Bolnišnica D.C.-ja

Med tem, ko je Ray ležel omamljen na tleh, mu je Dimitry dodobra preiskal žepe. In na njegovo srečo ter nesrečo drugega, se je v žepu dejansko nahajalo orožje. Zadovoljen nad svojo najdbo je vse skupaj agent previdno prijel z rokavicami ter pospravil na varno. To bo to. Samo še preiskat je potrebno ter preverit metke, orožje ter takšne reči. Nenedoma je zaznal, da se je osmuljenec pričel premikati in urno kakor divjad napade plen je moški pnovno ukleščil osebka. Z zlobnim nasmeškom na obrazu je Dimitry odgovoril na vprašanje, ki ga je dobil. "O seveda sem našel." Iz žepa je potegnil vezice ter brez oklevanja osumljencu trdno zavezal roke na hrbtu. Brez usmiljenjega ga je potegnil na noge in ponovno spregovoril. "Tako. Sedaj pa se lepo počasi pred menoj pomikajte nazaj proti svoji sobi. In brez kakršnih koli neumnosti. In, če en drugega, ste trenutno krivi vsaj napada na uradno osebo."

Ray je začutil, da so mu vezice priklenile roke. jezno je nekaj zagodrnjal in ubogal Rusa. "Hja, mogoče bi najprej vi morali pojasniti nasilje. Če se prav spomnim, ste me vi brez posebnega razloga omamili z vašo tehniko. Ali pač?" Hodil je počasi in tiho, da bi slišal vsak premik Dimitrya. Vedel je, da Rus sliši kot on, vidi pa mogoče še bolje. Potem se je spomnil: "Ta mrhovinar kadi! Gotovo ni v tako dobi pripravljenosti kot jaz!" Nasmehnil se je in stopil v sobo, potem pa se pognal v tek. Samo tekel je proti izhodu. Slišal je hitr korake in Rus je bil za njim. "Dvomim, prijateljček." Koleno ga je neznosno bolelo in kmalu se je ustavil. Rusa ni videl. "Kam je izginil?" Sesedel se je ob steni na tla.

Glasno je rus zagodrnjal, ko mu je osumljenec očital nasilje. "Če se prav spomnim si me napadel. Torej je šlo za samoobrambo. V tišini, čuječ na vsak korak nasprotnika, nato osebka napredovala po hodniku proti sobi. Že je Dimitry mislil, da se je Ray končno vdal, ko se je le ta nenadoma pognal v tek. Toda, namesto, da bi na obrazu agenta zavladala jeza je zaigral sprijen nasmešek. Ti kar teci ja. Te bo noga še bolj bolela. In kakor, da ne bo že dovolj sumljivo, da teče po hodniku nekdo z rokami, privezanimi na hrbet ter napol nag. Ne boš prišel daleč, o ne. Moški se je v lahkotnem teku pognal za osumljencem. Čeravno je bil prvi že kar v veliki prednosti in je izginil za prvim "ovinkom" je tja kaj malu prispel tudi rus. In, kakor je predvideval, je sedel Ray. Brez usmiljenja ga je Dimitry ponovno potegnil na noge in tokrat pričel skorajda vlečit, no bolje rečeno porivati proti sobi. "Poskusit ni greh. Toda zakaj vendar bežiš, če si pa tako zelo nedolžen kakor sam trdiš?"

"Ker bi me vi zvlekli v zasliševalnice in spraševali nadležen stvari, kot recimo kaj sem počel ob pol desetih. Zato. In zato, da dokažem, da se motite. Vsi po vrsti," je rekel Ray nejevoljno. "No, in zakaj me zdaj potiskate nazaj proti sobi? Mislim sem, da me boste zvlekli v stavbo NCIS in se igrali mrhovinarja," je Ray rekel zajedljivo. Komaj je stopil na nogo, ta Rus pa ga je potiskal proti sobi kot nor. Končno sta prišla do sobe ni videl je, da je Rus zaklenil vrata. "Zdaj pa povejte, kaj bi radi od mene."

"Takšni so postopki. In sami dobro veste, da tisti, ki bežijo, so nečesa krivi." Odrinil je moškega proti postelji ter zaklenil vrata, da mu osumljenec ne bi moral ponovno uiti. Za skok skozi okno pa je bilo tako ali tako previsoko. Potegnil si je stol bližje k postelji, toda vseeno ne preblizu. Počasi je stopil gor, budno spremljajoč z očmi Raya ter segel proti požarnemu alarmu. Še dobro, da je zastarel. Potegnil je žičko ter s tem prekinil povezavo. Veliko bolj sproščeno je nato stopil do okna ter pri tem opazoval odsev moškega v steklu. Ko je bilo okno končno odprto je brez omahavanje potegnil na plan štaklico cigaret, si prižgal zvitek tobaka in spregovoril. "In kako ste kaj?"

