šalah. "Timothy!" je zaklicala, ko je debata prešla na spanje in počivališče. "Strinjam se z Rayom. Vejevje nam lahko pomaga izolirati temperaturo. Poleg tega predlagam da smo pod vejevjem v skupinicah. Saj veste, deljenje telesne temperature. Definitivno si dajte na glave čimveč pokrival.." je začela podpirati Raya in nalagati dodatne stvari. "Straža v skupinicah, menjava na nekaj ur vsaj do zarje.." pomela si je roke, da bi si jih bolje ogrela in nadaljevala: "Za hrano bi bilo dobro poskrbeti. Nazadnje lahko tudi jemo gobe - če se kdo spozna na njih- ali pa lubje, če že ne bomo našli mesa.. " Prekinil jo je Ray ko je že predlagal, da gresta s Timothyem loviti živino. No Paticia je skomignila z rameni: "Ali pa greste v skupinah." je dokončala. Med vsem tem 'pogovorom' so že zavili proti gozdu in nekako bili v njem.

[oo lej lej lej xD]

''Kava, kava... predaj jo vodilnemu?'' je bilo vse kar je Tim lahko rekel. Ob besedah je naredil še zelo resen obraz in marsikdo bi ga vzel smrtno resno. Tim je drugače oboževal kavo - bolj natančno brez nje že dolga leta ni preživel dneva. Še v vojski so si jo kuhali. Sicer pa bi kava v tem metežu prijala. ''Klapa hitro za mano. It's cofee time!'' se je nasmejal ter udaril pot, ki mu jo je pokazal Ray. Vodial je proti gostemu gozdu kateri se je raztezal najmanj 30 km v obseg. Moramo si narediti krplje... Stopil je k Rayu, ki je veličastno razlagal znanost preživetja ter govoril nekaj o posteljah. ''No, bivališča so že od nekdaj urejale ženske. Lovili pa so moški, ni tako?'' je pritrdil Tim čeprav je to govoril v šali saj ženske dandanes igrajo povsem drugačno vlogo v družbi kot včasih. ''Ray, akcija?''

[sorry za short post... ampak se mi spi xD]

"O ne, sanjaj," mu je rekel in se zarežal. "Kava je za pridne agente. In ti nisi uvrščen v to kategorijo!" Vrgel mu je kavo in potisnil Tima v sneg. "O ya, akcija," je odgovoril. "Ampak kava najprej." Skočil je v sneg in se obnašal kot otrok - delal je angelčke v snegu in metal kepe naokoli. Ostro oko in natančen met je zadel svoj cilj: Timu za hrbet.

"Kakšen otrok si," je rekel in mu podal roko, da ga je pobral s snega. "Greva zdaj?" Zakašljal je in izpljunil kri. "Greva." Iz nahrbnika je potegnil nož in se zarežal. "Tu." Počasi je stopil naprej, ker je zanimalo kje je los. Nekaj časa sta se pogovarjala. "Pa ljubezen, Tim? Jebator kot si gotovo palijo na tebe kot muhe." "Tam!" Pognal se je naprej in potegnil Tima za seboj. V rokah se je zalesketal nož. "O ne, ne ne ne ne!" je zakričal. proti njem je iz druge strani planil jelen. Čreda jelenov. "STRAN!"

Ni se ji zdelo prav nič smešno, da sta jo Timothy in Ray dobesedno z ignorirala. Saj ne da jo je ganilo ali karkoli podobnega, le bedno ji je bilo, če jo nekdo popolnoma z ignorira. Ko sta končno odšla je poprijela za delo. Pobrala je manjše vejice, trske in vse kar je ni bilo uporabno za ležišča, postavila na sredino in vse skupaj obkolila s kamenčki. Nato je zanetila ogenj s kresilnim kamnom, ki so ga dobili v nahrbtniku. Potem je poiskala večje veje z več iglic (tiste ki so pač bile na tleh). Za silo je le postlala tri ležišča, ki so bila v bistvu tesno skupaj, pač deljenje telesne temperature in podobno. Vendar je vej zmanjkalo (da bi se še lahko pokrili). Zato je začela plezati po teh neudobnih smrekah ali katerikoli iglavci so že bili. Pomagala si je z nožem in zgolj upala, da ne bo padla z veje na tla.
Iskala je nekoliko tanjše veje (saj ne da se je s tem nožem, ki so ga dobili matrala vsaj pol ure za tanko vejo) in košate. No ni bilo ravno na pretek ne enih ne drugih, zato je vse skupaj trajalo dlje kakor je pričakovala. Vendar ji je uspelo in to brez njune pomoči. K sreči še nista prišla z lova, čeprav bi lahko že. Vendar je vedela, da lahko pride naproti tri milijone težav in bog ve če sploh bosta kaj ujela. Zamajala je z glavo in se smejala sama sebi, ko je postavljala zadnje veje na ležišče in ob njega. Dve veji je položila še ob ogenj, za peko mesa ali trupla ali karkoli bosta že ujela. Niti ji ni bilo pomembno.
Razgledala se je naokoli. Belina in trda tema. Metež je kvaril to temno podobo nad snegom. Lepo bi bilo, seveda, če bi bile drugačne okoliščine. To niso bile počitnice, vse prej kakor to. Zaslišala je težke korake za seboj..

