Stanovanje Emily White

Alex je parkiral pred blokom. "Super, Timov avto je grrozno razbit. Sranje!" je rekel. Stopil je iz avta in pritisnil na gumb za centralno zaklepanje. Avto je zapiskal in Ray je stopil proti vratom. "No, če me je hotela, pa me ima tukaj," je rekel. Še enkrat je pogledal svoj HTC in in preveril sporočila. Pisalo je Emily White in Ray ga je odprl. "Ray! Prosim, da danes prideš k meni. Ob 20.30, se pravi ob pol devetih. Veš, kje živim, če pa ne veš, boš še izvedel." Ray je zaprl sporočilo in se zazrl v bel blok. "Zanimivo." Popihla je veter in Rayu je veter spet razmršil lase. Danes je bil oblečen v modro jakno, ki je imela malo nad pregibom dve sive črte. Imel je oblečene tudi modre tričetr hlače iz jeansa ter teniske Nike. Odpravil se je proti stanovanju ter se ustavil pred njenimi vrati. Mehko je potrkal.

Emily je hotela za vedno razčistiti nesporazume z njenim sodelavcem Rayom Cullnom, ki je bil obtožen umora nekega starejšega gospoda pri Kikisu. Nedolžen ali ne, Em se je ob njem znašla ob nepravem času, nepravem kraju in vse skupaj je pripeljalo do še več nesporazumov. Ray je ukradel Timov avto, torej avto še enega agenta, ki je Em pomagal iz zagate, v kateri se je znašla z domnevnim zločincem. In za posladek, je bil osumljenec na begu in na prostosti. Odločil se je, da bo dokazal svojo krivdo in nihče mu ne more do živega. Zatorej se je Em odločila, da bo stvari vzela v svoje roke, tako kot Ray. Zavedala se je nevarnosti svoje odločitve in, da s tem tvega svoje življenje in kariero. Toda hotela in morala je izvedeti kaj se dogaja. Raya je tako ob pol devetih povabila v svoje stanovanje na večerjo, ki jo bo pripravila sama. Nekdaj je bila odlična kuharica in cimre na faksu so oboževale njeno kuhinjo. Bila je zelo nenavadna kuharica, rada je uporabljala nenavadne recepte in si jih sproti izmišljevala, izboljševala in dodajala svoje sestavine, veliko ljudi sicer ne upa poskusiti njene kuhinje. Pa vendar je na koncu njena kuha všeč vsem. Za večerjo se je odločila pripraviti špinačno pito in za zraven piščančje prsi v gobovi omaki s sirovim prelivom, za prilogo pa merlot njenega dedka in kisla zelena solata s smetano. Ni hotela komplicirati, vendar pa je hotela pripraviti nekaj posebnega. Oblekla se je v ljubko kratko rumeno obleko znanega modnega oblikovalca in si lase visoko spela. Nanesla je le malo ličil in si nadela zlate viseče uhane, ki so poudarili njen vrat. Kot zadnjo podrobnost je dodala nevarno visoke salonarje črne barve in pri vratih je še slišala trkanje. ''Takoj!'' je zaklicala in se nasmehnila. V mislih je preštevala stvari, ki jih je naredila in razmišljala o stvareh, ki jih je morebiti pozabila. In že je odprla vrata, kjer je stal urejen in kot vedno čeden Ray. ''Živjo'' ga je pozdravila in široko odprla vrata, ter mu pomignila, naj vstopi.

looking like this!

((Cool xD))

"Dober dan. Kaj pa tako lepo diši? Pa ne da kuhate?" je vprašal Ray in vstopil. Takoj som mu v oči padli kupi čevljev. Nasmehnil se je in se sezul. "Ne potrebjume copat, res ne, raje sem bos," je pojasnil in podrsal po telh. Tla so bila mehka in lepo so se lesketala. "Poslušajte, imate mogoče Timov mobilnik? Številko mislim. Saj veste, njegoavto. oziroma kar je ostalo od njega," je dodal in narahlo ga je potisnila v notranjost stanovanja. Podrsal je po majhnem, vendar lepem hodniku. Diskretno in neopazno si je ogledal celo stanovanje in izkal točke za pobeg, če bo prišlo do težave. "Ne morem si pomagati, pač je to v moji naravi," je tiho rekel.

