Parkirišče

Ray se je pognal skozi parkirni prostor. "Hudo. In kje so zdaj lisice?" je vprašal in videl, da se mu je uspelo rešiti. Iz žepa je otegnil mobilni telefon in vzel ven SIM kartico. Vrgel jo je na tla in jo pohodil. "Grozno! No, kje je Timov avto?" se je vprašal in prtisnil na gumb za centralno odklepanje. Nasmehnil se je, ko je avto v bližini zapiskal. "No, pa gremo nazaj na kraj zločina. Sreča, da lahko kličem 911 iz vseh omrežji." Pritisnil je tipko za klic v slil in se odpeljal s parkirišča savbe NCIS. "Ray Cullen, NCIS," je rekel in pokazal službeno izkaznico. Zapornica se je odprla in Ray je izginil s posestva. Sam pri sebi se je nasmehnil in prigal avtoradio. Predvajala se je "Love the Way You Lie" in spet se je nasmehnil.

Ravno je odhajala po neke zdravstvene kartoteke na drugi konec mesta. Zato je odšla v parkirišče po avto. Nameravala se je odpeljati, saj jo je čas prehiteval in tako si ni mogla vzeti čas za pešpot. V žepu plašča je poiskala ključe in na daljavo odklenila avto. Odločila se je še, da bo sproti šla po kavo in jo spila med potjo. Usedla se je v avto, vtaknila ključ, ga obrnila in speljala. Speljala je in kar od naenkrat 'BUM'. Vrglo jo je naprej, a jo je varnostni pas zadržal tako, da se je udarila samo z glavo. Ker hitrost ni bila velika, ni bilo prav hudo. Vseeno pa je na dan pricurljala kri. "Prekleto!" Je zaklela in odpela pas. Izstopila je iz avta in odšla pogledati v tistega, ki se je zabila. Ogledala si je še nastalo škodo in zamajala z glavo. Potrkala je na okno drugega avtomobila in gledala neznanca. No ni bil čisto neznanec, saj ga je že videla na kraju zločina, vendar ga ni poznala osebno. "Si v redu?" Je povprašala in še vedno gledala vanj. Ni ravno vedela ali je v šoku ali ne. Ampak na pogled je deloval normalno.

"Sranje! To sploh ni moj avto!" je rekel in odpel pas. Ramo je trudil čim bolj skriti, kar pa mu ni najbolje uspelo. Če iz tebe curlja kri, pač ne moreš biti okej. "Ja, vse je okej. To je em... Stara rana." Nasmehnil se je. "Ojej, kako grdo lažem! Seveda ni stara, to je verjetno Emina krivda." Na glas je rekel: "Ja, ne bo mi hudega, vse je..." Potem je videl, da se je območje zaprlo. "Super!" je tiho rekel. "Zdaj pa sem v dreku." Spet je pogledal osebo pred njim in rekel: "Ray. Ray Cullen, posebni agent." Pogledal je naokoli, stavba oziroma posest je tako ali tako zaprta in možnosti za pobeg ni bilo. Potem je videl, da proti njem drvi gruča posebnih agentov. "Super!" Dvignil je roke in se naslonil na avto.

"Kaj za vraga?" Pogledala ga je zmedeno, saj se je tudi sam vedel dokaj zmedeno. Potem je videla njegovo ramo in na svojo bolečino v glavi je popolnoma pozabila. "Daj no, da poskrbim zate." Je vztrajala. Drugih prihajajočih agentov sploh ni videla, vendar mu je njegova zmedenost.. Bila ji je čudna skratka. In potem ga kar naenkrat ni bilo več. Naslonil se je na avto, njej pa prav nič jasno. "Čakaj, čigav avto potem to je, če ne tvoj?" Končno je dojela. Še enkrat je pogledala avto. Čaka, ni to Timothy-jev avto?! Zopet je pogledala mladeniča, avto, mladeniča. Zaslišala je korake za seboj. Agentje so se jima približevali z vsakim korakom bolj. "Okej. Na hitro mi vse pojasni! Takoj!" Postavila se je predenj. Še vedno je povezovala stvari in skušala doumeti nastalo situacijo. Posebni agent, Timothy-jev avto, agenti.. KAJ ZA VRAGA!? Kar kričalo je v njej. Kaj kmalu so ju agentje dohiteli. Prišli do niju in jo odstranili od njega. Pa ravno ko..