''Sanjaj? Daj zelenček ne igraj se z življenjem!'' se je zakrohotal Tim ter Raya nič kaj nežno udaril po rami. Ujel je vrečko kave ter se odpravil proti mestu, kjer bi bilo primerno postaviti ogenj. Zgleda pa Rayu ni bilo pametno obračati hrbta saj je Tim zaradi tega pristal v snegu. Prekleman zelenček. Ubil te bom! Glavo ti bom izpulil in jo odnesel volkovom. V Timu je kar kiplo. Sneg ga je še bolj premrazil in ni mu bilo všeč. Med njegovo jezo pa je Ray delal angelčke in se obnašal kot otrok? To mu je prihranilo par krepkih.
Po parih minutah razmišljanja o načinih kako bi ga lahko ubil je poprijel za Rayemo roko ter odgovoril: ''Pojdiva!''. Čeprav mu je namenil še nekaj grdih pogledov je bil prav vesel, da sta se odpravila na lov saj mu je že krulilo. Razprl je nahrbtnik ter iz njega potegnil nož ter si ogledal druge stvari. Kresilni kamen mu zdaj ni koristil, čutara tudi ne... kaj drugega pametnega pa tudi ni bilo. Nato pa se je spomnil. V tem trenutku bi se lahko celo pokazala nad Timovo glavo 'žarnico' saj ga je zamisel kar predramila. Top nož, ki so ga dobili še vejice ni mogel odrezati, kaj šele da bi z njim lahko odrl Losa ali pa jelena. Tukaj je prišla vmes njegova ideja. Kot večina poceni nahrbtnikov je tudi ta imel kot oporo železno ploščo. Ta lahko človeku pride prav marsikdaj, tudi v tem trenutku. S topim nožem je le nekako razparal del nahrbtnika ter ven potegnil to ploščo. Prijel jo je iz strani ter nekaj ducatkrat z nožem potegnil po njem. Zdaj je bil dokaj naostren in pripravljen. Človek se je lahko celo urezal, če je pritisnil nanj. Vrgel si je nahrbtnik na rame ter ploščo pustil pri Patricii.
''No, akcija! je po tiho zabrundal ter sledl Rayu, ki je očitno bil zelo vesel tega lova. Ker je Raya poznal ni bil presenečen nad njegovim vprašanjem in vse kar mu je lahko odvrnil je bilo: ''Pri poznih 30 ni človek več noben jebač. Sicer pa če že imaš hčerko... vsaka žensa ne pride v poštev''. Z tem odgovorom je upal, da je Rayu zvezal usta, čeprav je le ta že v naslednjem trenutku nekaj zakričal. Ni bil presenečen nad njegovim čudnim tipom lova in glasnim kričanjem pred živalimi. Bilo je za pričakovati, da se bo žival zapodila proti nama. Vojaško urjenje kot ga je imel Tim je učilo, da se nasprotnika ter plen napade po tiho in taktično. Ne pa tako kot Ray, ki je plenu dal jasno vedeti, da bo napadel. Tokrat ga je to veliko stalo in Tima enako, saj se je proti njima zapodila celotna čreda. ''Ray, ti bedak! Kaj kričiš?!''. Tekel je kot nor. Drevo, rešitev... možnost za napad. ''Ray teci in čredo zapelji iz smeri ter daleč od našega bivališča!'' je urno zakričal ter se vrgel za drevo. Glasno copotanje kopit je teklo mimo njega in ni se dal prestrašiti. Čreda je skoraj že odtekla in bližali so se zadnji jeleni. Skočil je na noge ter izza drevesa napadel enega izmed zadnjih jelenov. Skočil je proti njemu iz strani in mu nož zapičil ravo nad desno nogo - v srce. Črede tako ni bilo več, ulovila pa sta le nekaj. Tim je srčno upal, ad je Ray upošteval njegov ukaz ter se rešil. Jelen je bil mrtev in tudi prav je bilo tako saj Tim ni hotel, da žival trpi in umira dolgo. Bilo je dobro, da je uboj bil storej nekaj sto metrov od njihovega začasnega bivališča. Prirezal je pri vratu ter začel odirat jelena - iz njega bo prišla topla odeja ter prava zaloga mesa....