Em se je nasmehnila. ''Ah, a se nisva zmenila, da se bova tikala? Saj veš, ob najinem prvem, toda neposrečenem srečanju?'' je rekla z nasmeškom, ni hotela napraviti napačnega vtisa, vendar pa je sovražila uradnosti in ob vikanju se je počutila zelo stara. ''Ne bodi smešen, kar bodi obut'' je rekla in ga z roko nežno ustavila, ko je hotel nadaljevati pot v stanovanje. Sama je vedno po stanovanju hodila obuta. Doma so jo sicer učili, da naj se vedno sezuje, toda njej je bilo ljubše v čevljih, počutila se je bolj odraslo. Vedela je, da se to sliši neumno, pa vendar je bila to njena navada. ''Prosim, sama sem vedno obuta'' mu je pomežiknila in se rahlo nasmehnila. Ni hotela pokazati, da je precej nervozna. ''Seveda imam, toda najprej se obuj in povečerjaj z mano, potem pa se bova pogovarjala kako naprej'' mu je nežno rekla in vztrajala pri svojem. Če je hotela je znala biti zelo prepričljiva.

"Aja, točno. Oprostite, agentka White. Se pravi, oprosti." Ni hotel ugovarjati in nazaj se je obul. "No, umazane čevlje imam, pa bom vse namazal z blatom," je rekel. "Okej, dihaj Ray!" si je ukazal v mislih. Zavezal si je še vezalke ko je telefon nežno zazvoni. Iz žepa je potegnil svoj HTC in prebral sporočilo. Jezno je rekel: "Pa kaj še. Saj so nori, ja." Izbrisal je sporočilo in pospravil telefon v žep. Stopil je naprej in si ogledal lepo dnevno sobo. Zelo lepo je bila pobarvana in zelo smiselno je bilo razporejeno pohištvo. "Uvav." Videl je velko slik in zelo všeč mu je bilo tukaj. "Si ti prebarvala stanovanje?"

Em je zamahnila z roko. ''Sploh ni važno, obuj se prosim'' je rekla prijazno in se nasmehnila, kar se da sproščeno. Presenečeno je gledala Raya in njegov nenavaden odziv, ko je prebral pravkar prispelo sporočilo. Po naravi je bila radovedna in na koncu jezika je imela, da bi ga vprašala, kaj se je zgodilo. Pa vendar se je pravočasno ugriznila v jezik. Ni hotela dati vtisa, kot da se vtika kamor ni treba. Dejansko to ni bila njena stvar in niti najmanjše pravice ni imela vedeti kaj se dogaja. No, razen če je bilo povezano s primerom, pa vendar ni hotela pokvariti vzdušja ali kakorkoli. Če bi bilo pomembno, bi ji Ray povedal sam od sebe. Še enkrat se je nasmehnila in si popravila pramen las, ki ji je zlezel na oči. ''Pravzaprav sem ga popolnoma sama uredila, s pleskanjem vred'' je rekla z nasmeškom na obrazu in oči so se ji zaiskrile. Na stanovanje je bila resnično ponosna, saj je bilo njeno in kupila si ga je s čisto svojim denarjem. ''Ti je všeč?'' je vprašala in ga pogledala, med tem, ko ga je vodila do majhne jedilnice, ki je bila ubistvu kar v dnevni sobi.

"Ja, res je lep. Tako... Posebno je. Veš, rad se igram s stvarmi. Tole stanovanje je res lepo." Nasmehnil se je in teleon je spet zapiskal. Ray se je namrdnil in ga izklopil. "Sovražim, če me motijo sredi pomembnega dogodka. Saj res, kaj si me hotel vaprašati?" je vprašal Ray in se postavil v čimb bolj uradno držo. Res je, da je rad sproščen, ampak kot osemletni otrok pa se ne more obnašati. Vsaj tukaj ne. Zazrl se je agentki v oči, gledal jo je s preiskujočim pogleodm. Zdaj je izgledalo, kot bi vrtal v rudniku in prispodobi se je nasmehnil. "Oprosti, samo nekaj..." je začel in raje utihnil.

