Bolnišnica D.C.-ja

Bolnišnica je bila velika bela stavba v središču Washingtona. Ima devet nadstropji in pred njo se razprostira veliko parkirišče ter park.

Ray se je zbudil v bolnišnici. "Hej," je pozdravil Patricijo. "Kako si?" Glava ga je grozno bolela, in potem je videl, da ima nekaj v roki. "Okej, tegale," je začel in namesto cevke rekel nekaj ogabnega. "...Ne mislim meti v žili. Samo zastruplja te." Potegnil je infuzijo iz žile, in videl, da ima EKG na sebi. "Tegale tudi ne." Priseske je potegnil iz golih prsi in oglasil se je alarm. "Ne prepričuj me, da dam to nazaj!" Hlastno je izklopil alarm ter napravo, v tistem pa je nekdo prihitel v sobo. Bila je medicinska sestra. "Dober dan, vse je okej."

Ko so z njim opravili vse potrebno in so ga pokrpali, je končno pristal v sobi. Bil je na infuziji in poleg je imel EKG. Odločila se je, da bo ostala pri njem dokler se ne zbudi. Prinesla si je stol in ga postavila poleg postelje. Ker je kar nekaj časa rabil, je vmes zaspala. Glavo je položila na roke, roke pa je na postelji spodvila pod glavo. Kako dolgo je spala ni vedela. Samo zbudila se je, ko se je Ray premaknil. "Živjo." Je rekla napol zaspano. Sploh ni dojemala, ko si je začel stvari dajati dol s sebe. "Hej! Takoj nazaj! TAKOJ!" je napol zakričala nanj, čeprav ji je bilo potem žal. Potem je priletela medicinska sestra. Patricia jo je poklicala na konec sobe in ji povedala situacijo, ter jo poslala ven. Nista je rabila. Ne še. "Ray, daj no. Dobro veš, da je to dobro zate. In ne govori mi tukaj o nekih strupih." Stopila je nazaj k postelji in ga gledala z velikimi očmi. Seveda je hotela, da bo z njim čimprej vse v redu. "Daj no, ne vstajaj! Vsaj leži, če že nočeš imeti infuzije. Prosim." Je rekla, ko je hotel vstati. Previdno ga je pridržala za obe rameni in ga nežno potisnila nazaj. Toplo s emu je nasmehnila. V nasmehu se je dalo razbrati, češ da naj ne skrbi in da se bo vse uredilo. Karkoli pač je že to.

Ray se je vdal njenim toplim rokam. "Okej, no. Ampak tega res ne bom imel nikjer." Pogledal je odsev svojega obraza v zrcalu. "Nekam bled sem. Mislim, ponavadi sem bled že po naravi, vendar sem bolj bled kot ponavadi. Kaj hočeš," je skomignil z rameni in se ulegel na posteljo. Pogledal je naokoli in na uri je kazalo 3.18. "Ura je toliko? Ampak..." Pogledal je skozi okno in videl, da je zjutraj tema. "Patricija, milim, da bi bilo bolje, da bi se naspala. Sredi noči smo," je pojanil. "Jaz ne bom več spal." Segel je po računalniku na nočni omarici in prižgal računalnik. peracijski sistem Ubuntu se je nemudoma zagnal. Vpisal je uporabniko ime ter geslo in končno je bil v seji. "Včasih mi to že preseda," je pojasnil. Zagal je NCIS Commander. Vpisal je geslo, vendar ga program ni spustil noter. "Super. Imaš ti svoje geslo? Res moram nekaj pogledati. Nujno," je pojasnil in proseče pogledal Patricijo.