"Ja pa no, ti si izjema, Tim. In to dobro veš. Izjema moraš bit." Kot vedno je Tima zafrkaval. "Jow," je odgovoril in se pognal v dir. Prekleto težko je bilo tekati v tem snegu in živali so se mu vedno bolj približevale. Dokler ni pritekel do prepada. "O shit," je izjavil, potem pa se vrgel na stran. Z glavo je priletel v sneg in v neko skalo, da se mu je zvrtelo. "TIM, UBIL TE BOM!" Njegov glas je odmeval po območju in nejevoljno se je pobral. Bil je poln snega in resno ga je prijelo da bi najraje preprosto odšel. Ampak ni imel kam. Njegov nož pa je bil že dovolj skrhan. Opazoval je sledi in počasi stopil za Timom.

Kočno ga je našel, odiral je jelena. "Jutri morava spet na lov." Rokavice je nekje zgubil in premrle roke je potisnil v žep jakne. "Greva?" Zakašljal je in izpljunil sneg. "Daj, zvlečiva ga v kamp." Potegnil je jelena za nogo in ga začel vlačiti k kampu. "Tim, pomagaj mi prosim," ga je lepo prosil. "Prsti mi bodo zmrznili."

Divji mrzli veter je bril skozi pokrajino in se zarezoval v vse, kar mu je stalo nasproti. No, vsaj na manjši vzpetini so vlade takšne razmere. In čeravno takšno stanje ni bilo najbolj prijetno za telo, je to izhodišče nudilo odlično razgledno točko po pokrajini. Ako bi se kaj sploh videlo skozi padajoči sneg. Kakor v starih dobrih časih Specnaza. Izpod bele bunde so se videle samo oči, ki so oprezale za morebitnimi znaki preostalih udeležencev vaje. Čeravno se je namreč Dimitry naknadno pridružil misiji, opravi ali kakor koli bi že vso zadevščino imenovali, mu niso olajševali naloge z izdajanjem lokacije sodrugov. Povsem podzavestno je roka potipala po nožu, ki ga je zataknil za pas, ko je pogled še enkrat pričel podrobno prečesavati obzorje. Vendarle se mu je sreča nasmehnila saj je tedaj v daljavi ugledal majhno kroglico svetlobe. Ogenj. Urno, brez nadaljnjega obotavljanja, je bela postava zakorakala v sneg. Bela podlaga ni omogočala brezglavega obnašanja, saj je lahko neprevidnost kaj hitro močno otežila življenje.

Bolj, ko se je moški približeval, bolj jasni so postajali obrisi plamenov. Občasno je sicer pričel sneg tako hudo naletavati, da bi rdeči petelin skorajda izginil iz vidnega polja, toda na srečo se to ni pripetilo. Čeravno bi možu prišla topla bližina še kakor prav ni stekel naravnost proti cilju. Previdno, kakor so ga vedno učili, je se je pričel tiho približevati očitnemu prostoru kampiranja. Tiho je premikal noge, da bi udirajoči se sneg povzročil čim manj hrupa. Končno je vidni spekter zaobjel tudi ogenj ter njegovo bližnjo okolico. Nobena nevarnost, vsaj posredna, se ni kazala. Samo osamljeno bitje je počivala ali kdo bi vedel kaj počelo tamkaj. Ker ni čutil nobene nevarnosti se mu ni zdelo več vredno tratiti časa s tiholazenjem. Brez obotavljanja je stopil naprej, da so ga žarki svetlobe vedno bolj razkrivali. Pod težo telesa je sneg ob spremljavi očitno v tej pokrajini vedno prisotnega vetriča pokal kakor nekaj, kar zelo poka. "Privyet. NCIS?" Kratko in jedrnato je razodel, kar je mislil za sedaj povedati ter se na varni razdalji ustavil. Dlan je položil na ročaj noža za vsak primer, saj je previdnost vendarle mati modrost.