Em je rahlo zardela in se nasmehnila. ''Hvala'' je rekla z nasmeškom in Raya pospremila do jedilne mize. ''Tako, tukaj bova jedla. Ni ravno veliko prostora, saj si česa večjega nisem mogla privoščiti in prav tako česa večjega ne potrebujem'' je na hitro razložila in se ponovno sproščeno nasmehnila. Bila je ena izmed tistih ljudi, ko ne mara dolge neprijetne tišine, vendar še ni hotela začeti s službo in uradnimi zadevami. ''Pravzaprav bi raje počakala do konca večerje, če te ne moti'' je predlagala in se odpravila v kuhinjo po pito in omako. ''Vino? Moj dedek ga prideluje'' ga je prijazno vprašala in mu podržala uradno steklenico dedka White. Pokazala mu je na stol in ga tako povabila naj sede, saj je Ray še vedno neudobno stal. Bilo ji je nerodno da se tega ni spomnila že prej. ''Kaj si hotel reči?'' je začudeno vprašala, ko je ostal sredi stavka. Bila je radovedna in zdaj tega ne bo mogla skriti.

"Lepo te prosim! Čisto okej je," je rekel in jo pogledal. "Ja, seveda, ni problema. Lahko počakam." Usedel se je, ko ga je prosila, naj sede. "Žal, ne pijem alhkohola," je pojasnil. To je res, tako so ga učili starši, vsaj ko jih je imel. Od 14 leta jih nima, vsaj on trdi tako. "Res ne pijem. Vsaj nikoli nisem in tudi ne bom," jo je vljudno zavrnil. "No, hotel sem se nasmehniti svoji prispodobi. Rekel sem, da tee gledam, kot bi v rudniku vrtal rudo," je rekel v zadregi. Potem je pogledal hrano. Tako je dišalo, vendar je vljundo počakal, da bo kaj rekla. No, saj tako ali tako ni mislil kar planiti na hrano.

Em se je nežno nasmehnila. Še nikoli ni srečala moškega, ki ne bi bil alkohola. ''Veš kaj? Prav spoštujem to, da ne piješ alkohola'' mu je rekla spodbudno in se nasmehnila. Sama je imela rada vino ob posebnih priložnostih in pivo ob večerni tekmi in seveda, tekilo na ženskem večeru. Toda nikoli ni pretiravala, njena študentska leta so že zdavnaj minila. Sebi je nalila kozarec vina in potem pogledala Raya. ''Torej, kaj ti lahko ponudim? Soka na žalost nimam, imam pa gazirano in navadno vodo, žal'' je rekla in postalo jo je sram, da se ni spomnila na sok. Sama je vedno pila vodo ali pa gazirano vodo, vendar soka nikoli. Em se je zasmejala njegovi prispodobi in mu v šali požugala s prstom. ''Porednež'' mu je rekla v šali in se še vedno melodično smejala. ''Torej, naj te ne bo strah. Hrana ni zastrupljena!'' je rekla in se ponovno zasmejala. Razmišljala je, če bi bilo kaj narobe, če bi prižgala malce glasbe. ''Tole je špinačna pita, odlična je, čeprav na prvi pogled ne izgleda. Zraven moraš poskusiti moje piščančje prsi v gobovi omaki s smetano in zeleno solato z jogurtom'' mu je pomežiknila in ponudila, da si sam nadeva hrano. Sama je bila že pošteno lačna. ''Kar pogumno'' mu je znova pomežiknila in se široko nasmehnila.

"Prav, potem bi kozarec vode." Ni hotel biti nesramen, čeprav je v Timovem avtu hranil Coca-Colo. Nasmehnil se je in vendarle vzel košček pite ter kos piščančjih prsi. Nadeval si je tudi solato, saj je vedel, da ni lepo solato pikati na vilice kar iz sklede. Nasmehnil se je in vzel pribor. "Si lahko umijem samo roke?" Ko si jih je umil, se je vsedel nazaj na svoje mesto. Poskusil je pito in bila je res okusna. "Stari recept?" je vprašal. Poskusil je tudi solato in potem se je spomnil, da je to že nekje jedel. Spet se je nasmehnil. "Danes mi gre cel dan nekaj na smeh. Ne vem, zakaj." Spil je malo vode. Potem se je spomnil na sporočilo, vendar se ni premaknil.