Emily se ni več trudila slediti pobeglemu agentu, ampak se je odločila, da bo enostavno počakala na pravi trenutek. Že v prvo ni želela biti nasilna ali kakorkoli. Mogla je skozi postopek, ki so ga narekovala pravila in držala se jih je. Edini, ki jih je kršil je bil Ray. Bilo ji je žal, ker se je med pobegom poškodoval, vendar ni bila kriva ona. Ko ga je prvič aretirala, je skočil na njo in jo skoraj podrl, očitno se je popraskal ob omaro, polico ali kakorkoli. Odločila se je, da ga obišče v bolnišnici. Bil je pod nadzorom NCIS-a, čeprav tega ni vedel. Skupno so se odločili, da ga bodo opazovali. Trenutno so ga pustili pri miru in na prostosti, hoteli so videti kaj ima za bregom, pa vendar so mu tesno dihali za ovratnih in samo napačen gib bi povzročil aretacijo. Ura je bila pol štiri in v službi je bila že štiriindvajset ur. Nekaj agentov ji je reklo, naj se na to navadi, vendar je upala, da so se le šalili. Preden je vstopila v bolniško sobo, je odšla na stranišče. V službi se je malo prej oprhala in se preoblekla v kavbojke in navadno oprijeto majico brez rokavov. Pogledala se je v ogledalo. Pod očmi je imela podočnjake. Trudila se je, da bi jih prekrila s svetlim pudrom, zraven pa si je popravila maskaro. Na ustnice je nanesla malce vazelina, saj so ji ustnice od vročine popokale. S prsti si je popravila svetle lase, ki so ji padali na rame, in se nasmehnila. Kljub utrujenosti je bila še vedno ljubka. Napotila se je naravnost v bolniško sobo in brez, da bi potrkala vstopila. Po eni strani je upala, da bo Ray spal, vendar se je motila. ''Živjo'' je sproščeno pozdravila in se nasmehnila, ni hotela dajati videza kot da je v službi. Pravzaprav sploh ni bila. Tukaj je bila povsem prostovoljno. ''Kako gre?'' je prijazno vprašala in upala, da se Ray ne bo odzval s begom, kot običajno, ko sta se srečala.

Ray se je obrnil. "Hej." Z očmi je pogledal, kakšne možnosti za pobeg ima, če bo kaj narobe. Zdaj je le previdno vse gledal z očmi. "Gre, hvala. Kmalu bom odšel od tukaj." Pogledal je nazaj na zaslon, kjer je še vedno pisalo, da nima dostopa do tremniala. "Imaš mogoče geslo do terminala? Res nočem vdirati v glavni računalnik. Nekaj moram nujno pogledati," je pojsanil in se nasmehnil. Spraševal se je, kakšne možnosti za to sploh ima. Pozorno jo je opazoval in upal, da to ne izgleda, kot bi jo slačil z očmi. Potem je v odsevu videl nek obliž. Nejevoljno ga je potegnil dol in pogledal Emily. Takoj si je prislužil grajo.

Protestirala je. Niti slučajno ni hotela spati, še posebej ker bog ve kaj se bo on spomnil. Kaj če pobegne, zaradi ne vem česa že?! In po drugi strani, kaj če bo kaj narobe z njim ona bo pa spala? Niti slučajno ne pod njenim očesom. "Mislim, da ne bo šlo. Nisem ravno utrujena veš." Čeprav je bila malce utrujena a je to prikrila z vedrim nasmehom. Še po kave si ni upala, ne da bi ga pustila samega. A enkrat jo bo kava premamila, še vedno jo je.
Ravno ko mu je hotela dati geslo, je nekdo vstopil v sobo. Bila je tista neznana agentka iz restavracije. Torej ji je bila znana, poznala je pa res ni. Prijazno ji je pokimala in pomaknila stol čisto k steni. Nanj se je usedla in tiho spremljala vse skupaj. Potem pa se ji je končno porodila misel, da sedaj ne bo sam in bi lahko odšla po kavo. Ampak neka čudna napetost med njima ji je bila sumljiva. Ni ravno vedela zakaj se gre in zakaj ji bi bilo to sploh sumljivo, pa vendar. Zato je nekaj časa le sede premlevala in se čisto izklopila in ju sploh ni slišala. A na koncu je vseeno odšla po kavo. Prijazno se je obema opravičila za odsotnost in odšla do avtomata.
Prišla je do avtomata in hitro vanj nametala nekaj drobiža. "Prekleto sumljivo je vse skupaj." Je rekla sami sebi in prav mar ji je bilo, če jo kdo posluša. Takoj ko je avtomat zapiskal je zgrabila za kozarec i doletela po hodniku navzdol do Rayanove sobe. Obstala je pri vratih, poleg vrat in poslušala, če bo kaj sumljivega. Naslonila se je na zid poleg vrat in s palčko mirno premešala kavo. Kolikor toliko je morala delovati mirno, že zaradi sester.