Nož je zaril globoko v meso jelena in razrezal kožo. Za nekoga z slabim želodcem to ne bi bil kaj prida lep prizor, saj je kri šprickala na okoli in puščala velik madež na snegu. Z otrplimi rokami od mraza je to 'božičkovo žival' bilo težko odirati. Četudi bi se urezal, verjetno ne bi čutil. Čeprav se je Timothy dodobra zaposlil z odiranjem kože pa ga je hkrati malce skrbelo za Raya. A skrb je splahnela takoj ob kričaju, ki je odmevalo po sneženi planoti. Človeku je Rayev resen krik kar pririsal nasmeh na obraz.
''Ne kriči in se spravi sem!'' je bolj v smehu kot resno dejal Tim ter se še naprej mučil z trdo kožo ter nepotrebnim črevesjem, ki ga je bilo treba izrezati. Seveda ni dolgo trajalo, da se je nazaj prikradel Ray. Tokrat je bil poln snega in človek se je enostavno začel krohotati. Tim tokrat ni mogel nehati. Odvrgel je nož ter se zleknil na tla. Solze so mu zaradi smeha tekle po licih iz z pestimi je tolkel po mehki beli podlagi. Po nekaj minutah smeha mu je sicer začelo zmanjkovati sape in je trenutek postal malce manj vesel, ampak vseeno. Umirjanje je vzelo več časa kot celoten lov. Tim si je moral priznati, da sta imela velikansko srečo in da brez vojaških sposobnosti ter treningov, ki jih je moral opraviti večerje ne bi bilo.
Počasi se je vstal, pobral nož ter stopil do Raya. ''Da, na lov bova jutri morala spet. Ampak jutri bova lovila manjšo divjad. Sicer pa bomo iz tega jelena imeli obilno večerjo in še jutri obilen zajtrk. Plus vsega tega si lahko nekaj mesa čez noč na žrjavici posušimo.''. Besede so mu kar vrele iz ust. Prekipeval je od sreče in tega da bo končno lahko napolnil svoj prazen želodec, ki je že pošteno krulil. Sicer Timu ni bilo jasno aj počenja Ray in zato ga je tudi ustavil. ''Kaj za zlomka pa izvajaš? Odrezala bova nekaj mesa ter ga odnesla v kamp, drugo pa zakopala za zajtrk. Saj vendar nočeva, da nas ubijejo medvedi... ali?'' je z rahlo zvišanim glasom rekel. Obrisal je nož, ki je imel na sebi sneg ter se postavil pred Raya tako, da ni mogel več vleči jelena. Nož je zapičil v sprednje desno bedro ter začel z močnimi zamahi 'štihati' te del mesa. Počasi ter vztrajno te to izvajal in počasi je lahko ta del mesa izročil Rayu. Če si posušimo del tega mesa bomo imela kravji pršut. ''Da je stoj samo. Skoplji jamo!'' je vzkliknil ter se posvetil prsnemu delo mesa...

[lol.... hahaha koji post se mnapisal :O]

"Seveda, šef," je rekel nazaj in nekaj zagodrnjal. "Prekleti jeleni jebeni. Pride jelen in zajebe vse," je na glas razmišljal. Z rokami si je vlekel sneg iz vseh mogočih koncev, po hrbtu pa so mu tekle hladne kapljice. "Okej, no, okej. Ni tako smešno." In potem si je TIm vzel čas da mu je razložil vse podrobnosti. Sam je bil tiho, samo prikimaval je ali pa tu in tam rekel ja, aha in podobno. "Si končal z monologom?" Veselo ga je pogledal v oči in se mu zarežal.