Em je odšla v kuhinjo po vrč, katerega je napolnila z vodo iz hladilnika. Voda v Washingtonu naj bi bila pitna, pa vendar je Emily odraščala na podeželju in nikakor ni zaupala mestnim vodovodom. Napolnila je Rayev kozarec in dvignila svojega, češ, da nazdravlja. ''Seveda, kopalnica je na hodniku desno'' je rekla z nasmeškom in si popravila še eden pramen las, ki ji je silil iz fige. ''Torej, dober tek'' je prešerno rekla, ko se je Ray vrnil na svoje mesto. Sedela je nasproti njega in ko si je nadeval hrano, si je postregla še sama. Upala je, da bo Rayu njena kuhinja všeč. ''Niti ne, nekaj sem dodala po svoje in par stvari spremenila. Lahko rečem da je recept a la Emily. Kako se ti zdi?'' je vprašala z nasmehom in razrezala svoj kos pite, ki ga je polila z omako. ''Saj veš kako pravijo, smeh je pol zdravja'' je rekla z širokim nasmehom in ponovno dvignila svoj kozarec vina in naredila kratek požirek.

Ray se je nasmehnil Emily. "Odlično je. Nekoliko grenak priokus ima, vendar s to salato odlično vse paše skupaj," je rekel in tiho rekel: "Kot ata na mamico." Začel se je smejati in videl je, da se je Emily skoraj polila. "Oprosti, ne bom več. Res te ne bom več izzival." Telefon in sporočilo mu kar ni dalo miru in rekel je: "Oprosti, nekam moram pogledati." Prižgal je teleon in vnesel PIN kodo. Preveril je sporočilo in pogledal številko. Pisalo je neznano in Ray se je namrdnil. "Pa kaj jim ni jasno. Nekakšno obvestilo mi klicni center pošilja."

Emily se ni in ni mogla nehat smejati. Ray je bil zasebno prav zabaven človek. Sproščen in spontan, prav takšna kot je bila Em pred to službo, ki jo je trenutno spravljala ob pamet. ''Ti se kar šali, pravzaprav obožujem šale'' mu je pomežiknila in se spet sproščeno nasmehnila. Ni si mogla pomagati. ''Te lahko nekaj vprašam?'' je začela in seveda, Em nebi bila Em, če bi počakala na odgovor. ''Kako lahko prenašaš vso to napetost in resnost ter odgovornost? Mislim, to so bile vedno moje sanje, toda... Vse je tako drugače'' je rekla in se zazrla globoko v njegove oči. Prvič je nanj gledala kot na človeka, kot na nekoga, ki ni ne njen sodelavec ne osumljenec umora, ampak le človek. In bil je čudovit. Spet se je nasmehnila. ''Kar vzemi si čas'' mu je pomežiknila in pogledala proti telefonu. Razganjalo jo je od radovednosti in najraje bi mu potegnila telefon iz rok, toda morala se je brzdati. Ni hotela delovati napadalno ali utikljivo. Ko je slišala Rayev komentar, pa si ni mogla pomagati. ''Kaj je narobe?'' je potiho vprašala in se ugriznila v jezik. Prekleto, si je rekla v mislih in globoko vdihnila.

"Prav, če hočeš, da se hecava, potem pa ja." Nasmehnil se ji je in pojedel še ne košček. Hrana je res bila okusna. "Ja, seveda, kar vprašaj, ni problema." Pozorno jo je pogledal in rekel: "Če ti povem, bo čudno. Plezam in plavam. Zelo rad. Včasih skočim s pečin, ali pa splezam v parku na drevo in tam berem knjigo. Odlična sprostitev, ti povem. Drugače pa... Težko. Kot vidiš, sem zelo težko resen. Preprosto ne gre." Potem je spet pritisnil par tipk. "Pa nič ni narobe, piše, da nisem poravnal računa. Zakaj potem kot bedak plačujem njihoe račune. Samo malo... To ni številka operaterja. To je NCIS-ova interna številka. Bi mi rada kaj povedala?" je smrtno resno dejal, čerpav se mu je zelo smejalo. Naredil se je, da bo iz žepa potegnil pištolo in nasmehnil se je.