Ray je slišal enakomerno mešanje. Tiho je stopil iz postelje, ko j Emily zaspala. "Super, zdaj pa bom lahko pobegnil." Potem je pogledal po sobi, zgrabil prenosnik, ter srajco. Hitro si jo je nadel ter se nasmehnil. Stopil je proti hodniku, tiho kot se je dalo. Pokukal je za vrata in videl Patricijo, ki je odstno srkala kavo. Še nekrat se je nasmehnil in stopil korak naprej. Iz žepa je potegnil papir ter svinčnik, ampak si je premislil. "Patricija, oprosti!" je tiho rekel. Obrnil se je, vendar ga je nekdko poklical. Patricija. "Pa kaj je?"

Tišina. To je vse kar je lahko slišala. Zato se je spraševala. Kaj sta zaspala? Mar je pobegnil?! In nato klik v vratih. Nadela si je brezskrben obraz. Odprla so se. naprej je mislila, d aje prišla ven tista agentka, nato pa se je prikazal Ray. "Ray?! Kaj pa ti tukaj." Je bila začudena. Še bolj je bila začudena, ko je izrekel 'oprosti'. "Ray, kaj se dogaja. In zakaj oprosti?" Zaprla je že ta neumna vrata, da sta bila nekako 'sama'. Potem je hotel oditi. "Ray!" Šla je za njim, kozarček kave pa kar odložila na tla. Prijela ga je za roko, nežno in ga povlekla nekam v sobo za osebje. Čeprav se ji je upiral, ga je vseeno nekako le zvlekla za seboj. "Mi lahko končno poveš?! In kam si namenjen? Dobro veš, da moraš počivati." Mislila je resno, govorila je pa sočutno. Pa saj mu je hotela le dobro in to je to.

"Patricija, glej. Naj bi ubil nekega marinca. Primer Kiki. Našli so mojo kri, kar pa je nemogoče, ker nisem poškodovan. No, če odštejemo tole." Pokazal je na ramo in se namrdnil. Potem je slekel srajco, ker je videl, da Patricijo zebe. "Na, vzami!" je rekel, potem pa je opazil njen pogled. "Kaj?" je vprašal in sledil. Na trebuhu se mu je videla škrlatna brazgotina. "Okej, očitno sem bil poškodovan." Ray je tiho zaklel in se umaknil korak nazaj. "Patricija? Hudiča!" je rekel in jo pogledal.

Gledala je njega in ga primerjala z tistim moškim, ki mu je delala obdukcijo. "Ti?" Skoraj jo je popadel smeh. A se je vseeno zadržala. Tisit moški je bil opazno prevelik zanj. Res pa je, da se je na prizorišču govorilo, da sta bila dva. Ali je pa imela le prisluhe. Niti ni važno, dvomila je, da je kaj na njem. Da je on karkoli od tega storil. V tem prostoru je bilo dokaj hladno. Nikoli ni razumela medicinskih sester, kako so lahko bile v kratkih rokavih v tem prostoru. Potem, pa jo je Ray pokril s svojo srajco. Na njegovem trebuhu je zasledila brazgotino. "Si prepričan? Kaj če so te omamili? Mislim, se spomniš od kje ti ta brazgotina?" S prsti se je približala njegovemu trebuhu. Roke je imela hladne, tako kot vedno kadar jo je zeblo. Oklevala je, ali bi se ga dotaknila ali ne. Kočno se ga je le dotaknila in občutila brazgotino na njenih prstih. Če bi bila malo bolj zbrana, bi mogoče še lahko kaj predvidevala iz nje. A tako jo je njegovo telo popolnoma zmedlo. Pa sploh ni imela namena.

"Ja, gotovo. Saj menda vem zase," se je uprl. "Nisem prepričan. Mogoče..." je začel in začel brskati po spomnu. Spomnil se je v petek, dan pred umorom. Vdel je, da se je peljal domov, potem pa se je zubudil doma. "Pat?" je previdno vpraša. "Je kaj narobe?" Potem je čutil svoje roke na trebuhu. Bile so tako mehke in hladne, Rayu pa je bilo zelo vroče. Videl je, da jo še oblj zebe, zato jo je objel. Upal je, da to ne pomeni kaj preveč, vendar je do nje čutil nekakšno privlačnost, kot bi bil zaljubljen. Stresel je z glavo in se nasmehnil.