"Vlečem jelena. Ni očitno?" je sarkastično odgovoril in skoraj bi zavil z očmi. Prikimal je in začel kopati luknjo. "Kako globoka?" Pogledal je Tima, ki je še vedno držal v rokah nož in "lupil" jelena. Ni odgovoril. Tudi prav. Naredil je kepo in stekel proti Timu ter mu jo vrgel v glavo. "S tabo se pogovarjam." Obrnil se je tako, da je videl senco, ki je korakala proti drevesom. "Tim, poglej." Opazoval je in se zadrl. "HEJ TI!"

Nič kaj ni bilo videti, da bi deklina sploh zaznala njegovo prisotnost. Toda glede na veter, ki je besede kakor snežinke kar odnesel v drugo stran, se temu niti ni bilo čuditi. Še korak bližje in že je bilo mogoče medlo čutiti temperaturno razliko ter kanček topline. Vendar pa očitno ni tako menila ženska, ki še vedno ni odreagirala na Dimitryevo približevanje. Čudno. Že je mislil še enkrat povprašati, tokrat glasnejšega glasu, ko je v pred mrazom skrita ušesa priplaval drug človeški glas. 'HEJ TI!' Kakor, da bi zmrznila, je bela postava obstala. Stotinke so se razvlekle v minute, ko je moški razmišljal o možnih scenarijih. Agresivnih namenov ni, saj potlej ne bi bil tako nespametno obveščen o položaju z glasom. Kdo bi namreč želel izdati svojo pozicijo nakar tarčo še napasti? Torej kakšen nespametnež ali pa nekdo nedolžen, ki nima kaj taktične žilice v sebi. Grožnja … je ni. Počasi je sprva premaknil glavo, da so v daljavi oči uzrle dve postavi. Prvi se je sklanjal nad nečem in počel kdo bi vedel kaj medtem, ko je drugi osebek izgledal … odrasel otrok, ki se želi kepati. Če ne bi imel na nebi podkape bi se morebiti ob zadostni svetlobi videl mrki obraz. Tako pa se je slišal samo glas, ki ga je hladni aljaški vetrič ponesel nazaj proti klicatelju. "Dja?" Vedno manj mu je bila všeč nastala situacija – da je imel na eni strani 2 neznanca na drugi strani pri ognju pa neznanko.

Beh. Tisti nož, ki so ga dobili so bili tako skrhani. Vendar sama ni opazila Timothyove iznajdlivosti, ker je že oprezala za vejami na tleh, potem je pa tako ali tako že splezala na tisto drevo in se trudila s tem ne uporabnim nožem. No na srečo ji je le nekaj uspelo, vendar je bila zelo utrujena. ni bilo ravno lahko se držati okoli debla in top nož zabijati v vejo. Najbrž bi izpadla dokaj neumno, če bi jo kdo videl. K sreči je ni. In kaj se je dogajalo z Timothy-em in Rayem ni imela pojma. Je pa po končanem postopku z vejami (ki je trajal dolgo) sedla poleg ognja, pred tem pa še malo doložila lesa nanj.
Ni je ravno skrbelo, saj je kljub utrujenosti vrela od energije. Vendar je slišala pridušene korake. No ali pač nekaj kar se ji je približevalo, zato je že mislila, da se Ray in Timothy vračata. Gledala je v njuno smer, kamor sta prej odšla in nič. Glasu ni slišala, saj je močen vihar najbrž odpihnil vse. No ni ravno pihal proti njej, da bi lahko ujela rjovenje živali ali karkoli drugega. Pripravila je tri ležišča. Čeprav je vedela, da lahko mogoče pridejo tudi drugi agenti NCIS-a, vendar niso vedeli nobenega drugega o prejemljivega podatka. No ona ni vedela, drugi ji pač zgolj niso povedali, če so vedeli.

Na enkrat je vstala, ker se ji je zazdelo da je slišala Raya reči 'hej ti!' ali pač nekaj. Čeprav ju sploh ni videla. ali je bila tako prekleto slepa ali je gledala v drugo smer. Ni ji bilo popolnoma nič jasno, zato se je enostavno obrnila - češ da bo poiskala še za kakšne mogoče veje na tleh, katere prej ni videla. Nato pa je videla neko postavo, dokaj blizu nje. Medved ali kaka druga čudna zverina ni bila, saj je imela postava človeške obline. HALO?! Ni premišljevala in se zgolj nasmehnila. "NCIS? Posebna naloga ali biolje rečeno, preživetje v naravi?" Stopila je proti njemu, sicer počasi. No ja.. Mogoče pa je kakšen nepridiprav..