Spet se je nasmehnila. In nerada si je priznala, da jo je v dobro voljo spravljal ravno Ray. Saj ne, da bi bilo z njim kaj narobe, toda njuno prvo srečanje je bilo vse prej kot posrečeno. Z drugim tudi ni bilo kaj bolje, toda pravijo da gre v tretje rado. ''Popolnoma te razumem. In ne, ni čudno. Pri meni je bolj. Sama včasih poprimem za fotografski aparat, včasih nadaljujem s pisanjem romana, vendar to ni to'' se je pritožila in se rahlo namrščila, da je med obrvmi nastala majhna gubica. Sovražila jo je iz dna duše. ''Toda veš kaj ti povem? Najboljša sprostitev od dela je še vedno seks. Pa ne razumi narobe'' je rekla v zadregi in rahlo zardela. Srknila je požirek vina in se nasmehnila. ''Vendar zadnje čase zanj ni časa'' je še dodala v smehu. ''Kaj? Čigava? NCIS-ova? Oh, Ray!'' je zaklicala in skočila po koncu. Videla je Rayevo roko v žepu in upala je, da tam ni pištole. Bila je povsem nepripravljena. Kakšna tepka! Mislila je, da bo večerja potekala po načrtu. Vstala je po koncu in dvignila roke v zrak. ''Ray! Nič nimam s tem. Sploh ne vem kaj se dogaja!'' je zakričala in po žilah se ji je pretakal adrenalin. Bila je v visokih petah, tako da beg ni prišel v poštev. Ostalo ji je le moledovanje, česar pa seveda ni marala. ''Ray, prosim, ne naredi neumnosti. Prisežem, da ničesar ne vem'' je rekla in ga gledala naravnost v oči. Pravzaprav se sploh ni bala za svoje življenje, bala se je za Raya - za njegovo dušo.

Ray se je nasmehnil. "Seks? Hm... Ama ne zaigran, pravi je njaboljši. In ne razumem te narobe, vem kaj misliš. Vsaj zdi se mi." Nasmehnil se ji je in pomežiknil. "Ja, NCIS. Hm... Vem, ker ni interna številka Posebnih Agentov ampak Računalniške Enote." Nasmehnl se je njenem moledovanju in rekel: "Pa lepo te proim, no! Nimam pištole! No, čeprav bi bilo bolje, da bi jo imel, glede na situacijo. Imaš avtomatski izklop elektrike? če pregori varovalka ali pa kaj podobnega?" Pokimala je in Ray je zgrabil steklenic z vinom. "Oprosti, tole bom verjetno obžalval..." Vino je polil po vtčnici, ki jo je predhodno uničil z nožem. "No, ppotem bo tako ali tako vse okej, če se bo izklopilo. Tako ne bodo našli najnega položaja. Imaš rezrevno pištolo?"

Bila je zmedena. Vsa situacija ji ni bila popolnoma nič jasna. Zavedla se je šele pri delu 'nimam pištole' in spet je olajšano vdihnila, kot se za človeka spodobi. In potem je sledil veličasten del o njeni elektriki. Bila je tehnični tip in vedela je veliko o opravilih, ki bi jih nekateri klicali opravila za moške. Seveda je hotela imeti avtomatski izklop elektrike. Varnost je bila na prvem mestu in kot agentka NCIS je vedela, da vsaka previdnost in odveč. Pokimala je in razmišljala, kaj mu bo znanje o njeni električni napeljavi. Niti preštudirala ni natančno, ko je že videla kakšni so njegovi nameni. Pravkar ji je uničil vtičnico in po njen polil vino njenega dedka. Za nameček je uničil njene bežkasto rumene stene. Osuplo je strmela vanj, toda zadržala se je vsakega kričanja. ''Takole ti povem dragi moj, ko bo tega konec si mi dolžan novo vtičnico, električno napeljavo in prepleskal mi boš celotno dnevno sobo. V točno takšnem odtenku!'' mu je siknila in ga jezno pogledala. Nekako je čutila, da mu lahko zaupa, pa vendar jo je motilo, da ni vedela kaj točno načrtuje. ''Smem izvedeti kaj delaš?'' ga je vprašala in naredila dva koraka do knjižne omare. Počepnila je in se usedla na kolena ter dvignila leseno ploščo, ki je sestavljala tla njene dnevne sobe. Čeprav je bila tema, je natančno vedela kje ima svojo rezervno in službeno pištolo, ter kje so naboji zanju. ''Izvoli, dam ti svojo rezervno. Glock ostane moj'' mu je pomežiknila in se rahlo nasmehnila. Iz nog je zbrcala gromozansko visoke pete.