Zdrznila se je. Zmedeno ga je pogledala. Kar nekaj časa je rabila, da je sploh spregovorila. Pojma ni imela, kaj jo je prijelo. Ampak.. "Ne..Ne, nič ni." Pogled je uprla na stran in odmaknila roko z njegove rane. Nekaj časa je le gledala mimo njega, nekam v daljavo sobe. "Veš, ne se mučiti sedaj s spominom. Tudi, če boš hotel, se ne boš mogel spomniti ali pa ne boš čisto prepričan." Pogledala ga je v obraz, v njegove oči. Njegova sivina v očeh je naredila vtis na njo. V njih je videla nekaj toplega, poštenega. In potem jo je objel. To je bil šok za njo, saj tega res ni pričakovala. Nekaj sekund je trajalo, da je tudi ona njega objela z rokami in ga stisnila k sebi. Zakaj me je objel?! Se je spraševala, a je njegova toplina telesa vse to splaknila daleč stran in kmalu se je nehala spraševati. Le prepustila se je trenutku topline. "Ray.." Je tiho šepnila.

"Nič ne govori. Vem, da te zebe. Zato sem te tudi objel," je rekel. Mislil si je: "Ali pa zato, ker si mi všeč." Pogledal jo je in ji rekel: "Žal mi je, če se ne počutiš dobro. Veš, nekaj čutim do tebe. Ne samo prijateljstvo. Mogoče... Mogoče sem samo naiven, vendar čutim, da ti isto čutiš tudi do mene." Pogledal jo je in tudi njega je pogledala. Narahlo ji je privzdignil glavo.

Bila je tiho. Skoraj bi se lahko reklo, da je popolnoma otrpnila, ko se je malo odmaknil od nje in jo pogledal. Spraševala se je zakaj se to vedno zgodi njej. Vedno, ko le želi pomagati, ko je le sočutna, je tukaj še nekaj več kot le sočutje. Prav vedno! Najraje bi se nekam skrila, pobegnila nekam daleč. Pogledala ga je popolnoma brezčasno, ko se ji je izpovedal. Ali karkoli je bilo že to. Ni vedela kako naj od reagira na privzdig glave. Zato ga je le še gledala, vendar tokrat z neko toplino v njenih očeh. "Ray.." Hotela mu je nekaj povedati, pa ni našla pravih besed. Z rokami, katere so prej bile na njegovem hrbtu, je počasi potovala vse do vrata in glave. Počasi jo je približala svoji glavi in..

Ray je začutil njeno toplo sapo na svojem vratu. Potegnila ga je k sebi in nežno ji je rekel: "Pat, ljubim te. In ti to veš." Nežno jo je poljubil in čutil je, da mu vrača poljub. Vedel je, da res nekaj čuti do njega. Žal mu je bilo, ker je moral prekiniti poljub. Nežno ji je rekel v uho: "Oprosti. Morava rešiti primer. Mi zdaj prosim daš geslo? Res moram to pregledati. Žal mi je."

Ljubi jo? Njo? Patricio? Kar ni mogla verjeti. Sploh ne, sploh ni razumela od kod zdaj ta silna ljubezen, ki naj bi jo čutil do nje. Nato je začutila njegove ustnice na njenih. Njegove mehke, tople ustnice so jo pripravile do tega, da mu je vračala poljub. Kdo ve, mogoče pa celo kaj čuti do njega. Poljub je bil poln nežnosti in ugodja. Ni bilo zaznati tiste strasti, ki jo je Patricia ponavadi dodala poljubu. Vendar za to nisi ni imela časa. Kakor hitro se je poljub začel, se je za njo tudi končal. Vse to zaradi gesla? Si je mislila, a ji niti ni bilo mar..Še. Kakorkoli, približala se je njegovemu ušesu in mu geslo šepnila v uho. Nato se je odmaknila od njega in mu le rekla: "Srečno.". Zapustila je prostor in odšla proti izhodu.