[ okej ful nimam domišlije >.< ]

"Poglej, obtožen sem brutalnega umora, po krivem. Moja kri se je znašal na kraju zločina, seveda pa nisem poškodovan. Če odštejemo to prasko." Umikala sta se vedno bolj ritemsko in potem so Patricijo vendarle odstranili. "Pustite jo, mrhovinarji!" je zarenčal in se še vedno umikal. "Dajmo, dajmo!" je rekel in pobrskal po žepu. Potem se je spomnil. Pritisnil je tipko na telefonu. "Dajmo, no!" je rekel. Nič ni pomagalo, zato ga je vrgel na tla. Zdaj je potegnil pištolo in rekel: "Umaknite se, sicer jo ubijem!" Usmeril je pištolo na patologinjo in ji pomežiknil. Upal je, da bo prepoznala namig. "Dajmo no! Pridi sem!" je ukazal.

Vse skupaj jo je pretreslo. Lahko bi zakričala, ko so jo odstranili, vendar ni. V njenih možganih so potekali veliki procesi mišljenja.[i]Kaj za vraga? Ray, obtožen, nekriv, kri med dokazi, avto.. " Končno je vse skupaj privrelo na dan in zakričala je. Tako glasno je zakričala, da se je kar stresla. Potem pa jo je še Ray prijel kot za talko. V tistem trenutku ji res ni bilo nič jasno in je dejansko mislila, da je talka nekega norca, ki je dvojni agent ali karkoli. Potem pa ji je skrivno pomežiknil. Še vedno se je tresla od prej. Pogled je uprla na tla, kjer je videla telefon. Počasi je skupaj zlagala koščke in misel o ne pridi pravem se je razblinila. Končno je dojela, da hoče samo dokazati, da ni ničesar kriv. Zakaj bi ji pa potem sploh pomežiknil? Saj se ni motila? Ali pač?
Vse skupaj je bilo tako.. Hitro. Vendar je upala, da vsaj igra dobro talko, čeprav jo je bilo za res strah.

"Okej," je rekel. Pištolo ji je naslonil na gavo in ji zašepetal v uho: "Nič ne bom, samo pretvarjaj se." Pomignil je je, da je šla v avto. "Prižgi avto!" ji je ukazal. Še vedno je bil s hrbtom obrnjen proti steni, potem pa j pomignil varnostniku. "Odpri vrata!" je rekel hladno. "Hitro, mineva me potrpljenje!" Končno so se odprla. "Gospodična Warick, stopite iz avta in se usedite na sovoznikovo stran, prosim!" Sam se j usedel na voznikovo stran, potem pa speljal. Slišal j točko krogel in potisnil Patricijo na sedež. "Ostani tam, ne dviguj se!" Potem sta izginila v Washingtonu. Prižgal je radio in novinarji so že poročali in dvojnem agentu NCIS-a. "...Osumljenec pa se vozi po Modri Avenij." Ray je pritisnil na hupo in zaklel: "Prekleto sranje!" Voznikova stran je bila že polna krvi. "Pa še to srajc sem uničil. Tim me bo ubil, ker sem mu uničil avto, Mace pa ker sem kriv umora! Oziroma nisem, kar pa š ne morem dokazati!" Pogledal je v ogledalo ni videl Emilyn avto. Vedno bolj se mu je vrtelo in pritsnil je na plin. "Kako so dolgočasni! Namesto da bi na daljavo uničili motor!"

((Em Bi mogoče prišla? ))

Emily je imela polno glavo vsega. Veliko stvari ji ni bilo jasnih in počutila se je izgubljeno v času. ''Ima to sploh še smisel?'' si je rekla naglas, ko se je iz NCIS stavbe pognala proti svojemu staremu avtu. Pravzaprav sploh ni bil njen. Imela ga je v najemu, pripadal je NCISu in bil je popolna kripa. Star je bil več kot ona in že zdavnaj je odslužil svoj namen. Res je, da je imel močno mašino, a ropotal je kot star traktor. Zavila je z očmi ko se je usedla za volan in ključe vtaknila v zaganjalnik. Avta ni nikoli zaklepala, ni imelo smisla. S staro ključavnico je zgubila najmanj pet minut, bila je popolnoma zarjavela, tako kot celoten avto. Zapeljala je vzvratno in do konca pritisnila na plin. Pred sabo je videla Timov razbit avto in upala, da bo slednji poklical okrepitve. ''Počakaj da te dobim, kreten'' je zakričala in neumorno tiščala stopalko za gas do konca.