Ray se je nasmehnil. "Seveda, Emily. In, lahko si izbereš barvo. Mogoče bolj kanarčkasta barva? Samo hecam se, no!" je rekel vedro. "Seveda lahko. Zdaj pa bofi tiho, če hočeš biti živa. Kolikor vem, ima NCIS biološko orožje. Če nočeš biti zavita v celofan, prosim bodi tiho!" Pogledal je njeno pištolo. "Ženska pištola?" je vprašal, vendar jo je vseeno vzel. "Tole bo še zanimivo. In te obleke je škoda, raztrgaj zavihke. Prosim, no, saj ti bom kupil drugo." Zavil je z očmi, saj je vedel, da so ženske zelo občutljive na obleke. "In še čevlje, če ti jih uničijo. Povej, mogoče imaš še solzivec, ker nočem streljati vse po vrsti." Ujel je njen pogled in se nasmehnil. "Okej, zdaj pa res bodiva tiho!" je ukazal Ray in vrata so se odprla. Pomeril je in ustrelil. Nekega moškega je zadel v prsi, ta se je opotekel, amapk očinek je bil takojšen. Padel je v nezavest. "Showtime, Baby!" je rekel tiho in počepnil za mizo.

Emily je bila na koncu z živci. ''Mislim, da ni primeren čas za šale'' mu je pomežiknila, vendar se je še vedno smehljala. Všeč ji je bil Rayev smisel za humor. Tudi v tako hudičevi situaciji se je znal pošaliti. In ja, bila je tiho. Resnično je vedela preveč stvari o orožju in posledicah, ki jih pusti. Že samo zadnji primer jo je kruto spominjal na to. ''To je vse kar imam'' je šepnila in zavila z očmi, ter še enkrat preverila svojega glocka. Še preden je Ray sploh omenil čevlje in obleko, si jih je Em že sezula in si obleko slekla. Iz luknje je potegnila tihe gumijaste čevlje, temen pajac in neprebojni jopič. To je to če delaš za NCIS, se je nasmehnila sama pri sebi med tem, ko si je oblačila svojo rezervno opremo. Brez besed je Rayu podala solzivec in se mu nasmehnila. ''Kaj, misliš da sem tako neumna, da bom čakala popolnoma nepripravljena? Nikoli ne veš kaj te preseneti'' je komaj slišno rekla Rayu, vendar jo je strel prekinil. Za nič na svetu ne bi priznala, da jo je to presenetilo, toda jo je. ''Waw'' je rekla in se zazrla v truplo. Upala je, da ni mrtev. Nikakor ni hotela mrtvecev v svojem stanovanju in bila je prepričana, da je Ray nedolžen. Seveda pa se tudi sama ni hotela znajti v popolni zmedi in izgubiti službe. ''Če tole preživiva, si mi dolžan še marsikaj drugega kot samo obleko in novo barvo'' mu je zagrozila in se postavila v popolno pripravljenost.

"Vedno je čas za šale, lepo te prosim!" ji je tiho zašepetal. "Nisem rekel, da si neumna! In da si nepripravljena! Ampak jaz ponavadi ne nosim špičakov z vsaj petnajst centimetrsko visoko peto in obleko, ki... Hm... Ki je tako tesno, da komaj dihaš!" Nasmehnil se je in pogledl proti vratom. "O, kako neizvirno! Sonda!" Pomislil je, kakšne možnosti sploh imata, da preživita. "Okej, imam idejo. Imava tri možnosti. Prva: Da se predava in oba preživiva. Druga: Da se bojujeva do konca, potem pa naju mučijo do smrti in verjetno tudi umrema. Tretja: Ubijeva večino napadalcev, jih spremeniva v pašteto ter pobegneva. Okej, še več jih je, od tetje naper pa se vse konča s pobegom. In mislim, da nimava časa izbirati. Kaj naj narediva, v poštev verjetno prideta samo prvi dve." Iz žepa je potegnil telefon in vrgel Emily BlueTooth slušalko. "Če se ločiva. Nikakor pa naju ne smejo uloviti, upam, da je to obema jsano. Vsaj v teoriji." Pomsil je: "V praksi bo to težje izvedljivo." Pogledal je v ogledalo in se nasmehnil. "Kakšni amaterji! Spolh ne vedno, kje sva!" Pomežiknil je Emily in ji pokazal tri prste. Po sekundi je spustil prvega, po drugi drugega, po tretji sekundi pa zadjega. Začel se je pokol brez krvi.