"Hvala, Patricija," je rekel. Ray se je komaj zadrževal, da ni planil za njo in jo poljubil. Hitro je vpisal geslo v okence in takoj se je znašel v glavnem računalniku. Poiskal je glavni meni in besno mislil samo na en cilj. Kako dokazati nedolžnost? Poiskal je par dokumentov in jih posnel na disk. Potem je odprl E-poštni prgoram in poslal Patriciji sporočilo. Vedel je, da ga bo NCIS takoj našel, sa je uporabljal svoj računalnik, in IP naslov se je že zabeležil. "No, ker sem že v godlji, lahko vsaj povzročim malo težav." Pritisnil je par tipk in podatki so izginjali, dokler niso prišli do posebnega sektorja. Ray je nekaj zagodel in odprl datoteke. "Kaj počnejo te datoteke tu?" je vprašal jezno. Vse so imele enako ime, samo drugačno zaporedno številko. Cel sektor je bil namenjen eni osebi-njemu. Tiho je zaklel.

Še ena postava je zakorakala skozi vhod bolnišnice. Sončni žarki so pri tem vsiljivo posvetili v notranjost toda vrata, ki so se za moškim zaprla, so preprečila nadaljnjo osvetljevanje. Izpod črnega jopiča se je v pogled vsiljevala na beli srajci predobro vidna rdeča kravata, ko je osebek zakorakal proti bližnjemu pultu. Medicinska sestra, ki se ji je opravljanje dolgočasnega dela že dodobra poznalo na utrujenem obrazu, je proti neznancu obrnila lažni nasmešek in kar se da z prijaznim glasom spregovorila. "Pozdravljeni. Kako vam lahko pomagam?" Nobena obrazna mišica na izrazu moškega ni nakazovala na vračanje nasmeška, ko je Dimitry odgovoril. "V kateri sobi se nahaja pacient po imenu Ray Cullen?" Čeravno je receptorka poskušala prikriti zavijanje z očmi ob vračanju dialoga, ki ga je že nič kolikokrat morala ponoviti že nič kolikim ljudem, ji to ni ravno najbolje uspelo. "Žal mi je, toda obiski so ob takšnem času prepo…" Hitri zamah pred njenimi očmi z izkaznico NCISa je zadoščal, da je medicinska sestra spremenila odgovor in razkrila nahajališče bolnika. Brez zahvala je nato rus pospravil element, ki mu je prinesel marsikateri privilegij in stopil nasproti novemu cilju.
Že med hojo proti sobi je Dimitryija motil nelagoden občutek, da ni vse tako, kot bi moralo biti. In tako je tudi bilo. Kakor hitro je namreč lahko prišel dovolj blizu, da je odprl vrata, je ugledal prazno posteljo. Hitro je stopil do ležišča in potipal posteljnino. Le ta je bila še zmeraj topla, kar je morala pomeniti, da ni dolgo od tega, ko je iskani zapustil ta prostor. Med preklinjanjem po rusko, ki ga zaradi nekaterih pravil foruma ne bom napisal – hvala za (ne)razumevanje -, se je moški sunkovito obrnil in pričel razmišljati, kaj naj stori. Ali naj pokličem okrepitve? Toda kaj, če je vse skupaj samo lažni alarm? Ne, sam ga bom poiskal. Toda kam bi se lahko odpravil? Sestra je dejala, da je v sobi torej nima nikakršnega pregleda drugače bi mi to povedala. Postelja je še zmeraj topla, kar pomeni, da se Ray še zmeraj nahaja znotraj te zgradbe. Toda kje? Dimitryiju vsekakor niso bili po godu trenutki, ki je bil skorajda povsem nemočen, ne vedoč, kam naj se odpravi. In to je vsekakor bil eden izmed takšnih trenutkov. Nenadoma je iz ene izmed stranskih sobic, namenjenem osebju, zapustilo žensko bitje. Nekakšen globok občutek, morebiti instinkt, je moškemu pravil, da to dekle ni ena izmed zaposlenih v bolnišnici. Kaj bi potlej lahko počela tam? Vse ali nič. Počasi in ob steni, da se njegove senci ne bi moglo opaziti med morebitnim padanjem svetlobe v sobici, je rus stopil proti prostoru. Pred vhodom v sobico je za trenutek postal, da je še zadnjič dokaj mirno zajel zrak nakar se je sunkovito obrnil, z nogo močno brcnil v vrata, da so se le ta z treskom odprla ter planil v notranjost. V trenutku je lahko zagledal napol nago bitje pred seboj z prenosnim. Vedel, da je to najverjetneje tisti, ki ga je iskal, ter sprožil proceduro. "Takoj odloži prenosni računalnik, dvigni roke v zrak ali pa bom prisiljen uporabiti silo!"