[HAPPY?! xD]

Humorističen Ray je Timu včasih res polepšal trenutek. Mislim 'Jebeni jeleni?!' si je Tim govoril sam pri sebi ter se nasmihal, kolikor se je pač mogel z zmrznjenimi ustnicami. Med vsem tem se je še vedno posvečal jelenu ter mu rezal prsni del mesa. ''To bo slastna večerja! je veselo vzkliknil ter se malce zadržal, da ne bi iz situacije pokazal kako lačen je. Čeprav je lov katerega je Tim navajen v vojski vedno potekal tiho ter je pogovarjanje bilo bolj znakovno kot ustno ta lov tistemu ni bil niti malce podoben. Ray je bobezdal že od začetka in temu ni bilo videti ne konca ne kraja. Vrhunec gobezdanja pa je seveda prišel z Rayevim že prevečkrat uporabljenim sarkazmom katerega Tim nič kaj ni imel rad. Da bi prekinil Rayevo govorjenje je tako lepo izvedel monolog, nato pa ga je Ray beseno zabil. ''Monolog?! Daj prosim poskušam ti pojasniti zadevo ti pa gobezdaš v tri PM! Utihni za trenutek in rajši povej kakšen vic o Chuck Norrisu...''. Kakšen neznanec bi verjetno mislil, da je Timmy jezen. Ampak to ni bilo res. Prav užival je. Mu je uspelo s tebi besedami utišati Raya? To vprašanje se je podilo po njegovi glavi in ga razjedalo. Niti na jelena se ni mogel več tako dobro osredotočiti.
Zatoplejn v misli je tako zgleda izpustil nekaj Rayevih sarkastičnih opazk. Sicer je hvaležen sam sebi, da jih je vendar je zaradi tega v glavo dobil kepo. Sovražil je mraz, zdaj pa še kepa. Ray je imel srečo, da ga Tim ni vrgel v prepad katerega je prejle za malo zgrešil. ''1 meter bo dovolj! Daj delaj... in če še enrkat vržeš kepo v mene boš mrtev!''.

Kot Ray je tudi sam opazil motno senco, ki se je videla skozi gosto vejevje gozda. Bedak Ray je spet zakričal. ''A ne veš ničesar delati v tišini?!'' mu je jezno zašepetal ter ga udaril po ramenu. Ni imel druge možnosti, da še sam zakriči... ''NCIS агент? Представьте себе!''. Ker je njihov položaj izdal že Ray, zdaj delo potihoma ni več veljalo.

[prevod: NCIS agent? Predstavi se! xD]

"Nekdo pa je sestradan," je strokovno ugotovil Ray in se zazrl v Tima čisto od blizu, samo zato, da ga je zafrkaval. "Pravi potratnež si. Če ti tole pustimo, lahko lovimo že čez deset minut." Prikimaval je, potem pa rekel: "Oprosti, Tim, ampak shit happenes. Ne moreš pomagati." Pomežiknil mu je, potem pa se spravil na delo. "In mimogrede: vici o Norrisu so brezvezni." Kopal je naprej in roke je imel rdeče in prekleto premrle od vsega mraza. Koža je bila že dovolj suha in nekako mu mraz ne bo pomagal pri obnovitvi. Splazil se je do Tima, da ga ni videl, potem pa se Timu zadrl na uho: "KAM GRE BELI ZAJEČK?!" Sam je cepnil v sneg od smeha ob Timovi reakciji, naslednji trenutek pa je še imel glavo v snegu. Ampak hitro se je pobral in skopal prekleto luknjo.

"Pravzaprav ne. Verjetno bi še govoril če bi bil napol mrtev." Opazoval je agenta, Tim pa je nekaj zakričal po rusko. "Čakaj. Zakaj govoriš po rusko idijot?" Nekoliko presenečeno je zrl vanj, potem pa se spet ozrl k silhueti. Velika postava. Verjetno trenira borilne veščine. "Tim... Kaj če greva tja in ga khem.... Onesposobiva preden on naju?" Privzdignil je obrvi in nekoliko trznil z roko. "Glej, dva sva in tudi če ime orožje, trenirana sva da onesposobiva take bedake, ki vletijo sem."