Em je zajela sapo. Ni mogla verjeti kaj ji je Ray pravkar povedal. Dejansko nimata druge možnosti kot da pobegneta. In njeno stanovanje je podstrešno! Torej to pomeni da je pod njima petnajst drugih nadstropij! Že od nekdaj ima fobijo pred višino, že samo misel na pogled skozi njeno okno jo spravi v nezavest. No, ne dobesedno. Hotela mu je oporekati, toda ni imela možnosti. Situacijo bi samo še poslabšala, saj bi izdala njun položaj. Sicer pa, kaj je sploh naredila narobe? Vse je bilo brez smisla in po tihem je upala da so to le sanje iz katerih se bo zjutraj prebudila. Ko je Ray odštel zadnje tri sekunde se je pognala v tek in adrenalin je preplavil njeno telo. Odšla je proti požarnim stopnicam, toda to nikakor ni bila dobra ideja. Spodaj jih je nekdo verjetno varoval. Vsaj ona bi jih. ''Sranje'' je siknila in se ugriznila v jezik. Najraje bi zakričala in premlatila Raya, da jo je spravil v ta drek.

Ray se je pognal za Emily. "Oprosti, Em. Očitno to dolgujem novo barvo, boleko, vino, večerjo in metke." Potem je opazil nekega moškega in Emily je sploščil ob steno. "Pa daj no! Ubiti ga morava, ali pa vsaj onesposobiti." Pognal se je proti njem, moški je gledal v drugo smer, Ray pa ga ja močno mahnil po vratu. "Sladke sanje, Big Boy." Pomignil je Emily, da sta se spravila iz te norišnice. "Če preživiva, dobiš mojo plačo." Ampak vprašanje je, kdaj jo bo dobila. "Res oprosti, da sem te spravil v to sranje. Ampak tehnično gledano... Pozabi, greva v avto." Pogledal je po parkirišču in izbral žrtev. S komolcem je mahnil po steklu in šipa se je razbila. "Upam, da znaš prižgati avto z žicami. V teoriji znam, v praksi pa..." Zmajal je z glavo.

Jezik je raje držala za zobmi, saj če bi spregovorila bi Raya preklela kot ni še nikogar. Vedela je, da ni njegova krivda, pa vendar je zanj veljalo, da tam kjer se pojavi nastanejo težave. Ni ji bilo jasno kako ga je NCIS sploh izsledil. ''Kako so te sploh našli, vraga?'' si ni mogla pomagati. ''Si res tako neumen, da imaš pri sebi aktiven mobitel po katerem te izsledijo z enim klikom?'' mu je očitala, čeprav ni zares verjela v to teorijo. Njemu bi bilo bolj podobno če bi ga ukradel ali pa ga kar sam sestavil. Ni kaj, znal jo je presenetiti. ''Nikogar ne bova ubila, jasno? Uporabljaj pesti in solzivec, to je vse! Ne v mojem stanovanju, Ray Cullen!'' je skoraj kričala nanj in upala, da jo bo vsaj enkrat v življenju poslušal. ''Kakšen avto neki, zakaj bi ga vžigala s žicami... Pridi, pokazala ti bom kdo je strokovnjak!'' je rekla s širokim nasmehom in ga prijela za roko, ter se pognala po stopnicah navzdol. Ni bila najbolj pametna ideja, toda če bosta združila moči in ostala vsaj malo nevidna, se bosta brez težav prebila mimo agentov. ''Poslušaj, moja soseda ima dojenčka. Od nje potrebujeva otroški voziček. Ti se boš pri njej vsekakor preoblekel v trenirko, si nadel umetne brke, trebuh, lasuljo, torej prelevil se boš v navadnega smrtnika'' mu je pomežiknila med tekom do stanovanja njene sosede. ''Da srečo imava, da je gospa Mallock kostumografinja'' je že trkala na vrata svoje sosede in brž kakor je odprla vrata vstopila v stanovanje in za sabo potegnila Raya.


[brez idej, honey -.-'']