Ray je slišal da je nekdo vstopil v sobo. Nasmehnil se je, vendar je še naprej tipkal. Pregledoval je datoteko za datoteko in potem je nekdo brcnil v vrata, da so se divje odprla. Ray je zamežikal proti svetlobi in počasi spustil prenosnik. Roke je divgnil v zrak in tiho rekel: "Dober dan, gospod Sokolov. Lepo, da se spet vidimo." Nasmehnil se je, predal prenosnik in se ponovno nasmehnil. "Raje poglejte glavni računalnik, tam so predcej zanimive datoteke o vas. In o drugih agentih." Videl je, da je nekoliko zmedel Dimitryja in pognal se je nadenj. Z roko je zamahnil proti trebuhu, z nogo pa brcnil v koleno. Nasmehnil se je in Dimitriyju roko zvil na hrbtu. Vedel je, da je to naredil samo zato ker je bil nepripravljen, vendar ga je vsaj malo presenetil. Potem je začutil na svojem hrbtu ostro bolečino in v rusovih rokah je bil kratek nož. "Brez skrbi, se zgodi. Vsak je lahko neroden in poreže človeka." Spet je sledilo pretepanje in Ray je stopil na hodnik. Uporabil je krožni udarec in zadel Dimitriya v ramo.

Odmislil je pravkar izrečeno o zanimivih podatkih o agentih, kajti Dimitry se je dobra zavedal, da ga bo osumljenec na vse načine poskušal zmesti. Toda ni se dal, čeravno je trenutek kasneje storil skorajda usodno napako, ko je pogled premaknil z nasprotnika na prenosni računalnik. Le ta je to takoj izkoristil in začel napad, ki je rusa ujel nepripravljenega. Čeravno se je napadenemu uspelo izmakniti brci v koleno, ki bi lahko povzročila še največ škoda ako bi pravilno zadela, je bil udarec v trebuh neizbežen. Tako mu ni preostalo drugega kakor, da se spomni tehnik iz svojih časov pri Spetsnazu, ko je bilo vsakodnevno pretepanje z lesenimi palicami del vsakdanjika ter treningov. Le te so mu takrat res da prinesli mnogo bolečin toda posledično je dobil tudi bolj "debelo kožo". Prvikrat po dolgem času se je na obrazu Dimitry pojavil nasmešek. Toda ne zato, ker bi se mu trenutno položaj zdel smešen. Ne, temveč zato, ker se je zavedal, da je doživlja že mnogo hujše bolečine in to sedaj ni bilo nič. Rus je to izrazil tudi na glas ter z glasnim glasom spregovoril. "Otrok. Misiš, da me tvoji napadi bolijo? Pri Spetsnazu imajo treninge, ki so nič kolikokrat bolj boleči od tvojih bednih poskusov." Dlan je sunkovito dvignil in v zadnjem trenutku ujel nasprotnikovo nogo, ki se je namenila proti njegovi rami. Medtem, ko je levica samozavestno držala v jeklenem prijemu sovražno okončino, je desnica z vso silo od zgoraj navdzol sunila proti Rayevemu kolenu z enim samim jasnim namenom - polomiti napadalčevo nogo.

"Ne vi meni otrok," je Ray tiho rekel in se poskušal iztrgati iz Dimove roke. Potem je na kolenu začtil ostro bolečino in zdelo se mu je, da je nekaj škrtnilo. Opotekel se je nekaj korakov v levo in znašel se je ob steni. Vrtelo se mu je in komaj je stopil na nogo. "Trde kosti. Dober udarec," je Ray rekel rusu in se nasmehnil. Pogledal je po sobi in preveril kote. Ne, preveč velik je ta Dimitry. Če se vrže po tleh, bo takoj pri njem in ga premetaval po sobi kot vrečo krompirja. Nee, naprej se mora boriti. Na desni je zagledal kumb za požarni alarm. Tako se bodo verjetno zaprla požarna vrata, ki pa so vmes med Rayem ter Dimitryem. Ni okleval, pritnisnil je na gumb, vrata pa so se zaprla, vendar je bil Dimitry prehiter. Ray se je umaknil udarcu z nogo, z drugo roko pa je poskušal pretehtati težo, da bi gravitacija rusa vrgla čez njega. To je bilo v praksi nemogoče, ker niti ni mogel sežti do njega, Dimitry pa je bil tako ali tako prehiter. Umaknil se je napadu z roko ter ga zgrabil. Res je, da mu je delno uspelo, vendar ga je Dimitry potegnil zraven. Raya je zabilo v steno.