Napel je vse mišice v telesu, ko je bil iznenada obkoljen z dveh strani. Situacija mi ni bila prav nič všeč čeravno bi lahko nadaljnjo razvijanje vodilo v telovadba s fizičnim kontaktom. Z dlanjo je počasi segel proti pasu in prijel za ročaj noža, ki bi mu znal v kratkem priti še kako prav. Tedaj pa je iz svetlejšega predela, kjer se je videla samo ženska, zaslišala poved, ki je vsebovala 'naloga; biolje; NCIS; posebna; preživetje; ali; naravi; v; rečeno'. Prijema na nožiču še zmeraj ni popustil čeravno pa je pričela pojenjati raven testosterona v telesu. Svojo skoncentriranost je tako preusmeril v poslušanje kaj poreče še preostala dvojica, ki ni bila tako zelo dobro videna kakor bi si Dimitry želel. Otroka. Sredi neznane pokrajine se kregata kakor dva otročička na zasneženem dvorišču. Prav nič prikrito kakor bi moralo biti. Je pa moškega rahlo presenetilo, čeravno tega ni pokazal navzven, da je slišal čeravno ne s pristnim naglasom ruski jezik. Prioriteto odgovora je tako pridobil neznanec z znanjem tujega, a Rusu domačega jezika. "Ti se predstavi." Odnos ni deloval prav nič kaj NCIS/-ovski. Slišal je lahko korake po novo zapadlem snegu za seboj, ki je še kar naletaval. Majhen sunek roke glasnega člana dvojica pa je pripomogel, da se je prišlek sunkovito zasukal, v nogo brcnil sneg proti dekletu ter bil z nekaj premikih pri njej. Kot bi trenil je imel nož prislonjen na njenem vratu. "Mirno." je dahnil proti ušesu, da se je zrak zaradi različnih temperatur znotraj telesa in zunanje okolice dalo videti s prostim očesom. Še enkrat, tokrat glasneje, je ponovil svoje zahteve. "Predstavita se." Tako mu ni preostalo drugega kakor, da čaka ter upa, da je trojica skupaj in ne gre samo za naključne osebke, ki so naleteli drug na drugega.

((mau te morm »ugrabt«, da bo kej za popestriteu P;))

Ha? Nekako ji je uspelo celo opaziti dve senci, tam nekje v daljavi. In tudi njuno kričanje se je slišalo, kako se ne bo. Zamegljene sence (res so se komaj da videle) so tu in tam celo izginile - za trenutek ali dva. Vendar so glasovi, ki so po dolgi poti z vetrom prišli do njenega ušesa (najbrž tudi do tistega poleg nje) bili dovolj jasni kdo sta. Neznan jezik (predvidevala je da prihaja od Timothya) je švignil skozi njena ušesa. Tiho in skoraj neslišno. Hotela se je že ponovno nasmehniti neznancu in skomigniti z rameni, ko je nenadoma dobila cel plaz snega v njen obraz. Najprej je mislila, da se je vihar okrepil in da je slučajno zapihalo proti njej..
Vendar ne. Njena ideja, da je neznanec zgolj še eden agent se je razblinila v hipu, ko je mrzlo in dokaj ostro rezilo prislonil na njeno grlo. Najprej je panično pomislila. Je to njen konec? V tej bedni zimi bo njeno truplo bilo polno ozeblin.. Nikoli si ni predstavljala, da bo tako umrla. Dihanje se ji je pospešilo, vendar se bi na to lahko zgovarjala tudi na dehidracijo. Saj jo zna prikazati, brez skrbi. Vendar se ji je zdelo ne pomembno. Nekako se je čez čas 'pomirila' in le zgolj pokimala, češ da bo mirna ali karkoli je že ta čudak hotel od nje. "Zakaj to počneš?" je tiho šepnila, ker bog ve kako paniko bosta zganjala šele Tim in Ray. Dregetala je. Zaradi mraza in njenega položaja, vendar to ni bilo preveč pomembno. Ja strah se ji je nekako polegel, vendar je še vedno obstajal v njej. Mislim, v komu pa nebi? Oboževala je svoje delo v Ncis-u in nebi niti slučajno hotela, da jo kdo zamenja. Pa vendar bo to očitno le potrebno..


[ PARTY U SREDO! xD]