Ray je zavil z očmi. "Lepo vas prosim, ne me vikati." Sovražil je vso formalost in podobne stvari. "Ni vedno res. Zakaj je potem Einstein bežal pred Hitlerjem, pa ni naredil ničesar?" ga je ostro zavrnil Ray. Potem si je pozorno ogledal moškega. Moški je vlekel cigareto in Ray je zavil z očmi. "Lepo vas prosim! Nejate kaditi." Narjaje bi mahnil sodelovca in mi izbil cigareto iz rok. Pa kako, če je zvezan? Potem je videl, da je odprl okno. "Kako sem? Bil sem že bolje," je nazaj rekel Ray. "In vi?"

Rus je skomignil z rameni češ, da ne ve. Toda na obrazu se mu je izrisovalo, da ga celotna Hitler zadeva niti ne zanima. Nenadoma je veter zapihal skozi odprto okno in ponesel cigaretni dim naravnost v obraz zvezanega (). Toda ne meneč se za to je Dimitry ponovno potegnil cigareto, da je konica rdeče zažarela. Šele, ko je izpusti iz objema pljuč še eno dozo dima, je odgovoril na vrnitev vprašanja. "Vedno je lahko boljše ali slabše. Tudi sam sem bil že bolje. Ko se mi ni bilo treba ubadati z vsem tem in sem dejansko doživljal kaj akcije. Toda pustiva to. Raje mi povej kaj je z vsem tem primerom? Tvoje mnenje."

Kot nalašč je skozi okno popihalo in mu v obraz poneslo novo dozo cigaretnega dima. Začel je kašljati. "Pa ta primer... To je eno navadno sranje. Naj bi bila moja kri na kaju zločina. To je tako ali tako v praksi nemogoče. Menda pa vem, če sem bil poškodovan. oziroma vsaj rane kažejo na to. Prav tako zdravniška kartoteka. Hm... In kako naj bi imel dostop do Himere? Saj veste, bakterije, ki povzoči smrt v 32 urah?" Zavil je z očmi. "Kaj pa vi mislite?"

Ponovno je rus skomignil z rameni, da ne ve kaj naj si misli o vsem skupaj. Toda nenadoma se mu je utrnila ideja. Hitro je pričel s prstipreiskovati žepe, dokler ni na plan privlekel ... škatlice cigaret. "Mislim, da si bom privoščil še eno." In spet se je ponovnil postopek prižiganja, vdihavanje, izdihavanja ter občasnega pihljanja vetriča vključno z dimom v obraz osumljenca. "Torej, če veste, da niste bili poškodovani potem tudi veste, kje ste se takrat nahajali. Potlej kar z besedo na dan in lahko vse skupaj hitro rešiva. Glede himere pa lahko rečem samo to, da se jo da dobiti, če poznaš načine."

Ray je vedel, da Rus nalašč kadi kot nor, da ga izziva. "Prav, pa igrajva to igro." Na glas je rekel: "Nismo vsi mafijci kot vi, da bi prisilili ljudi da naredijo biovirus." Hladno ga je pogledal in se nasmehnil. "Bil sem v Los Andelesu. V Losangeleški podružnici NCIS-a," ga je hladno obvestil Ray. "O, kako ga sovražim!" si je mislil, vendar tega ni pokazal, še manj pa kaj rekel. Priprl je oči in vstal iz postelje.

Med zavijanjem z očmi je Dimitry spustil še enega izmed dimov v zrak. Še enkrat je potegnil v pljuča vonj tobaka, da se je med govorjenjem izpod ustnic počasi proti stropu dvigovala siva smrt. "Da, kajti jaz sem v resnici pripadnik ruske mafije in vam želim sedaj ukrasti vaš čarobni virus. Z njegovo prodajo na črnem trgu bom namreč zaslužil dovolj denarja, da si bomo lahko nakupili še več orožja ter tako prevzeli še več ozemlja na ameriških tleh." Nenadoma je položil cigareto v usta, da je imel ponovno proste roke. Prsti so se pričele prepletati in nenaden trzljaj je zadoščal, da so členki glasno popokali. Tobak je pri tem počasi, kakor sneg v zimskih dneh, padal proti čistim tleh sobe. Roke so se ponovno razprle in po sobi se je zaslišalo ploskanje. "Čestitam. Resnično vam čestitam. Da ste bili namreč v Los Angelesu in to v podružnici NCISa tamkaj. Neverjetno. Nikoli nisem pričakoval kaj takšnega od vas." Med tem se je osmuljenec kljub rokam, zvezanim na hrbtu, nekako uspel vstati in postelje ter ponovno vzravnati. "Toda še vedno mi niste odgovorili na poprej zastavljeno vprašanje."

Ray se je komaj zadrževal, da se ni začel smejati. Delovati je mogel profesionalno, zato se ni zasmejal. "Seveda, in jaz sem dvojni agent, delam tudi za FBI, veste?" je vprašal. On za FBI? Raje crke. "Hvala za lepe želje, tudi od vas si nebi mislil, da boste s tako preteklostjo sploh naredili srednjo šolo." Vedel je, da je šel predaleč. Moški pred njim je nenadoma vstal in ga prijel za roke. Stopil je k njemu in mu puhnil dim v zatilje. Ray je skozi stisnjene zobe rekel: "Odgovoril sem, vendar vi niste poslušali."