Kot blisk hitro se je odvijal dvoboj med agentom in osumljencem. Sedaj je eden bil v prednosti tedaj že drugi. Toda ne glede na vse je imel Dimitry vsaj rahlo prednost pred Rayem že zaradi tega, ker je prvemu uspelo poškodovati nogo drugega. Nenadoma se je ob steni, ki jo je seveda z glasnim treskom dodobra spoznal, znašel nasprotnik. Rus se je urno namenil izkoristiti ter je spodnesel za sedaj še celo in zdravo nogo. Že v naslednjem trenutku je moški pritiskal s peto, ne meneč se za bolečine, ki jih je s tem zadajal, na poškodovano mesto. Velike dlani so brez oklevanja poprijela nasprotnika za čeljust. Čeravno je bil agent že rahlo zadihan zaradi kadilske razvade je vseeno spregovoril v Rayevo uho. "Samo še malo se premakni in ti bom brez oklevanja zlomil vrat. In verjemi mi, da mi ne bo prav nič žal." Kakor v dokaz, da misli resno, je rahlo premaknil roko ter spravil glavo v položaj, ki bi se kaj hitro lahko z dodatno potezo spremenil v smrtonosnega.

Ray je videl obrnis Rusa. S peto mu je stopil na koleno in Ray se je počtil, kot da bi ga nekdo trgal na dva dela. Potem ga je Dimitry zgrabil za vrat in Ray mu je vrnil: "Dvomim, da bi to storili. Ne meni, ne kakour koli drugemu." Vseeno je ostal čisto pri miru, samo z rokami se je dotaknil Dimitryevih rok, za vsak slučaj." V desnem hlačnem žepu imam pištolo. No, dajte no, pa kaj mislite, da bom pobegnil?" je sarkastično vprašal in Ray je začutil, da se je roka še nalo premknila. "Prav, predam se. Okej, no!" je rekel, ampak Rus ni hotel slišati nič. "Okej, po rusko. Tega pa ne znam," je tiho razmišljal. "Pa kaj moram roke dvigniti z zrak ali bi rabili pisno prošnjo?!"

Rus je škodoželjno prhnil, ko je nasprotnik zatrdil, da tega ne bi bil zmožen. Povsem podzavestno je trneje stisnil dlan ter medtem razmišlaj, kaj naj stori. O še z kakšnim veseljem bi to storil. Toda potrebujem ga. Živega. Za sedaj. Vendar kaj naj storim s pištolo, če jo ima res v žepu? Že vem. Za trenutek je bil Dimitry celo srečen, da je hodil v vojaško šolo in se je nato nadaljeval oziroma začel svojo kariero kakor član specialnih enot. Brez omahavanje je namreč udaril nasprotnika po zadnji strani lobanje, ne premočno a vendarle ne premalo, da se je kakor lutka sesedel na tla. Šele tedaj je z roko segel proti žepu, da bi končno odkril ali se tamkaj dejansko skriva orožje.

ray je zaznal omahovanje Rusa in nasmehnil se je. Potem je na zadnji strani začuitil močan udarec in sesedel se je. Zavrtelo se mu je pred očmi in omahnil je na tla. Zčutil je, da Rus išče pištolo. Potem ga je potegnila tema.

***

Ray je prišel k sebi še vedno nekoliko otopel in takoj se je znašel v prijemu Dimitryja. "Ste našli, kar ste iskali?" je zlobno rekel. Najraje bi pohodil agenta, tako, kot so ga naučili. Ampak verjetno bi ga spet "omamil" še predno bi naredil samo gib. Pomislil je, kaj tem agentu ni jasno. "Lahko prosim pojasnite, kaj je narobe?"